Srečn’ga pa zdrauga

Posted by jaKa on December 26th, 2005 — in Vpogledne

Tule ne bomo delali kakšnih poglobljenih in podrobnih rekapitulacij preteklih tristo šestdeset in nekaj dni. Ne bi imelo posebnega smisla. Bilo je pač neko leto. Leto kot vsa ostala. Bitter-sweet. Polno. Zabavno. Zaključek bo v duhu že minulih dni. Sa stilom! Ostro bomo zarezali kakšno krivino v poledenelo pobočje francoskih alp in popili enega, največ dva. Še na mnoga!

Vam, drage bralke, dragi bralci, dragi ljubitelji brezplodnega prebiranja tujih blodenj pa… hja, kot piše v naslovu: srečn’ga pa zdrauga dvataužent inu šestega!

Vonj po morju

Posted by jaKa on December 24th, 2005 — in Z veliko žlico

Gratinirane kapesante z rukolo

Meso kapesante vzamemo iz lupine, ga prepražimo na olivnem olju, zalijemo s suhim belim vinom in dušimo nekaj minut. Obdelanega vrnemo na izvirno mesto, v lupino. Rukolo prav na hitro prepražimo, da se zmehča. Školjko napolnimo z njo. Rahlo solimo in popramo, polijemo s tekočino, ki je ostala po dušenju školjke. Pokrijemo z rezino mocarele in postavimo v pečico, segreto na stoosemdeset stopinj, dokler se sir lepo ne stopi in zapeče.

Tunini steaki z jogurtom

Iz ribnika najboljšega soseda potegnemo tunine steake. Rahlo jih posolimo, začinimo z rdečim, zelenim, belim in črnim poprom in strtimi semeni koriandra. Zalijemo jih z manjšo količino olivnega olja in pustimo čez noč. Naslednjega dne jih prav na hitro popečemo v vroči ponvi. Kakršnokoli dodatno olje je nepotrebno. Minutko in pol ali dve na vsaki strani. Vsekakor naj notranjost ostane rožnata. Medtem v deci jogurta (najmaščobnejšega, kar jih najdete, pozabite razne light variante) stresemo dva nasekljana stroka česna in dodamo iste začimbe kot na tuno: zborček poprov in koriandrova semena. Še malenkost olivnega olja. Premešamo. Polijemo po steakih.

Nothing beats…

Posted by jaKa on December 24th, 2005 — in Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali

…a Saturday morning cartoonquickie…

VPN for dummies

Posted by jaKa on December 21st, 2005 — in Računala

Sveža, samo-što-nije-tu različica OpenSSH 4.3 podpira tuneliranje mrežnega prometa preko tun vmesnikov: bodisi na tretjem (tipično IP) ali drugem (tipično Ethernet) nivoju. Pravi VPN – in ne le rudimentarno podajanje portov, kar OpenSSH omogoča že dolga leta – ni bil še nikoli tako ajnfoh! Zavoljo zakasnitev in jittra (hmmm, kako to poslovenimo? varianca zakasnitve se sliši neprimerno manj kul kot jitter…) ne bo ravno primerno za real-time promet, za vse ostale namene pa. Neomejen dostop do vseh LANov, v katerih premorete škatlo s SSH dostopom, je zdaj na dohvat ruke!

Od gospodinjstva do športa

Posted by jaKa on December 21st, 2005 — in Anketne

Rezultati ankete so nadvse presentljivi: več kot polovica, petnajst od šestindvajsetih, kuha karkoli si jedci poželijo in to z navdušenjem. Svašta! Štirje se omejijo na redke izbrane reči, dva sta že davno presegla tako telesne reči, kot je hrana, eden kuha, a nakuhano težko spravi po grlu, eden pa izključno in samo je, kar mu nakuhajo drugi.

V prihodnjem tednu – pravzaprav dveh, saj se s ponedeljkom spravljam na enotedensko čeznovoletno smučanje v francoske dežele – pa o vašem najljubšem zimskem športu…


Popravek: v novi anketi sem pozabil očitno možnost – boardanje. Popravljeno.

Haiku?

Posted by jaKa on December 20th, 2005 — in Službene

Iz e-pošte kolegici Evi; poslal Ferran, Španec; upam, da je očitno, da obvlada angleščino skoraj toliko kot Eva španščino:

Eva,
yesterday night
Two times errors,
i will try next year

in

send me a form
maybe is best if not worry,
next year other projects

Kako naj vendar človek dela s takšnimi živalmi?!


Novost: na no_brad_pittovo željo vam, dragi bralci, drage bralke, dragi ljubitelji kulture, ponujamo neverjetno priložnost, da prisluhnete moji interpretaciji tega pomembnega koščka sodobne poezije. Rabili boste Ogg Vorbis kodek.

Čas sprememb

Posted by jaKa on December 20th, 2005 — in Pet minut za kulturo

Katarina, pav in jezuit v Drami. S kruhom pomazano! Odličen tekst in odlična postavitev. Besede bi bile odveč…

Celebrities

Posted by jaKa on December 19th, 2005 — in Kr neki

Včeraj sem se spomnil – skrivnostna so pota človeških možganov! – na Socksa, Clintonovega mačka. Zanima me, če je še živ… Hecno… nikdar spontano ne pomislim na princeso Diano ali pa Piko Božič…

Rekapitulacija…

Posted by jaKa on December 18th, 2005 — in Kr neki

…preteklega leta izpod spretnih prstov gospode z JibJaba. Tule.

Sestrične

Posted by jaKa on December 18th, 2005 — in Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali

V petek so se mi načrti – ti so vključevali le počitek, samo počitek in morebiti kakšno epizodo iz druge sezone Desperate Housewives – z glasnim, oglušujočim truščem podrli. In za podrtje sem bil kriv kar sam: tovrstne načrte sem namreč delal brez krčmarke, brez Ane, Barbarine sestrične, v prostem času wannabe pravnice, ki si je za prav ta petek zadala nalogo zgledno nažgati se, pišoči pa je nespametno obljubil pridružiti se ji v tej – sicer popolnoma smotrno utemeljeni – avanturi. Ih, kaj pa naj bi: obljuba dela dolg, nemara pa bi kdo tudi znal reči, da ima pisec a soft spot za mlajše pravnice in nemara bi ta imel tudi prav…

Končalo se je, kakopak!, slabo za od prejšnjega večera težko glavo. Zavita in nevarnosti polna pot nas je – družbo sedmih pogumnih – vodila čez gost gozd raznih visokooktanskih substanc – po zenovsko uravnoteženo pomešanih in pretresenih za hitrejši in usodnejši učinek -, mimo pivskega katalizatorja v podobi tradicionalne igre Meksiko pa tja do opotekajoče se pantomime in bežnega poldremeža v izjemno neergonomskem položaju na nekem fotelju. No, je blo pa lepo

Niti sobota ni ponudila pravih možnosti za počitek: spričo odsotnosti boljše polovice in nepripravljenosti, da užijem kosilo, središče mojega duhovnega življenja, v kontemplativni samoti, je bila na kosilo povabljena sestrična Ana. Ne, ne tista Ana iz zgornjih odstavkov. Druga Ana. Moja sestrična Ana. No, Ana premore za žlahto že skoraj neverjetno lastnost: je namreč kul in obče prijetno bitje. Zapovrh je tudi ta Ana wannabe pravnica in tudi zanjo imam a soft spot. Ob kosilu in pokosilnem klepetu se, seveda!, popije kozarček vinca. Ali pa tudi dva… There we go again…

Ostanek sobote je zaznamovalo pacanje članka/seminarske za mojstra Jurija F. Tasiča. Pacanje se nadaljuje danes.

Kdaj bom pa spal?!

Ena taksonomična

Posted by jaKa on December 16th, 2005 — in Kr neki

Sledeč svetlemu zgledu rotirajoče se kolegice, ki je s podrobnim opisom plaščarjev in škodljivcev že dodala svoj kamenček v mozaik bioloških znanosti, bom še sam priobčil svoj prispevek k taksonomiji živih bitij.

Sam se bom posvetil nekoliko ožji skupini, kot sta zgoraj navedeni družini, namreč rodu rib napihovalk. Napihovalke (ženski spol je tu zgolj in le zavoljo slovničnih omejitev, v resnici najdemo ta primerek enakomerno porazdeljen po obeh bioloških spolih) označuje prepričanje, da same vedo prav vse. Ostali nimajo pojma. Tepci nevedni. Ja, gre za občutek, ki je dobro znan vsakemu gimnazijcu, prepričanemu v nezmotljivost svoje analize tistega majcenega koščka prostora-časa, ki mu ga je bilo v njegovih nekajnajst letih dano opazovati.

No, medtem ko večina bitij pri starosti malenkostindvajsetih let ta občutek vsevednosti in nezmotljivosti (popolnoma upravičeno) zamenja z zdravim cinizmom, stoicizmom in podobnimi okolici prijaznimi svetovnimi nazori, se pri napihovalkah tovrstno obnašanje ohrani. Še huje: postaja čedalje bolj izraženo, čedalje bolj vsiljivo in čedalje bolj nasilno do ekosistema v katerem živijo. Lep primer tovrstnega obnašanja lahko zapazimo pri napihovalkah, ki so jim znane skrivnosti rabe interneta. Te po raznim forumih, e-poštnih spiskih in, nenazadnje, blogih, puščajo svoje iztrebke, v katerih – sveto prepričane v velepomembnost svojega početja in neponovljivost njihovega bivanja! – pljuvajo po mnenjih sobitij, jih prepričujejo v svoj prav in jim razlagajo, naj vendar gredo počet kaj drugega, saj o tem, kar počnejo zdaj, nimajo pojma.

Napihovalk ostale živali in rastline ne marajo. Še prav posebej so nekompatibilne med sabo. Njihovo družabno življenje se ponavadi zreducira na stike s prej omenjenimi nekajnajstnimi bitji, ki so dovzetna za mentorstvo odraslih napihovalk. Tovrstno mentorstvo je tudi osnovni način razmnoževanja napihovalk.

V rodu napihovalk je okolju še prav posebej sovražna vrsta keks, sp.

In bil je žur…

Posted by jaKa on December 16th, 2005 — in Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali, Službene

Ob vseh obletnicah se je včeraj zgodilo še prednovoletno zapijanje zaposlenih v naši prijazni manufakturi z namenom rekapitulacije preteklega leta. Za številčnost skrbijo tudi njihovi prijatelji, ljubice, domače živali, izbrani poslovni in še kakšni partnerji.

Kraj: bar Barjanc, pet korakov za Hombretom.

Gostota udeležencev: trije rahlo pijani na kvadratni meter.

Pijača večera: sangria. In red-bull vodka. V zenovsko uravnoteženem razmerju.

Razočaranje večera: dvakrat poražen v namiznem nogometu. Enkrat v tandemu z Maretom, drugič v sodelovanju z Niko. Z Niko sva se sicer izkazala za dobro uigran duet, a kaj, ko pa je bil mojster Rebolj na drugi strani nadrkan do nepremagljivosti…

Vrhunec večera: duet v postavi tupišočega in kolege Vuka navdušenemu občinstvu falzetno odžgoli Madonnin Like a Virgin. Požanje bučen aplavz. Glasilke mi niso hvaležne za ta podvig. Niso bile narejene za visoke tone. Takole:

Pohvalim se lahko z redkim dosežkom: monotono naraščanje prežetosti z etanolom v najrazličnejših preoblekah sem namreč uspel asimptotično usmeriti h koncentraciji, ki ponuja kar največji power, odstrani morebitne družbeno pogojene zavore (v pogovoru z mentorjem magistrske naloge, ki sem ga v preteklih dveh letih videl točno trikrat, od tega dvakrat ob podobnih glasnih, zakajenih priložnostih in s kozarcem v roki, je to še prav posebej pomembno), a je obenem premajhna za neartikulirano blebetanje in morebiten poraz v boju z gravitacijo.

Suženjske majice so letos očem sovražno oranžne. Logotip je ostal enak. We’re still not idle!

Ob uri tega pisanja smo v službi le Gašo, Eva in moja malenkost. Nobene trdoživosti ni v ljudeh!

Obletnice

Posted by jaKa on December 15th, 2005 — in Kr neki

Pred enim letom je s tegale bloga v podobi tele objave priletela prva smet v splet. To kar kliče po zdravljici: na mnoga leta!

Po drugi strani pa se je pred desetimi leti na ta dan rodil Pop TV: hvala za vse latino-žajfnice, za vse filme, za vsa sanjska bitja, za jako informativnih štiriindvajset ur, predvsem in še prav posebej pa za to, da nam na ta obletnični četrtek ne najeda psihotični Uroš Slak. Hvala Popu!

Šnof, šnof…

Posted by jaKa on December 15th, 2005 — in Odbor za družbeno-politično primernost

Proposal for a DIRECTIVE OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL on the retention of data processed in connection with the provision of public electronic communication services and amending Directive 2002/58/EC že nekaj ur ni več le predlog. Evroparlament ga je namreč požegnal. Zasebnost? Eh, jebeš zasebnost, 1984, prihajamo in se opravičujemo za dvajset let zamude.

No… v zvedava ušeska vam bomo zatorej zatlačili eno eliptično krivuljo, gospoda, in s tem obranili vsebino naših pogovorov! Težava je le v tem, da pogosto že to s kom se pogovarjaš pove marsikaj…

Riječke pičke!

Posted by jaKa on December 14th, 2005 — in Pet minut za kulturo

Let 3 so spet pokazali, da so live act brez primere. Zato jim odpustimo tudi jako kratek koncert in umanjkanje bisa. Odpustimo Petra Mlakarja uvodno pridigo o slovenskih pičkah v obupni hrvaščini. Odpustimo, da na (vsemu eklekticizmu navkljub še vedno) punkrock koncertu publika ni pomendrala fotografov v prvi vrsti. Odpustimo Nečuveno in Neviđeno. Odpustimo celo to, da nismo dobili čokolade.

Let 3 vedo, da velikost ni pomembna – in to tudi pokažejo! Šteje namreč glasnost! Šteje energija! Oni gase svjetla i pale mrak! Srbija in Čačak pa nimata šans! Še na mnoga leta!