Kriza srednjih let …
… še nikdar ni zvenela tako dobro, kot kadar popade Nicka in prijatelje.
… še nikdar ni zvenela tako dobro, kot kadar popade Nicka in prijatelje.
Zadnjo tekmo smo odigrali zanič.
Vseeno pa en velik poklon naboru fuzbalerjev, ki je prvič ever igral s primerno dozo samozavesti. In Matjažu, ki jih je do tega pripravil, še prav posebej.
Lepo vas je bilo gledat. Se vidimo čez dve leti.
’nuff said.
Kimilsungija, jasno, in ostali cvetovi za Večnega Predsednika. Nasmejani otroci, poštirkane jutranje ometalke širokih avenij, Ljubljeni Sine z dvema čikoma in tremi telefoni pod lučjo, ki nikdar ne ugasne, in plavži iz katerih švigajo ognjeni zublji in dim, ki se zliva z rdečo zoro. Toplo priporočamo.
(Za zraven pa še malo Keitha Haringa in nove pridobitve v Albertini, da echtes Wienerschnitzla sploh ne omenjamo …)
Billy je odpeljal. Jebemti, je bil car!
Janez, očitno ne le trgovec z orožjem, temveč tudi esejist, nam je tokrat v velikem kotlu namešal res lep golaž. Skrbno zanemarjanje logičnih izpeljav denimo ob stran, veseli pa me, da ga je začinil z enim mojih ljubših piscev, a po drugi strani si ne morem kaj, da bi obenem žalostno ne zavzdihnil spoznavši, da možak Fjodora Mihajloviča nikdar ni kaj prida bral in da je očitno tudi pozabil, kar so mu v gimnazijskih letih o Fjodoru in Rodjonu Romanoviču povedali.
Fjodor namreč, Janez, nikakor ne zastopa stališča, da je če ni Boga, vse dovoljeno.
Hja, lahko bi si privoščil načitanega ghost writerja …
No, morebiti bi veljalo še odgovoriti v literarnem kontekstu: idiot!
V trinajstem delu dvanajste sezone vidimo Kylea Broflovskega brez kape.
… with a bang!
Krasn. Že vem, kaj bom prihodnji teden prebiral v bonaci srednje Dalmacije …
(mimogrede, mar ste vedeli, da so po veleliteratu in veleheroju slovenske polpretekle zgodovine poimenovali reko?)
Pet za Leno Kato, Edija in Tino: krasn!
Na današnji dan, pred okroglimi štiridesetimi leti, je na teve ekrane prvič stopil tale trop komedijantov in še danes bi v njihovem fohu težko našli koga bolj vplivnega, bolj citiranega in, hja, bolj smešnega.
Na zdravje!
Za lušt pred jutrišnjim prihodom Jona Spencerja v vlogi polovice Heavy Trash …
… in potem še dekonstrukcija na malce blues-exploding klasike …
… in malce praskanja …
Karin Komljanec pristoje takšne lajdraste vloge. Hja, tu okrog pa nam pristojijo komorne reči – Igra s pari je prav ljubka igra. (In posebna pohvala za Zajca za konec).
Prehod, film Borisa Palčiča, je prav zares neverjetna reč: je film, ki izpusti prav vse dobre kadre in posname vse ostale; je film, slovenski film, ki v Trstu govori (pogojno) angleščino (ha, Trst ni naš, Trst je angleški, rule Britania …); je film, ob katerem se grozljivi izbljuvki Romana Končarja zdijo vrhunec filmske umetnosti; je film, ki … ah … pustimo to. Dobrodošli v čudovito vzporedno vesolje v katerem živijo slovenski režiserji in scenaristi, v vesolje, kjer snemajo filme ljudje, ki očitno niso videli še nobenega. In dobrodošli v svet, v katerem Filmski sklad RS takšnim pokvekam daje denar.