Zajtrk…
…ob štrausastem valčkanju v ušesih, z dišečim kofetom pod nosom in Die Presse v rokah. Ahhhh… Zapovrh je zunaj sonček: life is good!
Na Dunaj…
Sem. Do (vključno) petka. V soboto načrtujem še smuko na Semmeringu. Trebuh jemljem s sabo… O, pizda, kako se mi ne da…
Dan sprejemanja
Danes sem dobil obvestilo, da so sprejeli dva članka, pri katerih sem imel prste vmes: na ARES 2006 gre članek An Architecure for Service Discovery Based on Capability Matching (moja malenkost je prvi avtor), na CGW 2005 pa so požegnali končno različico članka Using Ant Colony Optimization for Collaborative (Re)Search in Data Grids (soavtorstvo).
Mandoline
Ravnokar mi je na glavo padla kratka predstavitev cveta slovenske zabavne popevke preteklega leta. Povzetek Eme. Priznam, Saška Lendero je spet presegla samo sebe… Babnica, zapri vendar svoja usta za vse večne čase in ostani pri masaži jošk! Slednje bo morda delovalo, spodobno pela pa ne boš nikdar!
Tistega Rugljevega Popoldneva
TLP, edini užitni primerek nedeljskopopoldanske teve zabave vseh časov, sledi andragoško-socialnemu pristopu dr. Ruglja. To je razvidno iz dela oddaje, ki sliši na ime Futuristična avdicija in gosti mulca in mulko v starosti treh ali štirih let. Tam se Lado, zadovoljno zleknjen na kavču, pomenkuje z mladima gostoma: očitno kaže zgled avtoritativnega očeta, ki prevzame vzgojo otrok na svoja pleča. Anja medtem ofirtofljena kuha v ozadju: stoji ob strani svojemu možu.
Mimogrede: Anja v kuharskem elementu, visoko oštiklana in v predpasniku, je… hja, res fejst…
Ah, ti vikendi…
Petkov večer je postregel s tradicionalnim Posmučarskim snidenjem, ki smo ga za nameček kombinirali še z Enajstim praznovanjem Bulčevega sedemnajstega rojstnega dne in Proslavo predčasne vrnitve gastarbajterja Bulca iz grške rokometne lige.
Že ob samem prihodu v dobro znano beznico, ki sliši na ime Raca Bar, me je čakalo presenečenje v podobi vedno zabavnega, neponovljivega kolege Šajna, ki se nas le redko odloči obsijati z žarki svoje navzočnosti. Žal s sabo ni imel tudi svoje ljubke družice, ki mi je še vedno ni bilo dano spoznati… Enakomerno porazdelimo naše želje med pirčke in dvojne red-bull vodke, servirane v priročnih skoraj pol-litrskih kupicah. Kelnari Miro. Uvodne debate se vrtijo okrog smučanja, Maretovih potrganih križnih vezi, Šajnovega izleta na Mauricius in pozdravljanja ter izmenjav vljudnostnih fraz z novodošlimi.
Pride Škerl. Nekaterim od bralcem morda znan kot avtor poetičnih prispevkov v Sobotni prilogi Dela. Postrižen. Huronski smeh. Postrižena je tudi Barbara in tako se s Škerlom zapleteta v pogovor o frizerjih. Svašta!
Šajna Barbara in Katja stisneta v sendvič. Ob blaženem nasmehu dobi dvojni poljubček na lica.
Projekcija fotografij in video prispevkov s preteklega smučanja. Režanje.
Šajn pije tequillo.
V glasbeno podlago čedalje pogosteje vdirata Fredyjevo Sanjanje njeeega in Metuljev Kelner’ca, dej še en pir. Oči se rahlo priprejo.
Polpijano načrtovanje prvomajskega in junijskega jadranja. Izhodišča, barke, posadke…
Misli so čedalje bolj ostre in željne globokoumnih debat. Z Darcem in Jerco – ja, skrivnostno Škerlovo Jerco – se ulovimo v pogovoru o znanstvenih prispevkih, habilitacijskih postopkih in priostrenih kritikah visokega šolstva. O, pizda… Ta faza – faza reševanja sveta – je skrajno zoprna, zato se jo odločimo nemudoma transcendirati ob pomoči naslednjega kozarca.
Misli in jezik se upočasnijo.
Vuk za šankom gleda v tla, jezik se mu zapleta, pogovor s Kato – to v svoji tradicionalni maniri z roko čez pas občasno prižema k sebi – ga sili v sporadične izbruhe smeha. Kata niha s periodo, katere natančnost je vredna atomske ure. Vsakih nekaj nihajev izgubi ravnotežje in se ujame ob hladilnik.
Bulčev vse je šlo u kurac, Vuk mi je še babo spelou uvede prvi liter cvička zanj in Kranjca. Pisec ostaja pri vodki.
Pisec za šankom navije prvo smotko tega večera, pardon, zdaj bo že kmalu jutro. Pokadimo jo v komornem krogu. Pogled se zamegli, Kata zniža svoj volume na polovico. Soundtrack se omeji izključno na Fredyja in Metulja. Prvo znamenje, da stvari postajajo resne.
Pisec si navleče kapuco na glavo in prek oči.
Mare spi.
Razglašeno prepevanje obeh hitov večera. Tuljenje ker mi prjatli smo v majavem objemu.
Sentimentalnost. Spomin ali dva.
Fade out…
Fade in…
Sobota. Dan za prebolevanje. Prvo polovico dneva preživim v postelji z Delom. Kuha Barbara. Hvala. Popoldne spet zaspiva. Zvečer Neverwinter nights za zabavo: ponovno začnem, tokrat kot male fighter. Kot female wizard sem reč preigral toliko in tolikokrat, da ne morem več napredovat…
Prigode, takšne in drugačne
Z namenom užiti ščepec avtohtone slovenske kulture sva včeraj – okrog desete je moralo biti, morda kakšno minutko čez – v polarnem mrazu sedla v avto. Smer: Metelkova! Vozi: Barbara…
Ustaviva pred Noč in dan, da si moja pozabljiva malenkost omisli čike in kresilni kamen… Kupim, plačam, dam preostalih sto-in-nekaj tolarjev mojstru, ki fehta ob vhodu, se zaloputnem v avto ter pogledam za tropom dekletc, ki si z nemajhnim začudenjem ogleduje zadek mojega prevoznega sredstva… Hell, pičke, kaj vendar je tako zanimivega na mojem avtu?! Poglejte raje ljubkega fantiča na sovoznikovem sedežu, mater… Premišljujem o tem, kaj vendar bi lahko pritegnilo njihov pogled… Ja, avto je že kul, ampak nič takega, kar bi pritegnilo poglede mlajših deklet… Pri avtomobilih gledam bolj na funkcijo kot na formo… Vseeno, kolega, ki bojda niste podobni Bradu Pittu, Thalie že ne bi imel… Ah, pizda, pa ne, da me je kdo spet butnu na parkirišču in so si damice zdaj ogledovale svežo vdrtino… Faaaaaak…
Kakorkoli že, Metelkova… Parkirava med drevesi nasproti zdravstvenega doma… Izstopim, pogledam avtomobiljo rit… Tablica manjka… Kmet, kje vendar si butnil v kakšen kup snega… Pa še pogledal nisi… Rezerve pa nimaš… No, takle mamo… Stopim naprej… Oooopa! Kje pa je sprednja tablica?! Tako neroden pa že nisem…
In takrat moja omejena matematična pamet spozna resnico v vsej njeni brutalni neprijetnosti: pizda, jaKa, tablice ti je nekdo spizdil! Fakfakfakfakfakfakfakfakfak! Pišoči itak popizdi, si da duška s tuljenjem skrbne izbire kletvic v mrzlo noč… Tisti, ki pisca pobliže poznate, veste, da je imel velike težave s krnjenjem osebne integritete njegovega prejšnjega prevoznega sredstva z vgrajenim motorjem na notranje izgorevanje, spričo tega pa ga tovrstne reči še prav posebej prizadanejo…
Ja, takle mamo… In tkole se je naredl… Pokličem ena-ena-tri… Se predstavim, prijavim… Saj običajno bi to storil naslednje jutro, ampak tovrstni posegi so ponavadi povezani s krajo kakšnega drugega avtomobila, zato se potrudim… Da sploh ne omenjam, da sem parkiran šest kilometrov od doma, brez tablic… Ja, tega pa ne morete kar po telefonu… Ja, itak… Se mi je kar zdelo… Najbolje bo, če se odpeljete do najbližje… Ej, ej, ej, počasi… Ustav’ konje… Nikamor ne grem… Samo što nije koncert, karte imam rezervirane le še za pol ure, boste vi nekoga napotili sem… Ne, ne, dejte se vi… Pa komu vendar govorim?! Nikamor se ne bom… Kar pošljite patruljo…
In so jo. In je bila kul. Sploh v luči dejstva, da sem bil zapovrh še brez osebnega dokumenta. Brez vozniške. Povem osebne podatke. Policistka pogleda, vpraša: a si z nouga meeesta. Vrnem pogled, prepoznam… Povem, da nisem. Da pa sem tam obiskoval neko gimnazijo… In ja, da je bila ona v paralelki… E… Svašta…
Hvala bogu za pomiritev ob piru in neprekosljivem ruženju Demolition Group. Ja, vaša pjesma ima ritam. Ima zvuk.
Kakorkoli že, zdaj imam spet tablice… Nove… Tokrat ljubljanske… Deset jurjev, z novo zeleno karto vred… Ravnokar sem jih namestil na avto, v vmesnem času pa so Barbaro, ki je danes vozila neregistriran avto po opravkih in po nove tablice, policaji ustavili štirikrat… Vsakič znova razlagat, kaj je bilo in na kateri policijski postaji je bila podana prijava… Ja, lepo je vedet, da nekaj pa le počnejo prav… Z neregistriranim avtom se človek ne more vozit!
Kaj naj še dodam… kot rada reče neka spletna znanka: matrvola!
Uničenje
Danes, ob desetih zvečer, v Gala hali na Metelkovi nikakor ne gre prezreti in preslišati Demolition Group.
Postkoitalni bluz
Postkoitalno poležavanje, pozna faza. V možganih oseb A in B se počasi redčijo endorfini, omotica jenja, misli se priklapljajo na običajne tirnice. Pogovor nanese na spolno prakso, katere primerke na muli najdete označene s tremi ključnimi besedami: anal, fisting, gay…
Oseba B: (si ogleduje svojo damsko ročico, stisnjeno v pest) okej, moja pest mogoče še… ampak… (prime roko osebe A, jo stisne v pest, podrži malenkost privzdignjeno pred svojimi očmi) tvoja… fak…
Oseba A: hja, ni je reči, ki bi je spodobna količina lubrikanta in pa dosti vaje ne rešila…
Oseba B: …ja, pa kakšen šiv vsake toliko časa…
Takrat oseba B iznenada zapoje, na melodijo Bonnie Tyler, Total Eclipse of the Heart:
(z znižanim glasom) Turn and beeeend…
(malce više, rahlo piskajoč) Every now and then, I get a little bit torn and I know I’ve got to get out and cry
Morbidno
Šestindvajset od (spet rekordnih) šestintrideset respondentov prisega – morda res le ob pomanjkanju prave izbire – na črno barvo. Deset ostalih, ki daste roza prednost pred črno, pa se razdeli na sedem pristašev cosmo-roza odtenka, enega, ki prisega na običajno roza, in dva, ki pravita, da je roza pač… roza.
V prihodnjem tednu pa – v luči nedavnih srčnih problemov nekega prijatelja, ki naj na tem mestu ostane neimenovan – o tem, kako se spopadate s težavami v medčloveških odnosih: kaj vendar počnete na pogorišču neke ljubezni?
V vednost in ravnanje samemu sebi #1
Kolegica tule pogosto objavlja reči pod naslovom Note to Self. Sam nimam takšne potrebe: zdi se mi, da se bom res pomembnih reči preprosto spomnil ob pravem trenutku, sicer pa se bom toliko časa učil na napakah, da se mi bo primerno ravnanje že vtisnilo v spomin.
Vseeno pa tokrat zapisujem, v opomin in poduk sebi, tole: nikoli več ne kupi kavča, s katerega se raztresene trave ne da normalno pobrati v končnem času!
Jasno, …
…trinajst stopinj pod ničlo, malce čez dva metra pomrznjenega snega… Kaj vendar naj človek na tak dan počne v službi… Krvavec, here I come!
Platforma
Holotz’s Castle. Ure zabave. Tistim, ki so igrali Manic Miner in Jet Set Willy, za malo nostalgije, mlajšemu rodu pa v poduk. Tudi Trackballs, remake Marble Madness, niso švoh.
Brez goveje župce
Namedaljonjeno tele v sadno-vinski omaki
Telečji file narežemo na dva prsta debele medaljone. Vsakega rahlo potlačimo z dlanjo in potresemo s timijanom. Vse skupaj zalijemo z olivnim oljem in malce rdečega vina, pretresemo in pustimo st’t. Nasekljamo pol bele čebule, olupimo in na kocke narežemo četrt breskve in četrt jabolka. Medaljone na hitro popečemo na vroči ponvi, naj ostanejo rožnati in sočni. Odstavimo jih, predenemo v stekleno posodo in postavimo v pečico, ogreto na minimum. Na ostankih praženja teleta popražimo čebulo do stanja posteklenitve. Dodamo breskev in jabolko. Pražimo in mešamo. Zalijemo z rdečim vinom. Pol deci bo več kot dovolj. Zlorabljamo še naprej, dokler sadje ni v pretežno razpadlem stanju. Odstavimo, odlijemo in pretlačimo omako. Prelijemo nazaj, dodamo košček masla, ponovno prevremo. Tele vrnemo v omako, kamor tudi spada. Postrežemo, po možnosti v družbi sirovih štrukljev.
Oštra solata
Veliko rdečo ali rumeno papriko denemo neposredno na majhen plamen plinskega štedilnika. Obračamo jo, tako se enakomerno zažge po vseh straneh. Naj cvrči in tudi malce smrdi po zažganem. Denemo jo v solatno skledo, pokrijemo s krožnikom, pustimo, naj stoji okrog pol ure. Hlebček mozzarelle – ni je čez bivoljo, za prvo silo pa bo tudi ona iz Navadne Krave™! – narežemo na rezine, te pa na trakove, ki jih vstavimo v manjšo posodo, potresemo z nasekljanim čilijem (po mili volji, uskladite z vašo afekcijo do ožiga brbončic), zdrobljenimi koriandrovimi semeni, malce bazilike in poprom. Zalijemo z olivnim oljem in sokom limone. Pokrijemo in pretresemo. Glavico ali dve rdečega radiča, priporoča se veronski, natrgramo na posamezne lističe in zmečemo v solatno skledo. Papriko očistimo semen, narežemo na trakove in postavimo na radič. Nekaj srčkov artičok narežemo po dolgem na četrtine in dodamo solati. Na koncu dodamo mozarello in polijemo z dressingom v katerem se je le-ta namakala. Po potrebi dodatno okisamo z limoninim sokom.
B 52
B 52 ni le bombnik. Je nadvse okusen shot, ki se použije zakurjen, za B v imenu pa se skriva beseda Bruhanje. Vprašajte mojo drago… Spala je z brisačko… 
Sam sem sicer kot prerojen: kuhanje pa je primeren ventil za sproščanje kreativne energije, ki se nabere po prepiti noči.
Iskanje
Nedavno:
- Pepo: Bil je car. Malo tako dobrih zajebantov, kot je bil Feo. Počivaj v miru!
- Niko: Feo 4 ever!
- oragutan: matr tole je pa staro , nekje v srednji šoli sem tole prvič slišu.
- megafotr: u, lebičada. kapitan, ki me je poučeval na tečaju, je za lažje pomnjenje znakov za prihajajočo lebičado dal...
- NoKome: Drzno in pogumno.
Teme
- Aforizmične
- Anketne
- Bizarke
- Jadralske
- Kr neki
- Medijske
- Monotono naraščajoča funkcija
- Najlepše viže
- Odbor za družbeno-politično primernost
- Patnja
- Pet minut za kulturo
- Popotne
- Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali
- Radiranje
- Računala
- Službene
- Trači
- Vpogledne
- Vzgojno-izobraževalne
- Z veliko žlico
Preteklo
- August 2010 (3)
- July 2010 (5)
- June 2010 (13)
- May 2010 (21)
- April 2010 (12)
- March 2010 (19)
- February 2010 (10)
- January 2010 (11)
- December 2009 (3)
- November 2009 (4)
- October 2009 (8)
- September 2009 (5)