Tapas y vino de verano
Čez nekaj minut pobašem Prvo Priležnico™ v žep in se odpravim v Katatonij… erm… Katalonijo. Tapas, vino de verano, calimocho … llegamos!
Odprimo meje!
Včerajšnja pot iz Stuttgarta prek Zagreba v belo Ljubljano me je pošteno utrudila. No, pravzaprav s potjo ni bilo nič narobe: nikakor ni bila utrudljiva po sebi in bi lahko, če bi bil svet lep in prijazen kraj, trajala točno štiri ure.
A svet – jasno, to so vedeli že stari Grki in od tedaj se ni kaj prida spremenilo – ni prijazen, ni lep in ni pravičen. Na svetu so meje. Takšne in drugačne.
Prva vrsta mej, tista, ki me najbolj utruja, in tista, ki se v zadnjem desetletju čedalje bolj krepi, je meja na letališču. Meja med vsem smrtnikom namenjenimi površinami in onim koščkom, do katerega morejo le posvečeni in opremljeni z mističnim rekvizitom, ki se mu pravi boarding pass.
Že ob običajnih priložnostih bentim in zavijam z očmi ob odpenjanju pasu, piskanju detektorjev kovin, rentgenih in trapasti overweight varnostnici s pogledom semidementnega teleta, ki hoče, da denem prenosnik ven iz torbice, in me v pristni hochtürkischdeutsch sprašuje, kaj je v njem. For fuck’s sake, kaj pa naj bi bilo v njem?! Običajne službenopotne reči, jebemti, ji v lepem pruskem dialektu razložim: emacs in gcc, source tree ali dva, kup dokumentacije, nedokončan članek in zbirka dokumentarcev o paritvenih navadah človeške vrste, nikakor pa ne plastični eksploziv ali kaj podobnega. Butast pomežik ali dva je vse, kar dama spravi iz sebe, nato pa ubogi strojček preizkusi še v nekakšnem speciahl-tehstu za eksploziv v prenosnikih – videti je sicer, da bi bilo šloganje iz kave bolj zanesljiv pristop.
Kadar pa po vsem tem obredju zadnjo minuto pritečem na gate in šele tam ugotovim, da ima letalo zamudo cele ure in pol (česar na prikazovalnikih zunaj, jasno, niso pribeležili – kam vendar je šla pregovorna nemška pedantnost?!), ter da bom moral, če hočem ugoditi svoji mali nikotinski razvadi, nazaj ven iz rauchenfrei terminala, ter vso to ceremonijo ponoviti, mi pade tema na oči.
In kot da bi že ta nesrečni postopek ne bil zadosti muke za en dan, me na poti z vlakom iz Zagreba v Ljubljano doleti še jebeni Šen-gen. Ta je sinonim za pol ure življenja, vrženega skozi okno, saj ti jo ukrade ducat policajev, ki s silno resnostjo taca po vagonu (nemara je ta postopek celo povzporeden prek vseh vagonov, o, groza, kakšna izguba čisto dobrega davkoplačevalskega denarja!) in vsakogar s hrvaškim, srbskim ali buhnedej še bolj jugovzhodnim potnim listom sprašuje, kaj je, od kod je, zakaj je in kam gre ter podobna elementarna ontološka vprašanja. Zapovrh pred celim vagonom naglas preberejo in dvakrat črkujejo celoten nabor osebnih podatkov vsakega od teh sumljivih elementov: ime, priimek, datum in kraj rojstva. Marija Jevremović, M kot Maribor, A kot Ankaran… Arrrrrrrrrrrgh, mar je na drugi strani nekdo še bolj zabit od tega, ki tole bere?!
Kakšen Schengen in kakšne meje neki. Odprimo jih vsem, za vse in za vsakogar! Zakaj jih vendar ne bi?! Odprte so za Italijane, zakaj potem ne bi bile še za romunske Cigane?! Odprte so za Nemce: nobenega razloga ni, da bi ne bile odprte tudi za Turke! Odprte so za Angleže: naj bodo dobrodošli še Pakiji in Indijci! Odprte so Francozom, zakaj bi čeznje brez odvečnih ceremonij ne pripustili še Maročane in Alžirce?! Odprimo jih še za moldavske vodoinštalaterje in ukrajinska lahka dekleta, za arabske teroriste in tajske maserke! Saj vsi vemo, kako težko je danes dobiti spodobnega obrtnika, deklet, ki iz seksa ne delajo problema, temveč poslovno transakcijo, pa tudi ni nikdar preveč.
Pozivam: ohranimo duševno zdravje mejeprečkajočih državljanov in zapovrh še zmanjšajmo javno porabo – ukinimo meje!
The Merry Go-Around
Tupišoča malenkost ima za sabo že kar lepo število milj, prečenih po zraku. Takisto me nevihte in turbulence prej zabavajo kot ne: čemu vendar skrbeti, ko pa je bojda na cesti precej nevarneje …
No, tokrat sem med pristajanjem v Stuttgartu, le nekaj sekund pred touch-downom, ko je bil A319 že lepo rounded out, a ga je presenetil pošten sunek bočnega vetra, prvič izkusil go-around.
Očarljivo. Še prav posebej pospeški.
Malce bolj anksiozno naravnana dama nekaj vrst sedežev pred mano pa je nemudoma bruhnila.
Očarljivo. Še prav posebej hitri poseg stevardese.
The TomTom Way
Danes sredi noči, okrog sedmih je moralo biti, sem se nekje v odročnejšem obparizju precej krvavih oči, posledica včerajšnjega poznega pristanka v Parizu, posedel za volan Opla Zafire in se namenil proti Rennesu.
Spričo manjka spanca očitno nisem bil tradicionalno nezaupljiv do sodobnih tehnologij in do programske opreme še prav posebej in zato nisem ročno preveril, kaj je TomTom na mojem telefonu načrtal, ko sem ga prosil za najhitrejšo pot iz Beauvaisa do Rennesa.
V trenutku, ko sem ugotovil, da me nesrečnik ob deveti uri zjutraj usmerja praktično čez center Pariza, je bilo že prepozno. Sprva gladka vožnja je bila brought to an abrupt halt in Opel je nadaljni dve uri žalostno polžil z nekaj sto metri na minuto v grozljivi gneči po Peripherique. Seveda sem hitro privzel francoske vozne navade, ignoriral kakšno rdečo luč, se vrival, trobil, z usti risal polglasno zamrmrani salope in zmerjal ostale vrivajoče se voznike z Alžirci.
Hja, sem si pa po letih spet z razdalje lučaja sulice ogledal Eifflov stolp in zdelo se mi je da slišim prijetni jutranji šundr Latinske četrti (v resnici sem sicer slišal le hupanje, zna biti, da sem, nenaspan in rahlo besen, haluciniral). V Rennes sem po petih urah le prispel ob prijetni glasbeni spremljavi strica Francija, ki je – oh, kako primerno! – opeval My Way. Jep, prav res sem prevozil each and every highway, ki je nisem hotel. Mater ji jebem, tehnologiji, i ostalo sve po spisku!
V Bretanjo
V Il-ha-Gwilen, če smo natančni. Ostrige čakajo. Delo sicer tudi, a to vedno počaka.
Haiku popotnika
ob boku bežé
turški tovornjakarji…
mater jim jebem!
Nemško poletje
Medtem ko se vidva, draga bralca, zbujata v podalpsko meglo, pisec zjutraj pomežikne v sonce nad mestom, kjer je Leni posnela, kako je zmagala Volja.
No, marsikaterega od tistih, ki so bili udeleženi pri zmagi, so dobrih deset let kasneje, potem ko je bila volja poražena, točno tu tudi obesili… Toliko o volji.
Sicer pa sem pričakoval ljubko mestece, s srednjeveško-nemškimi hiškami – saj veste, tiste zadeve s prekrižanimi lesenimi tramovi na zunanjih straneh sten – in poudarkom na visokih, ošpičenih kupih kamna.
In sem ga tudi dobil.
V resnici je Nürnberg še bolj ljubek, še bolj srednjeveški in s še več katedralami iz časov, ko je bilo ljudem jasno, da zvonik ni zvonik, če na njem ne sedi trop pokvečenih figur z rožički, krili in ošpičenim zobovjem. Zapovrh je bil tu doma (in je še vedno, četudi na britofu) Albrecht, tu so izumili železno devico, premorejo pa tudi muzej igrač. Kako zvito, da imam sredo pretežno zase!
Nad Beograd, nad Beograd…
Tudi tule bomo pritegnili Švejkovemu revmatičnemu bojnemu klicu in se v prihodnjih urah podali na ogled enega največjih fenomenov sodobnega časa: Keitha Richardsa, ki je v posmeh medicini, kemiji in zdravi pameti še vedno živ. Ob njem bodo v okviru kvarteta Charlieja Wattsa godli še trije starčki.
Barbare v Mehiki
Danes zjutraj smo priljubljeno prvo priležnico odložili na Brniku, kjer je vzela zalet za troskok Ljubljana – Frankfurt – Ciudad de Mexico – Huatulco.
Od oka ob tem istem času naj bi se tudi neka druga Barbara, ki je zadnja dva dneva poplesovala nad Pacifikom nekaj sto milj od južne mehiške obale, obrnila nazaj proti kopnu, točno proti Oaxaci.
Ne gre sicer za prav resen orkan, bolj ornk nevihto, s konstantnimi vetrovi tam okrog štiridesetih vozlov, vseeno pa navdušeno čakamo poročilo…
KuK Frühling
V preteklih dneh sem se spet – part business, part pleasure – mudil v naši nekdanji prestolnici. Z namenom oddiha po dveh dneh intenzivnih službenosti – med drugim, dragi vplačniki v evropski proračun, sem se ukvarjal tudi s tem, kako bom v prihodnjih letih kakšnega od vaših evrov preusmeril v del moje plače -, sem si tretji dan privoščil še lagodno sprehajanje po očarljivo pomladanskem Dunaju v spremstvu nepogrešljive prve priležnice.
Iz teh prigod – tokrat ne bom pisal o avstrijski kulinariki, le na kratko naj pripomnim, da sem v neki oštariji, po kar nekaj grüner veltlinerjih, izmaknil eno takšno kovinsko značko z napisom tafelspitz, s katero bom odslej označeval posodo z mesom, ko bom doma kuhal govejo župo – bomo najprej priobčili eno o Dunajčankah. Naša Evica™ je namreč zgrožena, da je minil že skoraj cel dan, kar sem se vrnil, pa še nisem zapisal ničesar o le-teh. Kratek bom: nesporno dejstvo je, da Dunajčanke prej in bolj radikalno skrajšajo garderobo kot Ljubljančanke. Občasnemu pišu mrzlega vetra skozi topel pomladanski dan navkljub. Pohvalno.
Nadaljujmo v tej maniri in potožimo, da je ob vsej sopari pomladnih feromonov kar nespodobno, da priljubljeno razstavišče te dni ponuja nekakšen bidermajer. No, v težkih časih se pokaže, da lahko človek vedno računa na familijo: rešitev pred morebitnim umanjkanjem kulturne skušnje je prišla od gospe matere, ki je putom telefona namignila, da BA-CA Kunstforum letnemu času primerno streže z razstavo Eros in der Kunst der Moderne. Veličastno in vsekakor toplo priporočano lokalnim skrbnicam za čistost mladih duš in pornofobom. Ob Rodinovih spread-eagle skulpturah, Schielejevih lezbičnih objemih ozkomedeničnih predpubertetnic, Klimtovih masturbacijskih serijah, igri svetlobe na mračnih Newtonovih upodobitvah ženskih teles in Mapplethorpovih velikih črnih kurcih je pač jasno, da velja med erotiko in lepoto postaviti enačaj.
Zapustivši hram umetnosti se vsega nekaj sto metrov kasneje, med oblizovanjem prvega letošnjega sladoleda in razmišljanjem o tem, kako si velja pred odhodom omisliti še kos echtes zaherce, zaletiva v izpostavo agenta. Kako v kontekstu. In kako navdušujoče, še prav posebej v luči dotedanjega prepričanja, da je najbližja agentura v Londonu. Greh bi bil, če ne bi srečnega naključja počastil z zapravljanjem. In sem. Z radikalnim zapravljanjem – pri lepih rečeh se velja posvetiti celostni podobi. Bilo je vredno, kot jasno pokaže komentar prve priležnice na večer tistega dne: mater, sama sebe rajcam.
Adijo, jesen!
Poletje v Valencii, prihajamo!
Reise reise
Danes me je prostaško zajebal avstrijski radio. Avstrijci imajo namreč nerazumno navado, da v prometnih poročilih naprej omenijo, kaj se je zgodilo, kako in zakaj, šele čisto na koncu pa poslušalcu zaupajo tudi, kje se je ravnokar razloženo zgodilo.
Poslušalcu je seveda v veliko veselje, da v trenutku zve, koliko pomembnih informacij je ravnokar preslišal.
Še srečnejši je, ko ugotovi, da je preslišal, kako so mu povedali, da bo na južni Dunajski obvoznici, na A2, padel v res zgleden primerek prometne gneče. V resno gužvo.
Kaj pa naj bi storil: malce sem podebljal hropenje Rammsteinov, odprl prenosnik in igral mahjongg. Odprl okno in pokadil cigareto. Gledal okrog.
Zanimivo je, kako sovražni postanejo ljudje v slabi uri, ko se premaknejo za celih deset kilometrov, in vedo, da jim je zadnjih sedemsto metrov vzelo deset minut.
Za mano je vozil mlad parček. Nista bila osladna. Daleč od tega. Za volanom Detlef, kratko ostrižen, nekajindvajset, avtomehanik. Zraven pa ona. Ona, ona je bila neopisljiva. Bila je zajčica. Dobesedno. Primerki zgornjih sekalcev, s katerih nisem mogel sneti pogleda. Žal sočutja ni zbujala dolgo, saj je prav zverinsko nadirala svojega izbranca – na kogarkoli drugega bi si prav gotovo ne upala tako grozovito tulit! – , ki je vse to, skrit za sončnimi očali, stoično prenašal. Oči ves čas pogledujejo proti ogledalu. Gledam njega, kako zre naprej, ne jebe; gledam njo, no, njene zobe. Ves čas se grize v spodnjo ustnico, predgriz bi rekli kinologi. Mein Gott, wie blässt sie?!
Zamenjam pas. Starejši par. Okrog šestdeset. Oba malce razširjena. Gospa nosi ona seventies navzgor zašiljena očala. Navadna, ne sončna. Brinetka, opuhana pričeska v slogu Jovanke Broz. Iz katerega filma sta ta dva? Možak je sivolas, lasje so mastno zategnjeni nazaj. Tokrat je gospa tiho, zre naprej, si popravlja očala. Možak pa ves čas nekaj žuga, vrti tisto roko, ki ne drži volana, in zraven prav tuli nanjo. Potem obmolkne. Gleda skozi okno. Ponovi.
E, svašta. No, po dobri uri je minilo. Priplazili smo se mimo dveh še nedavno brennende elkavejev in enega pekaveja in vsaj dvajset vozil fojerloešerjev in žandarjev, potem pa se je cesta odprla, čas je bil, da si spustim mojstre rokenrola: mi potujemo…
Povratek
Heroji belih strmin – Peter Popangelov, Paul Frommelt, Andreas Wenzel, Oswald Tötsch, dvojčici Malgorzata in Dorota Tlalka, njegovo veličanstvo Max Julen in množica ostalih, bolj anonimnih, skupaj nas je žgalo po francoskih Alpah kar triindvajset – smo se vrnili. Bogovi snega so nam po tridnevnem ogibanju kamnolomov in makadamov ter iskanju onih preostalih zaplat snega – no, resnici na ljubo slednjih le ni bilo tako malo – in po četrtem dnevu, ko smo pobegnili v Alpes d’Huez, naklonili pošten snežni metež in tako nam je bilo dano zadnja dva dneva riti po prav zglednem pršiču.
Žrtev ni bilo, razen kakšne smučke v prvih dneh – moje so, hvala bogu, odnesle celo kožo! – in kakšnega želodca, ki se je uštel pri oceni, kakšno koncentracijo visokooktanskih substanc še lahko zdrži.
Izlet
Po ljubi avstrijski deželi. V Nassfeld nas je zjutraj namreč vodila pot: mojo drago, Gregorja, v prostem času mojega šefa, Boštjana, mojega nekdanjega asistenta pri TORu, APSu in Prevajalnikih, in mojo malenkost. V Nassfeld smo tudi prav hitro prišli, a glej ga zlomka, parkirišča so bila nekam prazna, na moj pogrkavajoče avstrijski Halo, färht’s heute nicht? pa sem dobil jasen, glasen in nedvoumen Am Samstag!
O, pizda! (zadnje dni mi je to jako priljubljen vzklik)
Sicer pa: kaj so pa ljudje pričakovali, če sva pa Nassfeld preverjala Boštjan in moja malenkost?! Jasno, da sva pogledala le debelino snežne odeje in morebitno prisotnost sonca, ne pa tudi, če nesrečniki že gonijo vlečnice…
Kaj nam je vendar storiti? Pokličemo kolego Vuka in mu naročimo, naj jadrno pogoogla Gerlitzen in sporoči tamkajšnje obratovalno stanje. Izkaže se, da so bojda na tem smučišču ravno danes prvič pognali Sesselbahnen in Schlepplifte; skratka, zdi se, da so Alle Lifte im betrieb nur für uns!
Prav, fino, fajn, le za nas…
No, resnici na ljubo je poleg nas smučalo še nekaj deset rekreativcev in manjša skupinica trenirajočih pionirjev. A kaj bi bili malenkostni. Z izjemo popolnega umanjkanja sonca – kaj moremo, naročil sem ga v Nassfeldu, ne pa dobrih petdeset kilometrov severovzhodno – se je zgodil odličen smučarski dan, kombiniran z Gulaschsuppe mit Semmel in kronan s palačinkami pri Gregorju.
Posledice: desna ritnica in stegenska mišica kažeta znamenja premajhne pripravljenosti, malenkost utrujen križ. Ah, nekatere službe moraš imeti rad…
Končno…
…sem se uspel priklopiti na evrobrezžičje. V Bruslju je sonce. No, kmalu ga ne bo več…
Resnici na ljubo, ne glede na moja čustva do tele prestolnice, sede spet malce vonja po velemestu. Dolgo se že nisem prestavljal po metrojih – na nagužvano, hektično ponedeljkovo jutro je podzemna neverjetno seksi!
Iskanje
Nedavno:
- jaKa: better late than never: za filtrirno mašinerijo tu je bil dovolj pregrešno janšističen butast nick in butast...
- ˘°˛˛`˙´: Oprosti za heretično vprašanje, ampak ali bi lahko prosim obrazložil nevednežu, kaj je tako hudo pregrešno...
- pprt: Če je to še bilo za pričakovati od naših F571 polpismenih rdečetalibanskih pisunov, sem pa toliko bolj...
- jaKa: heh, napo, angleži pravijo gentlemen don’t sail to wind.
- napo: ampak vmes, tamle me ravo in ižem, ste pa tudi malo zažagali, knede … fletna ruta, drgač!
Teme
- Aforizmične
- Anketne
- Bizarke
- Jadralske
- Kr neki
- Medijske
- Monotono naraščajoča funkcija
- Najlepše viže
- Odbor za družbeno-politično primernost
- Patnja
- Pet minut za kulturo
- Popotne
- Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali
- Radiranje
- Računala
- Službene
- Trači
- Vpogledne
- Vzgojno-izobraževalne
- Z veliko žlico
Preteklo
- October 2012 (1)
- May 2012 (1)
- November 2011 (1)
- October 2011 (1)
- September 2011 (1)
- July 2011 (2)
- May 2011 (3)
- March 2011 (2)
- January 2011 (1)
- November 2010 (1)
- October 2010 (3)
- September 2010 (1)