Nosorog, pazi kam stopaš!

Posted by jaKa on February 28th, 2006 — in Kr neki

Odločil sem se, da se bom tudi sam vrinil v krog ljudi, v katerega je nedavno stopil naš prenovljeni predsednik, dr. Drnovšek. Med izbrance, kot so pokojni papež Janez Pavel II., Mohandas Mahatma Gandhi, Nelson Mandela in Ivan Kramberger, dobri človek iz Negove. Duhovne veličine, ki so z nesebičnim razdajanjem za druge brez dvoma presegli tisto posamezno majhnost, ki pesti bivanje slehernika.

Predlagam pomemben korak v prizadevanjih za vseprežemajoča mir in ljubezen. Predlagam, da simbol miru, belega goloba, zamenjamo z belim nosorogom!

Ste osupnili ob spoznanju, kako očitna je ta rešitev? Ob zavesti, da se vam je ves čas ponujala? Da je bila tam, vi pa preveč slepi, da bi spoznali?

Naj pojasnim: golob, bel ali pa črn, je dandanes, v času, ki ga usodno zaznamuje ptičja gripa, že po sebi sumljiv! Kdo bi vendar danes prostovoljno pustil, da jata morebiti kužnih golobov, ki jih v sončni zahod spustijo na kakšnem veličastnem mirovniškem shodu, prostodušno serje nanj?! Zapovrh lahko golob, četudi zdrav, k miru prinese največ eno samo samcato oljčno vejico, medtem ko bi nosorog nemara prinesel kar celo oljko!

Pomislite na spektakelsko komponento mirovništva: čreda stotih belih nosorogov, ki jih Gianni Rijavec spusti sredi Tartinijevega trga v Piranu, je, hja, za razred boljša od zanikrnega prhuta jate ptic.

Za konec pa še okoljevarstveni vidik: nosorog vobče, beli pa še prav posebej, je ogrožena vrsta. Izjemno ogrožena. Krčenje njihovih najlepših, najbolj zelenih nosorožjih pašnikov in priljubljenost raznih kosov nosoroga v tradicionalno-medicinskih pripravkih jih je pripeljalo že na sam rob preživetja kot vrste. Zberemo zatorej tistih nekaj sto preostalih primerkov in jih pozapremo v ogrado, kjer bodo na varnem. Občasno jih – kot je bilo že poudarjeno – odpeljemo sem ter tja, recimo v Piran, in jih v podporo miru spustimo na krajši stampedo. Zapovrh bodo imeli – spričo velike gostote, število nosorogov na kubični meter bi se znalo približati magični številki 0.3 – več možnosti za prokreacijo. Morebiti jim lahko pripravimo še kakšen afrodiziak. Bojda je na Kitajskem pogosta sestavina le-teh nosorogov rog.

Kakšen butec!

Posted by jaKa on February 28th, 2006 — in Odbor za družbeno-politično primernost

Novi generalni direktor nacionalke je, oprostite izrazu, popoln bedak. Ne razume vprašanj. Ne spravi skupaj niti enega samega, samcatega stavka.

Pri kadrovanju na javne funkcije smo v zadnjem času že vajeni rahlo… hmmm… čudnih potez. Tole pa pomeni nov, še ne dosežen – upamo tudi, da še dolgo nepresežen – poden.

Odvod ljubezni po času

Posted by jaKa on February 28th, 2006 — in Pet minut za kulturo

Ljubezen traja tri leta Frédérica Beigbederja je roman o ljubezni. Pa ne v času kolere. O ljubezni konec dvajsetega stoletja. Spisan v avtorjevem značilnem kao-avtobiografskem pristopu. Postavljen v Beigbederju ljubo okolje francoskega višjega razreda. Podan s kratkimi, Hemingwayevskimi, short-and-to-the-point stavki in kratkimi eno ali dvostranskimi poglavji. Zgodba, ki se začne s koncem ene in začetkom neke druge ljubezni. Po treh letih in pred tremi leti. Z enim očesom analitično pogledujoč nazaj na propad zakona z Anne, a brez cinizma, zgolj radovedno, učeče se; z drugim uprt v mlado, svežo, še močno dišečo strast do poročene Alice. Preliva eno ljubezen v drugo, reciklira strasti, želje, pričakovanja, strahove in upanja. Za boljši okus in prijeten vonj optimizma doda ščepec izkušenj. V nasprotju z razvpitimi 2999 SIT, ki v drugi polovici zvodenijo v dolgočasno brezvezenje, ostane Ljubezen traja tri leta oster, čuječ in na preži do samega konca, do crescendastega odštevanja zadnjih šestih dni pred tretjo obletnico druge ljubezni.

Berljivo, toplo, optimistično. Brez Ellisovega cinizma ali Houellebecqovega nihilizma. Za en večer pred spanjem.

That look in her eyes

Posted by jaKa on February 28th, 2006 — in Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali

Na pozno sobotno popoldne sva se z Barbaro strinjala, da bi veljalo v nedeljo zaviti na katero od obližnjih smučišč. Krvavec, na primer. Pisec se je svečano zaobljubil, da bo v zgodnjih nedeljskih urah poškilil na krvavške spletne strani, preveril vreme in – ako bodo sonce in temperature naklonjene smuki – dvignil uzbuno.

Seveda je bil sobotni večer… hja, soboten… Sobotno pa je bilo tudi piščevo počutje, ko ga je huronsko tuljenje budilke v nedeljo ob sedmih vrglo pokonci. Udarec po budilki, nato pa petminuten boj s samim sabo. Moralno-etična dilema številka ena, naj nemudoma zaspim ali naj spoštujem obljubljeno?. Vstanem. Hrumenje pospešujočega ventilatorja na namizniku mi razbija v glavi. Tiha priprošnja Tanji Cegnar: naj bo megla, snežni metež, naj ošpičene prekle padajo z neba!

Ni sreče: minus osem, pretežno jasno. Krasen smučarski dan. Jaz soboten. Obljuba pa dela dolg. Moralno-etična dilema številka dve, še hujša od prve: naj zbudim drago ali naj zamolčim prekrasne vremenske razmere? Če se odločim za slednje, kako naj to storim? Naj zatrdim, da sem zaspal? Naj rečem, da vreme zjutraj ni obljubljalo dobre smuke? Naj pošteno priznam?

Boj s samim sabo se predčasno konča: Barbara namreč primežika do računalnika. Priznam. No, saj ni treba, lahko greva nazaj spat… ali pa grem sama… A lesk v njenih očeh izdaja tok misli: ne drzni si! Jasno mi je. Ne drznem si. Pristavim kofe in poiščem dolge gate.

Božja previdnost. Dopoldne je bilo prekrasno, sončno, Krvavec skoraj prazen, sneg, s posebnim poudarkom na flehi ceuga desno pod Zvohom, odličen. Sobotnost je izginila v trenutku.

jaKov aforizem

Posted by jaKa on February 27th, 2006 — in Aforizmične

Svet pripada pogumnim. Čist prt pač ne.

Wimov vestern

Posted by jaKa on February 24th, 2006 — in Pet minut za kulturo

Don’t Come Knocking je ameriška zgodba. Vestern našega časa. Wim Wenders pa zna ameriške zgodbe pripovedovati kot nihče drug. Spomnite se na Paris, Texas. Toplo, po domače, neločljivo prepleteno z zvočno kuliso, subtilno upodobljeno skozi alegorične prizore. Nežno, nevsiljivo pobarvano. Optimistično. Naenkrat se boste zalotili, kako likom – v vsej njihovi zavoženosti – želite vse najboljše. In to naredi velik film!

Ah, lepote kvantnega

Posted by jaKa on February 23rd, 2006 — in Računala

Kvantni računalnik lahko prepričamo, da občasno vrne rezultate algoritma, čeravno ga sploh ne izvaja. Kako? Očitno: s superpozicijo ga prestavimo v stanje, ko program obenem izvaja in ne izvaja. Bizarno! Najlepše pa je, da ima tovrsten pristop očitne prednosti pred običajnim kvantnim računanjem: če algoritma ne izvajamo, je verjetnost, da med računanjem pride do napake, mnogo manjša!

Vir: Nature.

Kaj naj rečem? In your face, Turing!

Esteti, ne asketi

Posted by jaKa on February 23rd, 2006 — in Anketne

No, pretežno tale blog obiskujete esteti, ki si v interesu več očem prijetnega in komotnosti prav radi naprtite malce večji strošek: dvajset od dva na peto je takšnih. Preostali ducat se kvalificira med po židovsko škrte askete.

V prihodnjem tednu pa o kužnih obolenjih!

Odpustek

Posted by jaKa on February 23rd, 2006 — in Vzgojno-izobraževalne

Danes dopoldne so lahko sprehajajoči se na Viču opazovali zanimiv pojav, ki ga moremo v naših zemljepisnih širinah le redko zapaziti. Videti je bilo pisca, ki je zapuščal stavbo, v kateri domuje fakulteta za elektrotehniko in kjer si prostore sposoja tudi velespoštovana institucija, kjer bojda študentom razkrivajo skrivnosti računalništva in informatike, si izmenično požvižgaval in polglasno prepeval Raindrops keep fallin’ on my head, v torbici pa pestoval odvezo. Odpustek. Pildek, ki potrjuje, da je opravil vse izpite, ki so mu bili naloženi v okviru podiplomskega študija. Z njim bo državo prepričal, da ni nobene potrebe po vračanju štipendije, ki jo je nekoč prejemal.

Slava mi!

What we have here is a failure to authenticate…

Posted by jaKa on February 22nd, 2006 — in Računala

Te dni se je še neznani storilec potrudil z izjemno sofisticiranim phishing napadom uporabnikov kreditne kartice neke zaplotne credit union iz Salt Lake Cityja. Heh, mor(m)onom ne gre zaupati… Opozoril je stric Schneier, več pa lahko preberete tule ali tule. Slednja povezava vključuje hot little receptionist in jo zato priporočam!

Vrtnar naj bo!

Posted by jaKa on February 22nd, 2006 — in Pet minut za kulturo

The Constant Gardener je eno najslabših ufilmljenj le Carréjevih vohunovanj. Zanič. S križarsko agendo, odrešiti čredico zamorčkov povampirjenih farmacevtskih multinacionalk. Brez suspenza. Takšen kot življenje angleškega diplomata. Mlačen. Brez jajc.

Unchained melody

Posted by jaKa on February 22nd, 2006 — in Vpogledne

O, pizda! (evo, mojster nebradpitnik, tule je vam tako ljubi vzklik: dan se je uradno začel!) Kot da niso dovolj mile prošnje vdov afriških diktatorjev, da jim dam na posodo svoj tekoči račun, najcenejše ponudbe viagre in verižna pisma, ki grozijo s preranim koncem mojega spolnega življenja, če z njimi ne zamorim še desetih ljudi. Ne, vedno se najde nova nadloga. Ja, I’ve been tagged. In ne, vrtljivka, ne da se mi! Pa sem vseeno: v podobi f-a-kjuja. Vse, kar ste kadarkoli želeli vedeti o piscu, pa si niste upali vprašati in še več.

Kuga

Posted by jaKa on February 21st, 2006 — in Kr neki

Zdi se, da včerajšnja zlovoljnost ni bila le posledica neprijetnega dela: danes mi zalimane očke, vsevprek izsušene sluznice, izpihovanje krvavih kepic nesnage iz nosu, pridušeno pogrkovanje in pokašljevanje ter tisti neprijetni občutek, ko izrecno čutim prav vsako mišico in vsak sklep, daje slutiti, da se me nemara loteva nekakšna bolezen.

Zrem v coldrexe in se sprašujem, a bi?

Ne bom. Bolezni se bom lotil po Drnovškovo: ignoriral jo bom, pregnal iz misli. Zapovrh pa si omislil še komplementarno zdravljenje z vročim čajem z limono.

Barbarin aforizem

Posted by jaKa on February 20th, 2006 — in Aforizmične

Ni lahko bit na vrh food chaina. Ampak razgled je pa lep.

Ko si na tleh…

Posted by jaKa on February 20th, 2006 — in Kr neki

(za razlago vzrokov natlehnosti glej spodnjo objavo)… vzemi velik kamen in se dotolci do konca. Primeren kamen je Pungartnikov Korl featuring 6Pack Čukur & Ana iz Bepop. Na repeat in zadovoljen nasmeh ob misli, da na slabše ne more več, na obraz!