Poročilo…
…iz jadranja treh bejb.
Vlada janšuje in rupluje, steguje krempeljce po televiziji, sumljivo kadruje, še prav posebej tam, kjer bi v normalni državi ne smela, v veselje zunanjemu ministru zapre pol ljubljane, še vedno pa jo podpira 57% vprašanih. Svašta!
Po četrturnem pešačenju z Dolgega mosta sem le prišel do svoje Mazde. Prenovljen, svetleč se odbijač in zamenjano vetrobransko steklo. Zapovrh so ga še oprali! Odslej avta ne vozim več v avtopralnico, ampak po vrsti: razbijem šipo, na zavarovalnico, na servis…
…so rekli ne! evropski ustavni pogodbi.
Večni Rupel pravi, da je to slabo. Zakaj pravzaprav?! – vse bo tako ali tako kot po starem, kar je verjetno bolje, kot da se požegna neko besedilo, ki se kiti s pridevkom ustavni, mu pa manjka otipljivosti in poudarka osnovnih človeških vrednot!
Žrebičkov roastbeef, natrt s svežim žajbljem, za dan odstavljen v spodobno dozo olivnega olja in nato nežno popečen. Družbo mu dela basmati riž s čebulo in žajbljevimi lističi, skuhan v polovici svežega pomarančnega soka in polovici vode. Zraven steče kozarček Kristančičevega Caberneta.
Danes se počutim odlično… Šala;)
Prav po srednješolsko smo se ga – vrnitvi mojstra Bulca iz španskih rokometnih logov na čast! – zmerno napili za Ljubljanico. Potem pa šli še prisluhnit zaključku Balaševićevega koncerta in končali Pod skalco.
Zdi se, da se bom še najmanj zmotil, če se grem prezračit do tržnice po kosilne substance.
Ljubljano so zasedli parlamentarci zaveznic Nata. In temu neverjetnemu dogodku na čast se zapirajo ulice v centru. Jasno, da je tudi vse okrog ameriškega veleposlaništva popolnoma nedosegljivo kolesarju, ki se mu že tako ali tako mudi…
Res: če moraš nekoga tako varovati, že nima čiste vesti – evil begets evil.
Rupel, večni minister, pa je ziher srečen in se bo spet režal na široko ob tej nesluteni časti, spričo katere bomo zajebali življenje polovici prebivalcev glavnega mesta!
Včeraj zvečer sva z Manco gledala – no, ona že drugič;) – JAnči v La isla amarilla: španski drami Palome Pedrero. Neverjetno zabavno je gledat dramsko delo v jeziku, ki ga skoraj, pa ne čisto, nič ne razumeš;) No, začuda mi je od nekod v možganskem deblu na pomoč včasih priplavala kakšna latinska beseda, pa razne malenkosti iz španskih telenovel, ki sem jih očitno nekoč, nekako ujel, tako da sem – ob pomoči poprejšnjega grobega obrisa zgodbe po dejanjih – za silo lahko spremljal dogajanje in se včasih celo zarežal kakšnemu štosu…
Avto sem oddal na servis: naj mi popatchajo počeno steklo in uredijo odbijač, ki je že nekaj mesecev v rahlo podrgnjenem stanju. Časti Tilia.
Umrl je Zoran Mušič. Meni daleč najljubši slovenski slikar.
Mama se je odločila kupit dve srajci zame; taki, proper srajci… Pa kaj vraga: a sem suit?! Ne, jaKa je certified computer god, kar je popolnoma neskladno s tovrstno obliko srajce, pa še sam se oblači, ker lahko le tako vzdržuje konsistenten slog. In kakopak popizdenje nad to manifestacijo materinskega nagona povzroči nesluteno užaljenost. Ah, kako sem netakten…
Fotr pa pričakuje, da bom skočil takoj, ko se on spomni, da mu je treba nekaj pomagat na računalniku. In potem je tečen, če nimam časa. Pri tem pa sploh pustimo ob strani, da mu poskusim pomagati v tistih par minutah, kolikor jih imam preden sem zmenjen za tek, ampak on se tega vztrajno brani in momlja in zavlačuje in bere nepomembnosti iz ekrana, namesto da bi poslušal znalca, ki mu po telefonu razlaga, kaj in kako…
Pa še ves čas mi solita pamet… Miiiiiiiiiiiiiiir hočem, ne pa srajce!
In jaz naj bi vse prenašal, vse potrpel in vse razumel. E, ne bo šlo!
Imel sem namen ta vikend malce na Dolenjsko. Na obisk in kosilo. Namen je danes žalostno poginil.
…želim!
…kakšna služba je za vraga to, da se moram ob petih zbudit? pa sej niso resni…
…kot črna živina.
Zjutraj sem peljal avto na oceno škode: na vročem soncu v Rovinju, kjer je bil parkiran dva dni, je praskica na vetrobranskem steklu, ki je ostala od nekega kamenčka nekoč, radikalno počila in se raztegnila čez četrt šipe.
Potem pa sem od devetih do sedmih spravljal skupaj sistemski model za middleware, ki naj bo rezultat dela naše skupine v DeDiSysu. Včasih imam prav res občutek, da tile poljski akademiki res nič ne delajo, Avstrijci pa so zraven le za to, da najedajo in pametujejo. Na moja rahitična plečka pa pade prav vse.
In potem, ko se mi že res mudi, ker sem ob osmih zmenjen z Nino za tek, me še Gregor zvleče na sestanek z dvema birokratoma iz Inrie: vsaj zdela sta se iz birokratskih in ne raziskovalnih logov. Najprej sem malo pametoval, da pustim vtis, potem pa se po petnajst minutah opravičil in šel nazaj delat. Nas pa vabijo k enemu prav zanimivem projektu, ki stremi k temu, da bi koncepte GRIDa vtkal v sam OS. In to ne kakšen middleware-like nastavek na vrhu OSa: cilj – po mojem skromnem mnenju malce presumptuous – je single system image OS za široko porazdeljene sisteme.
Ni kej, res smo kul, da se Inria sama oglasi, ne da bi nam bilo treba prosjačit. Ah, kul nima nobene veze s tem: smo SME, pa še iz ene od novih članic… če bi bil Gregor še črna ženska, potem bi bili itak na vseh projektih!