Vse vas bomo…
…zjebal z medvedi. World domination awaits!
Končno je bilo nekaj storjenega za globalno prepoznavnost naše ljube dežele: divjina, od koder krvoločne beštije napadajo civilizirano Evropo. Kakršenkoli dodaten komentar, upam, ni potreben…
Labod
Ljubljano, natančneje občinstvo Linhartove dvorane Cankarjevega doma, bo devetega oktobra s svojo godbo osrečil Michael Gira, kitarist in vokalist pokojnih Swans, tokrat s svojim post-Swans projektom Angels of Light. Možak šteje – po skromnem mnenju avtorja teh zapisov – za enega največjih interpretov bizarnosti in krutosti postmoderne resničnosti, da sploh ne omenjamo njegove zmožnosti prelivanja teh občutij v več kot odlično glasbo. Toplo priporočam!
Ah, te ženske…
Katrina je dobro zjebala New Orleans: kdo pravi, da je Mardi Gras najhujše, kar se lahko temu mestu zgodi. The Big Easy je poplavljen, zapacan in za bivanje neprimeren. Večina prebivalstva se je izselila, guvernerka Luisiane pa predlaga evakuacijo vsega prebivalstva. Vodna gladina se še vedno dviguje, ljudi pa rešujejo iz streh in podstrešij; poplavljena druga nadstropja so običajen pojav. Opustelo mesto ponuja odlično priložnost za ropanje nenadzorovanih štacun, zato so že v dveh okrajih uvedli vojno upravo. Po vojni proti terorizmu še vojna proti vremenu: obe se zdita enako brezupni…
Mimogrede: dobršen del strežnikov, ki so fizično nastanjeni v teh krajih je mrknil – očitno komunikacijska infrastruktura ni dobro pripravljena na naravne nesreče!
Ill in the Head
Nintendu je ameriški patentni urad požegnal patent za norost! No, če smo čisto natančni, za sanity system for a video game. Svašta! Hvala bogu, da se je EU (zaenkrat) rešila tovrstnih patentnih norosti…
Suho grozdje
Ako pogledate na http://www.rozina.si/, boste opazili, da je naš najljubši kvartopirec, fan jabolk, v prostem času tudi televizijski in filmski igralec Jonas pripravil trop svojih prijateljev, ljubic in domačih živali do splevanja (ob tej priložnosti naj omenim, da sem sam že davno tega poslovenil izraz blog v splevnik; živela toporišičica!).
Med krdelom bolj ali manj javnih in bolj ali manj zanimivih osebnosti so se znašli tudi moj najljubši kao-intelektualec Marko, velekolumnistka in polihistorična publicistka Vesna ter gospa Magnificova, sledila pa naj bi še il bello Marcello in večna popotnica Mojca.
Zabavno… Napovedujem jim jako kratek rok trajanja: večina ljudi ne premore primerne discipline, in velika večina tistih, ki jo – z mano na čelu -, tako ali tako ne iztisne iz sebe ničesar zanimivega za široko publiko. Morda so poklicni pisuni in javno dobro (Milkova predstavlja zabavnejšo varianto sinteze obeh, Marko pa bolj napihnjeno 
) celo v rahli prednosti pred običajnimi smrtniki: rajo pač iz neznanih razlogov pogled v njihova življenja mika bolj kot pogled v življenje slehernika.
Pravzaprav je podobno tudi z joški, čemur se ravno tako čudim (oživi spomin na dejstvo, da je bila Nova prejšnji teden po pričevanjih zanjo krive založniške hiše razprodana že v torek): joški Pike Božič?! In?! Wtf?! What’s the buzz?! Tako ali tako sem bil njega dni že priča fotki, ki je prominentno prikazovala vrvico njenega tampona na nekem koncertu – ja, nameščenega na kanonično mesto za tampon! -, kar je več Pike Božič, kot bi si je kadarkoli želel… Res, it seems to me a strange thing, mistifying – mene samega precej bolj zanimajo joški anonimne sosede iz enega zgornjih nadstropij!
Kakorkoli že, upam, da bodo vsaj Ambrotovi koncertni vtisi zdržali…
Začelo se je…
Damjan, sotlačan, je rodil. Laro. Pravzaprav je težji del tega opravila prevzela Urška… V pristnem programerskem žargonu lahko rečemo, da je imel release; Lara went gold
Gaby in Lucija sta v queuju…
Prvi rezultati
Po dveh tednih se je izkazalo, da je neverjetnih 17 obiskovalcev z odgovorom na anketo pribeležilo svoj odnos do mojega splevnika: kar pet vas ne bere teh strani, a ste vseeno pustili svoj odtis v anketi.
Na drugo mesto se uvrsti razred bralcev, ki je – hvala, hvala! – prepričan v mojo božanskost. Ne motite se in za trdnost vaše vere, vsem nasprotnim dokazom navkljub, boste brez dvoma poplačani. Nekoč, nekje, nekako, a na tem svetu vsekakor ne… Na žalost nas je premalo, da bi ustanovili lastno, od naše ljube države požegnano versko skupnost: ako me spomin ne vara, je za registracijo le-te potrebnih kar sto vernikov. Šestindevetdeset premalo… Škoda: od nekdaj sem si želel biti vodja kakšne bizarne sekte – med rituali bi bilo kajpada tudi redno žrtvovanje mladih devic, a ne v maniri Charlieja Mansona.
Ob boku predanih častilcev moje malenkosti stojite vsi željni vpogleda v tuja življenja. Ja, res je, seksam pogosteje, z večimi in na bolj neverjetnih krajih kot vi. Morda zato, ker zapravljate čas z branjem tujih blodenj…
Vašim službam ste v veliki meri po slovensko predani, ali pa imate brezobzirnega šefa, ki vas sili v delo: le trije nimajo na delovnem mestu bolj pametnega početja, kot prebirati tele strani!
Domnevno imam enega samega rednega bralca: prepričan sem, da še ta laže!
V anketi se bomo ponovno dotaknili religioznih vprašanj: ne bom vas diskriminiral po veri – meditativni budisti, radikalni muslimani, krščanski fundamentalisti, scientologi, vsi ste enako dobrodošli -, temveč le po odnosu do te!
Mila Jera
Ravnokar je na Prvi TV pogovorna oddaja, kjer je gostja Jerca Legan (njena pojava, misel in delo so predmet mojega občudovanja že iz gimnazijskih časov, sicer podiplomka na ISH, mojstrica za vse in avtorica priročnika za mladoporočence), moderirata Salome in Marlenna, druga gostja pa je striptizeta. Zanimiva izbira gostij, ni kaj… No, kakorkoli že, hotel sem reči: kam, za vraga!, gre ta svet?!
Ravnokar nam je dama zaupala, da je bolj konzervativna, ekskluzivna pri partnerjih, torej bolj ena na ena – in še šopek podrobnosti o svojem spolnem aktu… Spolni akt Jerce Legan na TV?! Še enkrat: kam, za vraga…
Prevetren
Nazaj. Prvi dopust letos, ki je nedvomno napolnil baterije. Čisti, neokrnjeni užitek. Sama esenca le-tega.
Čeravno je broditi ovim našim morem (hehe, ravno zadnje dni izumitelji kravate obtožujejo nas, svoje podalpske brate, ozemeljskih teženj po njihovem morju, spričo predloga zakona o razglasitvi ekološke cone… hmmm, a so potem to res še ozemeljske težnje in ne morebiti pomorske?) vedno neizmerno kul, ima to početje v komorni postavi dueta še prav poseben, z ničemer, kar sem skusil doslej, primerljiv čar.
Pa pojdimo po vrsti (kot so hiše v Trsti? Tisti, ki se je spomnil tega reka, ni bil prav gotovo nikoli v Trstu, tepec…): navkljub neprijetnim napovedim je hladna fronta zdrsnila čez severni Jadran prav gladko. Deležna sva bila enega popoldanskega pljuska, ki pa se ni izkazal za motečega, sicer pa so se pljuskovi i grmljavine omejili na pozne nočne ure. Dnevi so bili večinoma jasni in vroči. Dva dneva naju je razveseljeval zgleden jugo, ki je pihal tam med desetimi in petnajstimi vozli in bil kot narejen za jadra, pa tudi ostale dni Eol jadrom ni ravno pustil ohlapno plapolati.
Kandidatka za skiperko se je jako dobro ujela z Brino in se izkazala z nesluteno spretnostjo pri sukanju krmila: tupišoči nadzornik, učitelj in komisija v eni osebi, ki spričo romantične naveze z nadzirano in ocenjevano resda ni bil preveč strog, je bil izjemno zadovoljen, saj mu je to omogočilo brezskrbno – no, dokler jugo ni zgledno nažgal čez petnajst vozlov in je pošten val v pol krme jel prožiti nemirno in zaskrbljeno godrnjanje krmarke – in poglobljeno prebiranje knjig in počasno srkanje Ožujskega med martinčkanjem v kokpitu. Splošni vtis je sicer kazila majhna, a vseprisotna živčnost, s katero so bili izvedeni – sicer brezhibni – manevri, a ker tudi pisec sam trpi za tovrstnim nevrotičnim pristopom, je bil ta pogrešek večinoma prezrt. Dami se je v celem tednu primerila ena sama češkost, ko je pri vezanju s premcem v uvali Rovenska, tik Velega Lošinja, poljubila pomol s sidrom, a ker napaka ni pustila niti ene same praske na Brini, smo to malenkost velikodušno odpustili.
Hrana? Kuhala je pretežno moja malenkost – kot vlogi brodskega malega pristoji – in špiža je bila, kakopak!, odlična. Admirala Vuka, ki nas je obsijal z žarki svoje navzočnosti v Rovenski, pohvalimo za štiri skuše, ki sta jih z Vesno prinesla v pripravo; pohvalimo ga še bolj, saj je v zahvalo za večerjo – nesluteno in redko videno – požrtvovalno pomil posodo! Admiral je s seboj prinesel tudi za ščepec kulture, namreč lepo domačo pesmico, ki jo je prejšnjega večera osvojil na Olibu in ki pravi, da dok ljudi spavaju, galebi se karaju, in sta jo z Vesno večkrat in z občutkom interpretirala tistega večera, ko je naraščajoči val jako neprijetno butal v krmo in ob pol četrti zjutraj povzročil meni še neznano tesnobo pri admiralu, ki je takrat Heck Mecka v strahu za njegovo dobrobit celo prevezal na bojo, stran od pomola…
Pa Slovencem bojda sovražni domačini? No, sovražnosti ni bilo čutiti niti za trenutek, tudi ne med cenkanjem za plačilo priveza, kjer sem vztrajal na skrajševanju najine skoraj desetmetrske barke na že kar nesramno majhne dolžine… Goran, base manager Elan Yachtinga v Punatu, ki je bil maja, ko smo pri njem prevzemali Jona za uvajanje kapitana Rebolja, prav nespreten in jako češki vtis puščajoč možak, se je v teh mesecih že dodobra uvedel v svoje delo in se je tako z Brino kot z osebnim odnosom izkazal – zamerimo mu le res zjebana jadra, ki pa nama niso preprečila, da bi Brino prignala do dobrih sedmih vozlov. Vojo, očarljivi lastnik Punatske Konobe kod sidra, kjer sva se zadnji večer pustila nahraniti, si je vzel izdaten čas za kramljanje in mi, očaranemu nad okusom domačih, za majhno slivo velikih črnih oliv, prinesel dodaten kup le-teh in jih kronal z odlično grapicu od smokve… Pa naše domnevne ozemeljske težnje? Ah, dajte no, kdo pa naj slovenske ozemeljske težnje jemlje resno?! Sicer pa gre to, da je vzhodna jadranska obala hrvaška in ne morebiti slovenska, šteti za dejanje brezmejne božje modrosti in previdnosti; predstavljajte si, da bi temu ne bilo tako: lične montažne hiške (Marles!) s strmimi alpskimi strehicami in slapi rdečih nageljnov bi krasile obalo vsake uvalice, ki bi bila za nameček še pregrajena z nebrojem žičnih ograj – da se ve, kaj pripada kateri od teh vikendic – ovešenimi z napisi Pozor, hud morski pes!… Pa ja…
V troje
Odhajam na zmenek z Brino. Ena ni nobena, zato bo za dodatno družbo še redna prva častnica, Barbara, ki jo bomo tokrat povišali v kapitana, sebe pa degradirali v brodskega malega. Upam, da se bosta dami razumeli. Doslej Barbara ni kazala razumevanja za threesome… Kaj pa naj… kot je nekoč rekel ladijski pridigar Ceferin: bom pa več pil! (potihem naredim miselni zaznamek: kupi travarico v Punatu!)
Vremenski obeti za naslednjih nekaj dni so sicer jako neobetavni… Hmmm, mar so potem še vedno obeti? Upam, da bova dva para rok zadosti
BOFH
Zbirka BOFH zgodb na Registru: če ste kdaj služili ali pa, buhnedej, še vedno tlačanite kot sistemc, potem ne morete brez tega neskončnega vira inspiracije!
Exodus…
…movement of Jah^H^H^HJewish people.
Izraelci izseljujejo svoje naseljence iz tistega žalostnega koščka zemlje, kjer bodo Palestinci zdaj – no, kolikor bodo sosedje z najmočnejšo vojsko na bližnjem vzhodu to dovolili – gospodarili sami sebi. Eksodus. Ah, saj so vajeni: baje, da so nekoč že korakali čez morje, sledeč nekemu psihotiku, ki je slišal glasove iz gorečega grmovja.
Šaron je pač zvit politik: medtem, ko so se njegovi predhodniki leta in leta pogovarjali, dogovarjali in pregovarjali s Palestinci, jim je general, ki je nekoč to zemljo osvajal s silo, te dni dal mizerno krpico zemlje, na kateri še spodobne črede ovac ni lahko preživljati: tole je zdaj vaše, leb wohl, gospoda! Politika svršenog čina at its best. Do naslednje bombe…
The World’s Biggest Musical
Fantom iz opere. Pušča brez sape. Emmy Rossum prav tako. Upam, da ne bere knjig…
Sex is overrated, anyway…
Baje, da na Jennifer Connelly (oskar za A Beautiful Mind, odlična vloga v Requiem for a Dream) teče večopravilni operacijski sistem; bolj natančno, mlada dama med seksom rada bere knjigo ali čveka po telefonu… Svašta! Pravzaprav me neznansko zanima, kakšna vendar mora biti oblika fuka med katerim eden od udeleženih bere knjigo…
Fu(n)kcionarska
126 zaposlenih po raznih koncih in kotičkih naše preljube javne uprave, ljubkovalno imenovanih občinski funkcionarji, še ni oddalo poročil o svojem premoženjskem stanju… Prav in zveličavno bi bilo, da o spodobnosti sploh ne govorimo, da bi se ignorante nemudoma zložilo z njihovih stolčkov, a kaj, ko je vse, kar znamenita Kosova komisija za prepečevanje korupcije lahko stori to, da objavi seznam neposlušnih: pred kratkim sprejeti zakon o lokalni samoupravi namreč ne predvideva razrešitve zavoljo neoddaje dotičnega obrazca??!?!?! Tako bo odstop, po Kosovih besedah, odvisen predvsem od pritiska javnosti. Od pritiska javnosti?! Kdaj je pa še kateremu od dobro uležanih podalpskih javnih uslužbencev bilo mar za pritisk javnosti? Tu pomaga le debela palica!
Iskanje
Nedavno:
- Pepo: Bil je car. Malo tako dobrih zajebantov, kot je bil Feo. Počivaj v miru!
- Niko: Feo 4 ever!
- oragutan: matr tole je pa staro , nekje v srednji šoli sem tole prvič slišu.
- megafotr: u, lebičada. kapitan, ki me je poučeval na tečaju, je za lažje pomnjenje znakov za prihajajočo lebičado dal...
- NoKome: Drzno in pogumno.
Teme
- Aforizmične
- Anketne
- Bizarke
- Jadralske
- Kr neki
- Medijske
- Monotono naraščajoča funkcija
- Najlepše viže
- Odbor za družbeno-politično primernost
- Patnja
- Pet minut za kulturo
- Popotne
- Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali
- Radiranje
- Računala
- Službene
- Trači
- Vpogledne
- Vzgojno-izobraževalne
- Z veliko žlico
Preteklo
- August 2010 (3)
- July 2010 (5)
- June 2010 (13)
- May 2010 (21)
- April 2010 (12)
- March 2010 (19)
- February 2010 (10)
- January 2010 (11)
- December 2009 (3)
- November 2009 (4)
- October 2009 (8)
- September 2009 (5)