Funky days are back again
Po več kot desetletju sem ponovno odkril Cornershop. Kot nalašč za poletne dni!
Tudi konji streljajo, mar ne?
Lucky Number Slevin je zgleden triler. Trd, dinamičen. Ponaša se s spretno režijo. Zabavni, domiselni prehodi med kadri so avtorju v čast. Žal ga tarejo švohotna pripovedna zmožnost – ljubko bizarnemu zapletu navkljub – in zanemarjeni liki. Prav posebej veliko črno piko dobi, ker Lucy Liu ne pokaže jošk! Dialogi bi bili radi Tarantinovski, kdaj pa kdaj kakšnemu tudi uspe, a jim pogosteje zmanjka udarne moči, da žalostno pokleknejo. Ja, Lucky Number Slevin bi bil rad Šund, je pa le šund. A vseeno zabaven in zgledno krvav šund. Vredno ogleda.
Pobesnela neosocialistična jurišnica
Piscu jako ljubi libertarni mojster slabotnega razmisleka se je nedavno obregnil ob neko Renato Rihter. Mlada dama, sicer učiteljica računovodstva, je namreč na straneh kamniškega Šolskega centra Rudolfa Maistra spisala kratek sestavek, kjer z izračunom nazorno prikaže, kako vsesplošna uvedba enotne davčne stopnje prizadane predvsem slabše plačane sloje delovno aktivnega prebivalstva in prihrani kakšen tolar bolje plačanim. Zapisala je tudi svoje osebno mnenje, da spričo teh rezultatov uvedbe enotne davčne stopnje ne podpira.
Na tem mestu bi se ne ukvarjal z vsebino Renatinega prispevka, naj pripomnim le, da je videti, da njeni izračuni držijo vodo – zaključek pa je tako ali tako splošno znan – in da se meni samemu zdi uvedba enotne stopnje obdavčitve pri nekaterih – ne pa vseh! – davkih smiselna.
Ne, tule bi se – kot mi je, konfliktni osebnosti, v navadi in ljubo – obregnil ob tisto zmožnost libertarca, ki jo sam imenujem invaliden razmislek, libertarec pa ga rad – za piko na i, češnjico na torti – kombinira še z v nebo vpijočo demagogijo. Saj smo tu okrog takšnega pristopa vajeni, nenazadnje smo le Balkanci in nas te reči težko presentijo, a tale libertarna priobčitev je res čudovit, kar šolski primerek demagoškega blebeta.
Že prvi odstavek nam postreže z dobrim primerom: libertarec pravi, da neosocialistični propagandisti na Šolskem centru Rudolfa Maistra zlorabljajo svoj položaj za indoktrinacijo mladoletnih otrok z marksističnim sovraštvom. Četudi bi bili zelo prizanesljivi in avtorju priznali precejšnjo mero umetniške svobode – čeravno ta že per verbum ne spada v tovrstne prispevke -, v omenjenem sestavku ne najdemo ničesar, kar bi potrjevalo to – milo rečeno! – abotno trditev. Ne, indoktrinacija in marksistično sovraštvo nam ostaneta skrita.
Seveda je jasno, čemu tako udaren lead: za vraga, tu gre vendar za naše otroke, našo bodočnost, takšne reči da se dogajajo?! Berimo dalje…
Avtorico izračuna libertarec takoj in brez predhodne razlage opljuva s pobesnelo neosocialistično jurišnico, nato pa uporabi kanonično agitpropovsko sintagmo neobremenjeni otroci. Slednji naj bi bili tarča grozljivih sporočil, s katerimi kani Renata pokvariti njihove mlade, nedolžne duše.
Glej no, ta dva uvodna odstavka dajeta vedeti, da je libertarec uspel osvojiti občo resnico, ki jo že dolga leta poznajo oglaševalci: če ne gre drugače, potem uporabimo otroke ali domače živali. A v Renatinem prispevku ne najdemo nič prav kvarnega za te nežne otroške duše, še prav posebej, če upoštevamo, da so ti otroci najstniki v srednješolskih letih. Neobremenjeni otroci?! Ah, spomin na gimnazijska leta postreže z vsem drugim, le z nedolžnostjo, ki bi jo kanil kupček smiselnih številk in cinična omemba ljubic ter A8 pokvariti, ne.
Zanimiva se zdi ta teza, da naj bi preprost izračun – številke, ki sledijo ena iz druge na osnovi preprostih matematičnih pravil, sama esenca resnice, tako rekoč – pokvaril otroka: seveda, vedenje zna človeka zapeljati v greh, zato je najbolje, da ljudstvo ostane neuko – mu vsaj ne bodo grešne misli o družbeni solidarnosti hodile po glavi.
Obregne se ob slep Freudovski bes, ki naj bi botroval oznaki “veliki ljudje”: žal temu ni tako, oznaki “veliki ljudje” botrujejo bebavi jumbo plakati, objavljani v času najostrejših reformnih prepirov. Je pa res, da se slep Freudovski bes dobro sliši: libertarec se hitro uči piarovske obrti. Hja, po drugi strani pa njegovemu poznavanju Freuda še mnogo manjka.
Renati podtakne misel, da je poslanstvo “velikih ljudi”, da živijo svoje življenje v suženjstvu in da jih država šikanira ter diskriminira, dokler mali ljudje nimajo kakšnih koristi od tega, da se s tem preneha. Hudiča! Podtikanje ima eno samo napako: izvirni Renatin tekst bralcu zmerno odprte glave nikjer ne nudi tega sporočila. Niti med vrsticami ni zapisano. Nariše se lahko le v vnaprej obremenjeni glavi, kakršno na vratu nosi naš libertarec. Takšen (slabo)um hitro najde diskvalifikacijo – četudi jo privleče za lase – vsakogar, ki zapiše karkoli neprimernega – četudi resničnega – o njemu ljubih konceptih.
Na koncu naj bi Renata priznala, da sama ne bo ničesar prispevala za “male ljudi”: tudi to priznanje sem v izvirnem tekstu zaman iskal, pa sem se trudil prepoznati mnogotero retorično figuro, ki bi lahko podajala to misel. Brez uspeha. Zato lahko upravičeno podvomimo, da dama svojo “pravično” gonjo proti tistim, ki ustvarijo več od nje, zreducira na radodarnost s tujim denarjem.
Ne, vse, kar najdemo v Renatinem spisu je kupček številk in logično povezanih izračunov, s katerimi pokaže znano resnico: enotna davčna stopnja čez vse (če se ne motim, tri) znamenite davke pomeni manj denarja iz dela za revne in več za bogate.
Podpirati družbo, prijaznejšo bogatim kot revnim, je seveda popolnoma legitimno stališče o tem, kakšno okolje naj bi država ponujala svojim državljanom. Tisto, kar pogrešam, je libertarčevo priznanje, da to posledico – skupaj z morebitnimi pozitivnimi posledicami – zagovarja, namesto da jezdi na krilih demagogije, laži in pomanjkljivega sklepanja ter ljudi zmerja s pobesnelimi neosocialističnimi jurišniki.
Skratka, pod Alpami nič novega. Razmislek je libertarcu še vedno tuj.
Še disclaimer: manjkajoče vejice sem si dovolil v citate pravilno postaviti sam.
In memoriam, drugič
Svoje življenje je, z vrvjo, na Dobu, končal tudi Metod Trobec: edini slovenski serijski morilec s stilom. Mož, ki je rad znanstveno preizkušal energetsko vrednost ženskega telesa.
Zanimivo: Metod premore svoj vnos na slovenski Wikipediji, Boštjan pač ne.
Dodano 3. 6. 2006: izvohal sem Balado o T. Svetlane Makarovič (iz albuma Nočni šanson). Priobčimo jo tule, Metodu v slovo. Naj mi Svetlana ne zameri te kršitve avtorskih pravic!
Baje, da že v šoli je bil napadalen,
potuhnjen in čuden in asocialen
in sploh marsikdo že takrat je dejal,
da bo ta pankrt nesrečno končal.
Se mama uboga je bridko jokala,
prosila, molila, ob tla se metala,
a kot iz gospodka bi zrasel gospod,
tako iz falotka je zrasel falot.
Potuhnjeno gledal je deklice zale,
a te so iz njega se le norčevale,
tako se je vedno bolj zase držal
in rad se v samoti je z ognjem igral.
Že res psihiatri so se zaleteli,
a glavno je, da so mu dobro hoteli.
Z ljudmi se ni družil in delal ni več,
postajal od dne do dne bolj molčeč.
Za take primere pa hitro pri roki
od nekdaj bili so električni šoki,
a ravno, ko bil je spet psihično zdrav,
je ta nehvaležnež zločinec postal.
Pol ducata babnic v samoto je zvabil
in tam jih mrcina je spolno zlorabil,
a vsakič, ko legel s katero je spat,
jo malce premočno je stisnil za vrat.
Potem, ko se mogel ni trupel znebiti,
za hip je pomislil ’sedaj sem pa v riti’,
pa vendarle potlej je našel izhod,
zakuril je v peči in punco dal not.
Do belega dne se je cvrla in klela,
za njo je ostala kopica pepela,
ki v njem so potem policaji našli
scmarjene koščke kolenskih kosti.
Nikar se možje ne zgledujte po Trobcu,
sicer tudi vi jih dobite po gobcu.
Že res marsikdo svinjarije počne,
a eni to smejo, drugi pa ne.
Že cela Slovenija polna je štorij,
da nekdo imel je privat krematorij,
a tak elitizem, to vendar ne gre,
zato naj potuhnjena mrha umre!
Je sodba bila izrečena ob letu,
no vidite, še je pravica na svetu,
v imenu te družbe humanih, humanih, humanih, humanih ljudi
odločno zahtevajmo Trobčevo kri!
In rabelj to družbi koristno dejanje
opravil za naše spokojno bo spanje,
in spet bo vse mirno in prav in lepo,
saj kri se najlepše opere s krvjo!
In memoriam, prvič
Umrl je Boštjan Hladnik, največji slovenski filmar vseh časov. Sončni krik, Maškarada, Peščeni grad, Ples v dežju, Ko pride lev. Boštjan je znal na svet spraviti estetske in gledljive filme: redek dar pod Alpami.
Selitev
Selitve so priznano zajebana reč. Selitev ponavadi pomeni kup škatel. U-Haul. Nesrečo za lomljive reči.
Danes se je preselil tale blog. Zapustil je ribo in njen skromni uplink. Zleknil se je v senco drevesa na gmajni, priključeni v svet s široko pipo.
Ta selitev ni rabila škatel. Zadoščal je en devede, na katerega smo shranili tarball spletne imeniške hierarhije in SQL dump pomembnih podatkovnih baz. Šlo je brez kamiona. Za nemoten dostop iz starega naslova bo poskrbel kar uslužni indijanec s pomočjo totema mod_rewrite. Kar pa še ne pomeni, da se ni kaj polomilo, zvilo ali založilo: v primeru napak pri dostopu do teh strani bom cenil, če me opozorite nanje. Vaše velecenjene povezave na te strani pa lahko posodobite v http://www.gmajna.net/svojat/jaka/blog/.
Tehtno vprašanje…
…zahteva tehten odgovor:
Šef: ali kdo ve, kako se izključi “balončke” v win XP?
Tlačan: dd if=/dev/zero of=/dev/hda
Domača peka
Nedavno se je oranžni znanec navduševal nad luštno promocijo domače peke.
No, promovirani dogodek se je zgodil – asketsko zavrniti poznopomladno roštiljado bi mi ne bilo podobno -, sam pa kanim danes razjasniti nekatere mračne skrivnosti te idealizirane domače peke in ljubko opico, v kateri je luštna promocija vzbudila neprikrito navdušenje nad visoko vsebnostjo družinske idile, ki vlada v krogu piščeve ožje žlahte, postaviti na trda tla resničnosti.
Vsakomur od vas, drage bralke, dragi bralci, je življenje prav gotovo že kdaj postreglo z večno, neminljivo in obče veljavno resnico, ki pravi, da there’s no such thing as a free lunch. Mojim bratom v fohu, med katere spada tudi oranžno kosmati kolega, je ta resnica še prav posebej jasna, z vso svojo težo nas namreč pogosto udari po glavi pri zasnovi kakšnega svežega algoritma ali pri optimizaciji obstoječih.
Tudi domača peka, ta celo dobesedno, nikakor ni free lunch, saj se piščeva gospa mati, po novem tudi Promotorka Domače Peke™, radi držijo reka, da kdor ne dela, naj tudi ne je, in tako je piscu in njegovi priležnici po uvodnem rajcu v podobi domačega kruha z olivami in posušenimi paradižniki ter prve runde domače peke predstavila nedavno pokošeno travnato fleho pod domačim sadovnjakom ter jima predočila problem sena.
Ne, there’s no such thing as free lunch, in tako smo bodoči kandidatki za lepotico slovenskih kmetij porinili v roke polavtomatsko orožje, znano tudi kot grablje, pisec pa se je – v skladu s svojo revolucionarno zavestjo – raje oprijel kanoničnega prevratniškega orodja, vil, in žejo, ki je žgala grlo na neusmiljenem popoldanskem soncu, gasil s pollitrskimi mericami špricerja.
Po končanem delu smo se res lahko popolnoma posvetili peki, predvsem pa kasnejšemu uživanju mrtvih sesalcev, rastlin in mehkužcev. Navdušenje nad slednjimi je še potencirala prava pikniška glasba, ki je prodirala s travnikov ob kostanjeviškem gradu, le dober streljaj stran, kjer si je zavarovalnica Triglav omislila največji sindikalni žur, kar sem jih v zadnjem času videl. Sprva so se oglašale poppy goveje viže Global Krynerjev, kasneje – ko so ciljne starostne skupine le-teh nemara že omagale, podlegle krutemu soncu v spregi z etanolnimi napoji – pa je glasbena podlaga nerazumno zdrsnila proti bolj elektronsko induciranemu valovanju zraka. Zapaženi zavarovalničarji so bili jako sindikalno okajeni. Hehe, v prihodnjem mesecu pričakujemo porast vloženih ločitvenih zahtevkov v družinah zavarovalniških agentov…
Oranžnega pa vljudno vabimo, da se naslednjič udeleži peke in vseh spremljajočih dejavnosti! 
Tricks of the trade
Kombinacija lahke večerne hrane in domačih živali zadošča, kot jasno priča dokazni material, da dekleta postanejo mehka, voljna, se spustijo na kolena in izbočijo, da bi se kakšnemu brezoviškemu županu mimogrede zavrtelo v glavi.
Petek je dan za…
Danes je čuden dan. Zbudil sem se pozno, ves zaliman, a brez očitnega telesnega ali duševnega vzroka za takšno stanje.
Komaj se zadegam na kolo in ves hazy dvakrat stopim na pedala, me že presenetita dva v prafaktorje razsuta avta na ad-hoc parkirišču ob cesti pred blokom: videti je, da se je v zadek prvega, naivno parkiranega, ponoči nekdo z res zgledno hitrostjo zaletel, nato pa… domine!
Na poti se ustavim ob enem od onih ljubkih belih kioskov. Ene marlboro lajt, si zaželim, vmes pa se mi pogled ustavi na devedeju, skupaj z nekim porn-čtivom ovitem v polivinil: priča o ratu u Bosni; priča o ljubavi; priča o izdajstvu; slovenski podnapisi! Emmmm… kakšna nadpervertirana reč je pa zdaj to?
Na kadilski terasi, kamor stopim v upanju, da bo kofe malce zbistrilo um, me pozdravi pogovor …po sm mu pa reku, uš z mano vun stopu, po uš pa pusranc, iz ust priletnega, polplešastega možaka.
Svašta! Niti malo več ne dvomim, danes je in še bo čuden dan! A saj je petek, drugače bi ne moglo biti!
Lažnivi kljukec
Jure Zupan – zna biti, da dober raziskovalec, a mizeren minister – je ravnokar obtožil Slavka Gabra, da je narobe prevedel Bolonjsko deklaracijo.
Zupan pravi, da izvirnim graduate studies ustreza prevedek diplomski študij in tako naziv, ki si ga smejo pripeti tisti, ki ga končajo, ustreza našemu univ. dipl. karkoliže. Mar res, Jure?
A glej, glej, graduate studies pogosto definirajo takole: those attending graduate schools are called “graduate students”. Degrees awarded by graduate schools include master’s degrees, doctoral degrees (Ph.D.s), and other postgraduate qualifications such as a graduate certificates, as well as some professional degrees.
Zanimivo, kaj, Jure? Še več: original research experience is often a significant component of graduate studies…
Ne bo čisto res tisto, kar si trdil, mar ne?
Videti je, da sta možni razlagi dve: Jure je bodisi bedak – glede na bleščeče znanstvene rezultate lahko to tezo omilimo v fahidiot – bodisi nam predrzno laže v obraz.
To patent or not to patent?
Zdi se, da je evropska komisija dramatično zasuknila svoje stališče o možnostih za patentiranje računalniškega programja.
Zanimivo, zanimivo, a dovolimo si malce skepse, dokler ne vidimo tega zasuka v črnem na belem in kakšnega precedenčnega primera tovrstnega patenta na sodišču.
You see, …
…in this world, there are two kinds of people, my friend. Those who tax, and those who pay. You pay.1
Danes je Barbaro v poštnem nabiralniku pričakalo prijazno sporočilo najljubše službe naše državice, davkarije. Kot je pri davkariji v navadi so ji vljudno, prijazno in ne prav posebej dobro definirano, kot bi se sicer za uraden dopis spodobilo, zaupali, da jim je, domnevna zavezanka za DDV, dolžna za dobrega pol milijona davkov.
Mlado damo je novica seveda prav neprijetno zadela, a catch je v tem, da gospodična, ki vrednost dodaja v odvisnem razmerju, ni zavezana za plačilo dotičnega davka. Kratkoživo romanco z registrom zavezancev za DDV, posledico popolnega kaosa pri uvajanju novosti pri obdavčitvi avtorskega dela, je kaj kmalu z žegnom dacarjev prekinila.
Naj mimogrede omenim še, da davkariji ne daš košarice kar tako, ne gre za nemudno, ostro prekinitev razmerja, nikakor ne: kot domnevni zavezanec za DDV ostaneš pod budnim očesom davkarije vsaj eno leto in ta čas si dolžan redno prijavljati 0.00 SIT davka. Kdo bi vedel čemu…
Dobre pol ure telefonarjenja je rešilo zaplet. Dacarka na oni strani je potrdila, da gre za pomoto in da je obvestilo brezpredmetno. Opravičilo ji, kakopak, ni padlo na kraj pameti.
Za morebitno rano na želodcu, ki bi jo znal povzročiti stres, bo Barbara dolžila in tožila državo. V primeru zmanjšanja njenega libida, posledice hormonskih motenj zavoljo stresa, bom državo tožil jaz!
1 na enega najboljših citatov vseh časov iz enega najboljših westernov vseh časov, ki sem ga parafraziral tule, me je spomnil Frasov tamlad. Res, že dolgo nisem gledal katere od Leonejevih paštic. Hvala, bom nemudoma popravil!
Ožičeno
Nedavno sem že pisal o tem, kako AT&T pomaga NSA pri prisluškovanju bitom, ki brzijo po njihovih optičnih vodih.
Wired je danes, prepovedi sodišča navkljub, objavil dokumentacijo o znameniti secret room, ki jo je javnosti pod nos pomolil Mark Klein, nekdaj zaposlen pri AT&T, in zavoljo katere Electronic Frontier Foundation toži AT&T.
Information wants to be free. Hvala, Wired, da si ji pomagal. Prav je, da ljudje vedo, kaj in kako počne njihova vlada. Zdaj nas zanima, kaj bo reklo sodišče: bo podprlo AT&T ali pravico do zasebnosti?
Psihoaktivni učinki pomladi
Pomlad in pomladno sonce na največji del oseminpetdesetih respondentov učinkujeta… hja, psihoaktivno… kar dvajset vas pravi, da ste na pomlad od sonca pijani.
Petnajst dolgočasnih, neposredni resničnosti zvestih bralcev vas blagodejne učinke pomladnega sonca zavrača in pravi, da gre za najbolj navadno fuzijo.
Na kožo deveterice pomladni žarki ne učinkujejo blagodejno temveč ožigalno, še devet pa jih toplota pomladnega sončnega sevanja uspava.
Pet bralcev je bojda slepih!
V prihodnjih dneh pa o pravkar minulem zabavnoglasbenem dogodku, ki sem ga sam, žal, popolnoma prezrl. Vseeno vas bom, takole v retrospektivi, povprašal po zmagovalcih…
Iskanje
Nedavno:
- Pepo: Bil je car. Malo tako dobrih zajebantov, kot je bil Feo. Počivaj v miru!
- Niko: Feo 4 ever!
- oragutan: matr tole je pa staro , nekje v srednji šoli sem tole prvič slišu.
- megafotr: u, lebičada. kapitan, ki me je poučeval na tečaju, je za lažje pomnjenje znakov za prihajajočo lebičado dal...
- NoKome: Drzno in pogumno.
Teme
- Aforizmične
- Anketne
- Bizarke
- Jadralske
- Kr neki
- Medijske
- Monotono naraščajoča funkcija
- Najlepše viže
- Odbor za družbeno-politično primernost
- Patnja
- Pet minut za kulturo
- Popotne
- Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali
- Radiranje
- Računala
- Službene
- Trači
- Vpogledne
- Vzgojno-izobraževalne
- Z veliko žlico
Preteklo
- August 2010 (3)
- July 2010 (5)
- June 2010 (13)
- May 2010 (21)
- April 2010 (12)
- March 2010 (19)
- February 2010 (10)
- January 2010 (11)
- December 2009 (3)
- November 2009 (4)
- October 2009 (8)
- September 2009 (5)