Gremo jadrat! Ravno dobro sem se naspal po včerajšnjem poznem prihodu domov – iz Kölna sva šla ob enih popoldne, v Ljubljano pa prispela ob desetih zvečer – in zdaj se grem osnovno pakiranje. Čez pol ure sva z Barbaro zmenjena pri Rebotu, kjer nas vse tri pobere Mare. Avto bo počival v Burdini garaži.
Fotr pravi, da sem kot Rupel: komaj pridem, že spet nekam grem. Samo še nesmisle moram kvasiti…
Franuhoferjev inštitut. Neverjeten kraj, nasajen okrog stare graščine sredi očarljivo zelenih nemških gozdov – sanje vsakega raziskovalca -, z über-povezljivostjo. Prosto dostopen WiFi, luknje za kable povsod v stenah. Že dve uri sem na netu: končno se bom nehal tresti od pomanjkanja…
Končno smo se znebili Bruslja: zdaj sva se ugnezdila v Golf Hotelu, dobrih 20 km južno od Kölna in 10 minut hoje stran od lokalnega Fraunhoferjevga inštituta, kjer bomo v prihodnjih dveh dneh blodili o F/OSS.
Za 85 eurov imava double z zajtrkom, štiri balkončke v sobi, ogromno kopalnico, razgled na igrišče za golf in gozdovem, edini zvok v okolici pa je žvrgolenje okoliške ptičje zalege. Life is good!
Mater, sem razpizden: z Gregorjem spiva v Crown Plaza hotelu, pa ne premorejo dostopa do neta!!! WiFi jim ne dela, kabla ni. Obup. O ceni sobe, v kateri ni neta, raje ne bi govoril!
V Bruslju. Po 1100 km in 10 urah vožnje. Napol mrtev sem.
Poljska je kul. Piotr je kul. Večina folka je kul. Tudi jaz sem kul. 
Wroclaw je luštkano mesto: arhitektura je fascinantna, le občasni urbanistični spodrsljaji, ki so verjetno posledica zadnjih 50 let, občasno zmotijo oko. Vsakih 500m se dviguje ena resna katedrala: malce gotike, kakšna romanska malenkost in občasen baročni prizidek. Kuuuuuuuuuul!
Prispeli na Poljsko: jutri me čaka prvi spopad z EU projekti;)
Čez četrt ure me Gregor pobere: čaka me desetdnevno romanje Wroclaw-Bruselj-Leuven-Köln.
Oh, kako se mi ne da!
Poročila s poti sledijo…
Ravnokar sem sprejel trdno odločitev: danes ne bom delal nič; vsekakor nič pametnega.
Nova služba je resen health hazard: doza pokajenih čikov se je v zadnjih dneh nevarno dvignila.
Ravnokar sem za uvod v mojo prezentacijo o Gridu parafraziral Shakespearea:
What’s in a Grid? That which we call a Grid by any other name would smell as sweet…
Zdi se, da mi grozi karoshi. Danes sem bil za ekranom do 20h in zapovrh nisem še niti začel s prezentacijo za ponedeljek v Wroclavu; pacal sem nekakšne nesmiselne reviewje, s katerimi že tako ali tako zamujamo za en dan. Počutim se, kot da bodo moje oči eksplodirale. Zdaj pa še v Raco, na debato o prvomajskem jadranju: oh, kako se mi ne da…
Eh, vsaj vreme se je izboljšalo: končno spet sonce!
Vreme me bo ubilo. Ni energije. Ni veselja do življenja.
Zjutraj sem spet srečal Tadeja. Perfect timing. Ampak to nima veze z depresijo.
Zjturaj sem pred vrati Tehnološkega parka naletel na Tadeja Fiusa, kolega še iz srednješolskih dni, kasneje pa sošolca na faksu, zdaj tlačana na Navidez d.o.o.
Sledila je kakopak kava in čik (no, dva…) pri njih: srčkani prostori.
