Tale kmetijska mehanizacija, na katero ravno te dni prenašam gas, GNU assembler, pozna mnemonik SEX … Store EXecution counter, jasno …
Resnici na ljubo se zdi to precej običajna operacija in zategadelj bi pričakoval, da je tudi dotični mnemonik precej pogost: napaka! Tržniška svojat pač nikdar ne spi - predvsem pa ne takrat, ko bi bilo bolje, ako bi! -, in tako npr. DECovim inženirjem ni uspelo spraviti na svetlo zbirnika za PDP-11, ki bi uporabljal SEX za Sign EXtended.
Dodajmo še, da Intel 8048 pozna mnenonika ORL in ANL - za logični ali in in, kajpada …
Veliki špektakel, izbira precednika sveta, že obratuje s polno paro. Meni pa resnici na ljubo že dolgo, vse odkar sem prvič videl podobo campaigning McCaina na si-en-enu, ni jasno, kakšna blaznost je udarila republikance, da se jim je pri izbiri kandidata popolnoma zameglil razum …
Betežni starec pepelnato sive polti spada pred Cormanovo kamero, v vlogo zombija, ne pa na predsedniške volitve. V časih, ko so izvolili FDRja, ni bilo teveja, Ike je zmagal v vojni, danes pa bolj kot kadarkoli prej svobodni in pogumni malikujejo vitalnost in mladost. Ujetništvo pri gookih se ne more meriti s poskočnim korakom … Ne morem si kaj, da bi se ne strinjal s Paris:
Na priljubljeni banki, v katerikoli njeni poslovalnici, ki je na ta dan čudežno odprta, je v soboto nemogoče opraviti kakršnokoli gotovinsko transakcijo. Skratka: v soboto ne morete dvigniti večje količine denarja.
No, zdaj končno vem zakaj. Vem, zakaj jih bom zamenjal. Iz inata, ne glede na to, kako je s tem konkretnim problemom pri drugih bankah.
Umrl je Jernej Virant. Mož, ki se je z računalniki ukvarjal že v časih, ko so bili moški še pravi moški, ženske prave ženske in računalniki še pravi, resni stroji, ki so potrebovali lastno trosobno stanovanje in manjšo elektrarno. Že davno preden je predaval - no, ja, predaval, resnici na ljubo sem že na prvi uri ugotovil, da bodo to ena tistih predavanj, na katera se ne bo hodilo, in se kasneje te ugotovitve tudi držal - tupišoči malenkosti preklopne strukture in sisteme, je sicer njegov korak malce zaostal za korakom računalnikov, a tudi kasnejše generacije njegovih študentov se ga bomo spominjale po time-sliced izpraševanju četverice študentov na izpitu ter veličastni skripti, v kateri je bralec nahajal najbolj neverjetne besedne zveze, vredne sodobnega romana, ter se pustil hipiju, ki se vozi križem kražem po Jugoslaviji, poučiti o vrsti fenomenov, iz katerih so stkani računalniki. O travi preklopnega vezja, denimo …
Pravkar sem na dveh mlinčkih v lokalni gruči pognal delo, ki nemara šteje za najobsežnejše računsko breme, kar sem jih doslej oddal kakšnemu računalu v obdelavo; če že ne po porabljenem CPE času, pa prav gotovo po količini podatkov, ki se bo morala prerinit čez podatkovno vodilo. V prihodnjih dneh bosta oba mlinčka skupaj premlela 251GB ortofoto slik površja Sončne strani Alp™ pri ločljivosti dveh točk na meter, pravokotnike v Gauss-Krügerjevi projekciji zvila v projekcijo Plate-Carrée in iz teh zmečkank narezala kvadratke s stranico petsto dvanajst točk.
Vseeno pa v primeru žalostnega izgovora za datotečni sistem, ki sliši na ime ext3, velja biti pička. Bojda uporablja H-drevo, a očitno nekakšno polomljeno in nagnito različico, saj se tlačenje nekaj deset tisoč datotek v en sam imenik konča z grozljivimi časi branja vsebine tega imenika … Spodobi se torej na roke ustvariti drevo s primerno hierarhijo imenikov!
Te dni so med našimi izvrševalci modne rekapitulacije dosežkov preteklih štirih let, točno tistih, ko smo le prekinili s petnajst leti na petinštirideset podlage enoumja in totalitarizma. Začelo se je s krovnim popisom veledosežkov v podobi modro-rumenega pamfletka, nato pa so se v vrsto postavili še ministri in eden za drugim navdušeno razlagali, kako kul in neverjetni so bili. Hja, kmalu bodo volitve, dela je konec in postorjeno je treba osvetliti s čimbolj rožnato lučjo Svetilnika™ …
Spodobi se, da še sam, z mesta tistega, ki ga vsi ti silni dosežki, o katerih nam te dni mantrajo, neposredno prizadanejo, podam videnje teh štirih let.
Resnici na ljubo sploh ni bilo tako slabo: hej, lahko bi živeli v Italiji! Vsem čudaštvom, čudakom, sumljivim rabotam, jurišu države na vse mogoče in nemogoče cilje, paranoikom, zunanjim ministrom in skrbnikom razvoja navkljub se zdi ta dežela - v primerjavi s Silvijevo Italijo! - še vedno precej normalna. Priznajmo si: pri nas predsednika vlade vsaj ne moti, če državljani raje gledamo joške kot pa poslušamo njegove nesmisle …
Pred meseci sta se mogla, cenjena bralca, čuditi in zgražati nad predlogom naših veleumnih svetilničarjev, da je šestdeset let po vojni ravno pravi čas, da trideset let kasneje rojeni davkoplačevalci poravnavamo nekakšno vojno škodo.
No, znova se je potrdilo - res, v veličastni um, intuicijo in posluh za sodobnost teh bizarnih kalibrov, ki nam vladajo in dajejo zakone, ne gre dvomiti! -, da smo pod Alpami prva straža Evrope, prav zares najsvetlejši svetilnik, ki preganja temo s stare celine. Svetlemu zgledu naših vladalcev namreč sledi tudi red vitezov templarjev, ki bi rad, da ena in edina mati Cerkev končno prizna, da jih je pritlehno pobila, razpustila in njihovo premoženje zaplenila zavoljo jako posvetnih razlogov: denarja in vpliva. In seveda, da vrne zaplenjeno premoženje. Hoho, v sedemsto letih se prav gotovo nabere za kakšen cekin obresti …
Za uvodni spored, od otvoritvenega pravovernega panka KUD Idijotov preko očarljivega hropenja Janija Kovačiča podprtega s komorno godalno-pihalno-trobilno zasedbo Slovenia united pa vse do bosansko-bolgarsko-japonsko-ameriškega kulturnega šoka za tišine željno in domačijskega vajeno sosesko, velja organizatorjem nakloniti globok poklon. Še prav posebej slednji, spretno zlivajoč množico kar se da raznorodnih navdihov, od countryja do sevdaha, cepljenih na ostro in z energijo nabito pank podlago, so navdušili: brez dvoma eno boljših koncertnih doživetij tega leta.
Končno, last but not least, pa nikakor ne bomo pozabili omeniti še doprinosa jošk Ane Marije, z bedžem ali brez, k občemu vzdušju. Še na mnoge avgustovske večere!
