Slišim, da naj bi država vojakom in policistom plačala pot v Lurd.
Srečo Dragoš ob tem kar nekaj blebeče o sedmem členu ustave.
Jaz, davkoplačevalec, po drugi strani podpiram to idejo. Moj denar se tako ali tako troši za kup bizarnosti in še najmanj škodljivo se mi zdi, če prispevam tistega pol evra, da gresta vojak in policist v Lurd. Meni se zdi to ljubko. Ljubko bizarno.
S prvo priležnico pa predlagava, da se pri samem postopku uvede malce več preglednosti. Naj si vsak državljan na spletu izbere svojega vojaka ali policista, ki ga bo poslal v Lurd. Če lahko posvojimo pingvine, zakaj bi ne posvojili svojega policista?
Turboinštitut je postal ponosni očka Ljubljana Supercomputing Centra Adria. 2048 procesorskih jeder, 4TB glavnega pomnilnika, vse povezano v enotno gmoto z dvojnim LANom (za sistemsko administracijo in prenos podatkov) in z Infinibandom (za sporazumevanje procesov vzporednih programov via MPI), z 10TB obstojno shrambo ter - kot se spodobi za resno mašinerijo! - vodnim hlajenjem. Strojna oprema je IBMova, sistemsko programje pa, jasno, odprtokodno.
Ni kaj, tale mašinerija naredi vtis, ne glede na to, da sem prejšnji teden v Stuttgartu stal (dobesedno) sredi EUR35M vredne in (skupaj s klimo) slab MW zaugajoče namestitve NEC SX-8 s 576 procesorji in 9TB glavnega pomnilnika. No, resnici na ljubo so mi vektorske mašine, kakršna je slednja, le ljubše od raznih plebejskih off-the-shelf gruč, ki jih danes premore že vsak. Tisti skrivnostni pridih rahle posebnosti jim dajo njih vektorski registri, čudaški ukazi zbirnika in custom-made povezovalni mehanizem …
Na današnji dan pred sedeminšestdesetimi leti je Konrad Zuse tropu nemških znanstvenikov pokazal Z3: prvi primerek delujočega, po Turingu polnega računalnika, ki ga je bilo moč programirati. Slava mu!
Včerajšnja pot iz Stuttgarta prek Zagreba v belo Ljubljano me je pošteno utrudila. No, pravzaprav s potjo ni bilo nič narobe: nikakor ni bila utrudljiva po sebi in bi lahko, če bi bil svet lep in prijazen kraj, trajala točno štiri ure.
A svet - jasno, to so vedeli že stari Grki in od tedaj se ni kaj prida spremenilo - ni prijazen, ni lep in ni pravičen. Na svetu so meje. Takšne in drugačne.
Prva vrsta mej, tista, ki me najbolj utruja, in tista, ki se v zadnjem desetletju čedalje bolj krepi, je meja na letališču. Meja med vsem smrtnikom namenjenimi površinami in onim koščkom, do katerega morejo le posvečeni in opremljeni z mističnim rekvizitom, ki se mu pravi boarding pass.
Že ob običajnih priložnostih bentim in zavijam z očmi ob odpenjanju pasu, piskanju detektorjev kovin, rentgenih in trapasti overweight varnostnici s pogledom semidementnega teleta, ki hoče, da denem prenosnik ven iz torbice, in me v pristni hochtürkischdeutsch sprašuje, kaj je v njem. For fuck’s sake, kaj pa naj bi bilo v njem?! Običajne službenopotne reči, jebemti, ji v lepem pruskem dialektu razložim: emacs in gcc, source tree ali dva, kup dokumentacije, nedokončan članek in zbirka dokumentarcev o paritvenih navadah človeške vrste, nikakor pa ne plastični eksploziv ali kaj podobnega. Butast pomežik ali dva je vse, kar dama spravi iz sebe, nato pa ubogi strojček preizkusi še v nekakšnem speciahl-tehstu za eksploziv v prenosnikih - videti je sicer, da bi bilo šloganje iz kave bolj zanesljiv pristop.
Kadar pa po vsem tem obredju zadnjo minuto pritečem na gate in šele tam ugotovim, da ima letalo zamudo cele ure in pol (česar na prikazovalnikih zunaj, jasno, niso pribeležili - kam vendar je šla pregovorna nemška pedantnost?!), ter da bom moral, če hočem ugoditi svoji mali nikotinski razvadi, nazaj ven iz rauchenfrei terminala, ter vso to ceremonijo ponoviti, mi pade tema na oči.
In kot da bi že ta nesrečni postopek ne bil zadosti muke za en dan, me na poti z vlakom iz Zagreba v Ljubljano doleti še jebeni Šen-gen. Ta je sinonim za pol ure življenja, vrženega skozi okno, saj ti jo ukrade ducat policajev, ki s silno resnostjo taca po vagonu (nemara je ta postopek celo povzporeden prek vseh vagonov, o, groza, kakšna izguba čisto dobrega davkoplačevalskega denarja!) in vsakogar s hrvaškim, srbskim ali buhnedej še bolj jugovzhodnim potnim listom sprašuje, kaj je, od kod je, zakaj je in kam gre ter podobna elementarna ontološka vprašanja. Zapovrh pred celim vagonom naglas preberejo in dvakrat črkujejo celoten nabor osebnih podatkov vsakega od teh sumljivih elementov: ime, priimek, datum in kraj rojstva. Marija Jevremović, M kot Maribor, A kot Ankaran… Arrrrrrrrrrrgh, mar je na drugi strani nekdo še bolj zabit od tega, ki tole bere?!
Kakšen Schengen in kakšne meje neki. Odprimo jih vsem, za vse in za vsakogar! Zakaj jih vendar ne bi?! Odprte so za Italijane, zakaj potem ne bi bile še za romunske Cigane?! Odprte so za Nemce: nobenega razloga ni, da bi ne bile odprte tudi za Turke! Odprte so za Angleže: naj bodo dobrodošli še Pakiji in Indijci! Odprte so Francozom, zakaj bi čeznje brez odvečnih ceremonij ne pripustili še Maročane in Alžirce?! Odprimo jih še za moldavske vodoinštalaterje in ukrajinska lahka dekleta, za arabske teroriste in tajske maserke! Saj vsi vemo, kako težko je danes dobiti spodobnega obrtnika, deklet, ki iz seksa ne delajo problema, temveč poslovno transakcijo, pa tudi ni nikdar preveč.
Pozivam: ohranimo duševno zdravje mejeprečkajočih državljanov in zapovrh še zmanjšajmo javno porabo - ukinimo meje!
Tupišoča malenkost ima za sabo že kar lepo število milj, prečenih po zraku. Takisto me nevihte in turbulence prej zabavajo kot ne: čemu vendar skrbeti, ko pa je bojda na cesti precej nevarneje …
No, tokrat sem med pristajanjem v Stuttgartu, le nekaj sekund pred touch-downom, ko je bil A319 že lepo rounded out, a ga je presenetil pošten sunek bočnega vetra, prvič izkusil go-around.
Očarljivo. Še prav posebej pospeški.
Malce bolj anksiozno naravnana dama nekaj vrst sedežev pred mano pa je nemudoma bruhnila.
Očarljivo. Še prav posebej hitri poseg stevardese.
Bilo je hladno. A toploto vedno lahko kupi denar. Ali pa Master card. Tri sloje obleke, dizelski grelec, dekle v kajuti …
Neprecenljiv pa je bil veter, ki šest dni od sedmih - izvzet naj bo deževni torek, ki pa je prišel ravno prav za popoldanski počitek v Prvić Luki - ni padel pod petnajst vozlov in je vsak dan dal od sebe vsaj po eno uro solidnih dvajsetih milj na uro, zapovrh pa ravno ob najboljših trenutkih, ko nam je meril v bok ali pol krme, poskočil na petindvajset in čez.
Hvala, komurkoli že zahvala gre: Vsevišnji Sili, Ki Pedena Svet™, ali pa podnebnim spremebam.
Tokratna izbranka, Leda, ljubek primerek novega novcatega Jeanneaujevega Sun Odyssey 36i, je služila naravnost krasno. Tudi pri vetru pošteno čez dvajset vozlov in spodobnem valu juga v bok je omogočala ležerno potovanje. Ležernost in z njo povezana pošteno pokrajšana jadra gor ali dol, pot smo v teh razmerah brez težav merili s spodobnimi sedmimi vozli na vodi …
Večji del tedna smo se uspeli ogniti za življenje na kopnem tako običajnim in vseprisotnim profanim temam - na primer službam, družbeno-političnim odvečnostim in podobnemu - ter se ukvarjali zgolj in le s pomembnimi bivanjskimi vprašanji, denimo kako pri poštenem nagibu barke preliti malvazijo iz kanistra v flaško brez pretiranih izgub pa kje odkriti primerno bero mehkužcev za večerno rižoto, kje v polnočni temi se skriva ona osamljena nevarnost, zavoljo katere smo barko pred Murterjem tiščali ostro, kolikor je le šla, v dvajset vozlov vetra, ter kaj hudiča je na zapadu, da se tam vedno naredijo takšni kičasti prizori:
No, le dobre pol ure po točno tem kičastem prizoru, ki je, mimogrede, nastal na večer prvega maja v Strižnji na Kornatu, kamor smo se povabili k Jeretu na najboljši brodet na svetu, nas je popolnoma nepričakovano izza vogala zaskočil prav ta prostaški vsakdan, ko je k sosednji mizi, kjer sva z Barbaro že poprej polzavedno zaznavala nekakšne znane face, prisedel Cvikl-Mjev Milan. O pizda, seveda, seveda, se nama je posvetilo, tam vendar sedi izbor najboljših izmed pretendentov na vladavsko funkcijo ob jesenskem prazniku demokracije: oni kodravi lepotec je Patrík, mladenič ljubko polnih ličk s trapasto frizuro pa nemara tajnik Uroš. Sprašujemo se le, kdo za vraga je bil edini angleško govoreči - morebiti kateri od spin-mojstrov iz Penn & Associates?
Ne, Boruta, Boruta Pahorja, med njimi ni bilo. Žal. Nemara je kravlal iz Kopra v Dalmacijo in se z zbrano družbo srečal prihodnjega dne.
Kot se je za prvega maja spodobilo, so po nekaj litrih rdečega, ko je Patrík z barke privlekel kitaro, revolucionarni mladeniči (in mladenke in mladenke, kajpada, brez dvoma velja, da socialdemokrati, s posebnim poudarkom na njih podmladku, premorejo najboljše bejbe med vsemi resnimi strankami na Slovenskem) s pesmijo zatresli mirno dalmatinsko nebo. Za rundo pa vseeno niso dali. Hja, res, računajte na nas my ass: lahko bi dobili septet volivcev - jasno smo se sicer deklarirali za pristaše Kahla Ehjavca, a tudi dali vedeti, da smo, kot vse na tem svetu, kupljivi! - , le sedmerico travaric bi bilo treba, pa nič …
…tamo gdje je davno stao sat / i vrijeme broji se na bezbroj načina…
No, v prihodnjem tednu bom čas meril s preprostimi, očitnimi, domačimi mejniki.
Bo čas za odvezovanje in čas za privezovanje.
Čas za dviganje in čas za spuščanje sidra.
Čas za travarico in čas za bevando.
Čas za špinaker in čas za drugo krajšavo.
PETA1 ponuja okrogel milijon zelenih listkov tistemu, ki spaca skupaj umetno meso.
Heh, milijon dolarjev zasluži šele tisti, ki sestavi umetni šnicel, ki ima okus po pravi mrtvi kravi - zgolj to, da zažgan oddaja enak spekter svetlobe kot pravo meso, ne zadošča! (Mimogrede, če ima okus po šniclu, ki je teden dni ležal v olivnem olju, po enem samem dnevu, sam pristavim še kakšnega tisočaka čez…)
Vendar: kako pa naj omenjena čreda2 to slednje presodi…
Včerajšnja korekcija smetane slovenskega kapitalskega trga se je ustavila pri 6,66%. An omen, perhaps? (Hmmm, ali se je morebiti ob polnoči kje na deželi rodil še kozlič s tremi glavami? So bili planeti postavljeni v vrsto? Je bila luna krvavo rdeča?)
Dobro bi bilo vedeti, kaj o teh zloveščih znamenjih meni dika slovenskega ekonomskega misticizma, Rado Pezdir.
Videti je, da so si potomci nekdaj ponosnega imperija že spet izvolili prostaka in kriminalca Silvia. Pozdravljamo sosedsko odločitev: smeh je le pol zdravja.
