…bežijo tudi antilope. Sam verjamem, da gre za predvolilno potezo zvezde Danice. Že vidim naslov v glasilu MOL: skupino upokojencev na Rožniku napadla podivjana antilopa. Na pomoč priskočila mati županja! Zraven pa sliko Danice z dvocevko v desnici in z levo nogo v usnjenem škornju na krvavem truplu antilope.
Mićo vedno znova odhaja, vedno dlje. Saj razumemo, kaj bi tak veleum v deželi, kjer le neka tretjerazredna organizacijskovedna ustanova pripoznava njegove potenciale, njegovo znanje, njegovo vizionarstvo, medtem, ko ga v zanikrnih kotiščih kardeljanskih ekonomistov utrujajo z zahtevo, da popravlja izpite študentov in jih celo ne izgubi. Hvaljen Jezus, še so razumni ljudje na svetu, v IMF, pravzaprav, da bodo koristno porabili Mićove darove!
Srečno hodi, Mićo, pa dobro sesuj kakšne tretjesvetno gospodarstvo!
Prostrana dežela Arthurja Schnitzlerja v Drami. Odličen tekst z odličnim Igorjem Samoborom. Čušinka je pa tako ali tako carica!
Državi se zdi, da občinskim redarjem manjkajo lisice in solzilec. Predvidevam, da lisice ne bodo le za priklepanje partnerjev ob posteljo in da je solzilec tam zato, da ga bodo občasno špricnili komu v obraz.
Mar se je zakonodajalcem zmešalo?! Trop neusposobljenih zatikalcev kazni za brisalce bo v roke dobil orožje in žegen za uporabo prisilnih metod in sredstev?! Že policija ima težave z uporabo tovrstnih pooblastil!
Eden redkih razlogov, zavoljo katerih se mi zdi smiselno plačevat davke, je ta, da država monopolizira nasilje, da ga dovoli le redkim in v le redkih primerih. Kaj za vraga je zdaj to? Le vprašanje časa je, kdaj bo prvi, ki bo napačno parkiral, dobil facial s solzilcem!
Hah, zdi se, da prihajajo časi, ko bo smotrno, da vsak državljan nosi s sabo prirezano dvocevko. Za vsak primer, za obrambo pred podivjanimi občinskimi redarji!
Že v soboto so bila zaprta vsa parkirišča blizu Bernardina. Hvala bogu, stražili so jih golobradi mladeniči, ki so se z malce vztrajnosti pustili prepričati, da so te spustili na sicer off-the-limits parkirišče ob Piratu, češ da vseh jader pa res ne moreš nosit z drugega konca Portoroža.
Kot vzrok so razlagali nekaj o NATO paktu, a prav dobro niso vedeli, kaj, kdaj in čemu se ima goditi na slovenski obali.
Včeraj mi je državna televizija pojasnila, da se bodo te dni v Portorožu zbrali obrambni ministri držav članic NATO pakta. Plastično so predstavili tudi varnostne ukrepe: poleg negodnih mladeničev, ki morebitnim teroristom preprečujejo dostop do parkirišč v okolici, bodo obrambne ministre varovali tudi oklepniki slovenske vojske, morje bo stražila bojna ladja Ankaran, prizorišče pa bodo preletavali Pilatusi.
Že dva dni imam musklfibr v nekaterih mišicah napetih na moj prsni koš, zato mi je naslednjih pet minut krčevitega režanja predstavljalo precejšnjo muko. O, veličina naše armade!
Kje so pa arkebuzirji? Pa pračarji, katapulti in lokostrelci? Enote bojnih golobov-kamikaz?
No, z nekaj sreče bo kakšen oklepnik povozil Kahla, na Dima pa bo padel Pilatus.
Več kot tretjina odgovarjajočih, petindvajset izmed enainšestdesetih, na preteklo anketo o preživljanju oddiha je zatrdila, da bodo – in nemara tudi so – celo poletje garali. Nič oddiha. No, piscu je ta bizarna protestantska delovna etika jako tuja, zato se vam lahko le čudi.
Šestnajst vas je neodločno počitnikovalo malo tu in malo tam.
Ducat je, v najboljši slovenski maniri, odšel na morje, nemara kar na sosednje, trije na kmete, po dva sta si oddahnila v urbanem okolju in pod morjem.
En sam se je odločil za gore. Kako neslovensko! 
V prihodnjem tednu pa o zaslugah nekaterih ministrov naše vlade. Opozicija je že ugotovila, da so lokalne volitve blizu, zato se v zadnjih dneh posveča paritvenemupredvolilnemu plesu z interpelacijami. Prvi bo bojda na vrsti nekulturni Vasko. Koga pa bi interpelirali vi?
Potujoči zunanji minister je očitno res presegel vse meje. Zdaj gre v nos že piščevi pregovorno strpni in potrpežljivi materi, ki je njegov nastop na podiju združenih narodov, prav tam, kjer je Hugo nedavno vohal žveplo, komentirala z: capability, flexibility pa še eni trije …bility je bil benđoboyev govor v OZN, kot Sinan Hasani v Jugi: vi čelenđ d fjučr.
Sam bi našega Dima, spričo krasne anglještine, raje primerjal z Budimirjem Lončarjem!
Aha, eden od *bilityjev bi nemara znal biti tudi imbecilitydebility!
Tole je bilo, kajpada, pričakovano. Kdor ponižno skloni glavo pred vsakim nesmislom brez pravne podlage, ki pride od kakšnega birokratka, si boljšega tudi ne zasluži. Naslednja bo najedala sama mati Evropa.
Naj namignem še, da bi verjetno lahko tožile tudi stranke obeh ISPjev, saj za ustavitev prometa ni bilo pravne podlage. Verjetno pa bi bilo potrebno dokazati škodo, ki je bila s tem storjena tožniku: v primeru spletnih igralnic to bržkone ni trivialno…
Svobodnim in pogumnim njihova trenutna administracija pogumno jemlje svobodo, malo po malo. Najnovejši korak v tej smeri je predlog zakona, po katerem bi vohljanje NSA brez vsakršnih dovoljenj – o enem teh primerov smo tule že pisali – obravnavali pred tajnim sodiščem, kjer je bil v preteklih 28 letih en sam primer.
Sobota, zadnji dan astronomskega poletja, je bila poletju v ponos. Topel zrak, toplo morje, krasna enakomerna burjica med deset in petnajst vozli.
Od poletja smo se poslovili pred slovensko obalo, divjajoč po Savudrijskoj vali na katamarančku, ki si ga pisec nesebično deli s svojim Šefom™. Za umanjkanje reprezentativnih posnetkov, z enim trupom dvignjenim pošteno v zrak in piscem visečim nad vodo, sta krivi dami, ki ju je bolj zanimalo nastavljanje soncu, kot pa fotografski izzivi in občudovanje spretnosti njunih priležnikov.
Od poletja pa pričakujemo, da bo ignoriralo položaj našega planeta glede na sonce in nam postreglo s še kakšnim tovrstnim vikendom!
Kaj je mednarodni ugled Slovenije proti Dimovemu egu?
Nič. Minister za vse, a za nič prav posebej, še najmanj za zunanje zadeve, laže in se spreneveda, potem ko je skupaj s predsednikom vlade spričo obrobnih sporov s predsednikom republike iz Slovenije napravil unikum v sodobni zunanji politiki. Ni je tretjesvetne države, ki bi ne zmogla zagotoviti sredstev za državniške obiske najvišjim predstavnikom države. Je pa Slovenija. Dobrodošli doma!
Na včerajšnji koncert Buldožerjev sem – ob obvezni Barbari, takisto ljubiteljici lika in dela največjega jugoslovanskega benda vseh časov – vzel še dobro mero skepse. Ne maram ponovnih zbiranj starcev. Še prav posebej ne po toliko letih. Ponavadi umažejo spomine. Konflikt z izvirnim pevcem, pristašem zmernega napredka, Markom Brecljem, je slabe občutke le okrepil.
Na dogodek sva – spričo proslave poslednjega dne astronomskega poletja, a o tem kdaj drugič – rahlo zamudila, tako da je že grmenje ozvočenja, ki je brez dvoma veselilo sosede Križank, premikajoč zrak ob Arhitekturi in naprej mimo Filofaksa, razblinilo dober del skepse.
Postavivši se na sam vrh križanega avditorija, med srednjeletne parčke, nekatere tudi z otroci, in pogledavši na zgledno olučkan, zadimljen in predvsem ozvočen oder, na katerem je godel ostareli primerek gradbene mehanizacije, mi je bilo nemudoma jasno, da je bil povratek na mestu. Jasno, kako bi drugače tudi bilo, ko pa tričetrt benda le tvorijo ljudje, ki se vse življenje, vse do danes ukvarjajo z glasbo. Četrt stoletja starejši, obrtno spretnejši, bolj zrel tudi cel Buldožer lahko le posnema dobro vino po letih ležanja v temni in hladni kleti. Žlahtnejši, okusnejši, s cvetico, ki ji ni para.
Buldožer navduši s formo. S širino glasbenega izraza, ki se pne prek vseh možnih inkarnacij duha rock’n'rolla od petdesetih do osemdesetih. Od hipijade do punka. Z odličnim bluesom, njihovo najmočnejšo točko, tu in tam. Z obvladovanjem tako posameznih glasbil kot celote.
Buldožer navduši z vsebino. Z večno resnico o novom novom novom vrijemenu, z nasvetom damam odmah kaži da, z opisom naravnih fenomenov žene su ukras prirode, z nesebičnim pa sem za pijačo dal, pa sem dal za en pir.
Buldožer bi moral biti avtor slovenske himne! Res, kleni Slovenec bi se Zdravljici, pisani na slovensko dušo, težko odrekel, lahko pa bi njihovo Slovenijo porabili vsaj za glasbeno podlago nesrečnemu sienenovskemu spotu za našo domovino. Besedilo pa za scenarij!
Po koncertu gasim grlo, izsušeno od vpitja, s pirčkom v preddverju Križank. Ozrem se nad oboke in preberem: minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin. Amen!
Včeraj sem – mnogo drugih načrtov je povozila lenoba – obsedel pred Trenji: to spričo skrbi za lastno duševno zdravje redko storim, a včerajšnja debata o škofu Gregoriju Rožmanu je bila res bizarna. Nevroslak je v polnem pogonu.
Trlo naj bi se o pravnih vidikih zadeve. Kajpada je bilo pravu namenjenih le nekaj bežnih minut, ostanek je šel za – mnogo bolj rumeno in slovenskemu gledalcu privlačno – vzajemno pljuvanje črnih in rdečih.
Zdenka Cerar je govorila o nacionalnem interesu v zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Zanimivo, od pravnice bi človek pričakoval, da se drži črke zakona, ti in oni interesi gor ali dol.
Anton Drobnič je hropel o sramotah, se trudil s pravno doslednostjo, a se pokopal v tistem trenutku, ko je prejudiciral Rožmanovo nedolžnost. Mar ni slednja stvar sodišča?!
Tamara Griesser-Pečar je opletala z zgodovinsko resnico. Obenem pa zgodovinska dejstva, ki ji niso bila všeč, pridno odrivala pod mizo.
Janez Stanovnik je, tako kot vedno, razkladal anekdote o tem kdaj je koga pripeljal v katero vas in v kateri cerkvi so ukradli talarje za duhovno oskrbo partizanov.
Upokojeni nadškof Franc Perko se je tresel in vpil. Mož je prav zabavna pojava. Kadar ostali predstavniki katoliške cerkve na Slovenskem modro ostanejo v ozadju, se Perko rad odzove povabilu na vsako še tako obskurno blebetanje in tam z žolčnimi izpadi nadene cerkvi primerno rumen odtenek.
Jože Pirjevec je med prisotnimi pač izjema. Natančen zgodovinar, hladen analitik.
Preostali tercet večino časa ni prišel do besede. Hvala bogu!
Ostarelim fosilom, črnim, rdečim in škrlatnim, še prav posebej pa cerkvenim gobam, kakršna je Perko, bi dobro delo malce več refleksije. Lahko bi že enkrat priznali svoje grehe in se pokesali zanje, nato pa utihnili. Dajte že mir, jaz živim danes in tu!
Za obče duševno zdravje bi bilo še najbolje, če bi večji del udeležencev v žaru včerajšnje debate zadela kap!
Zadnje dni nam wannabe župani in ena trenutna županja vztrajno razlagajo, s čim vse nas bodo osrečili, če jim podelimo mandat.
Kandidatom v premislek ponujam naslednje nujnosti, ki sva jih v sliki idelane prestolnice prepoznala z Gojetom.
Kultura: na ljubljanskem gradu zgradimo največje orgle na svetu. Piščali naj se pnejo tri milje visoko, vanje pa naj pihajo uparjalniki priročnega jedrskega reaktorja. Grajska klet bo kar pravšnje mesto za slednjega. Ob pritisku na tipke naj se zemeljska atmosfera nad njimi opazno izboči: kakršnikoli letalski koridorji nad Ljubljano zategadelj odpadejo, a saj tako ali tako nimamo resnega letališča! S to potezo osmislimo celo nesrečno vzpenjačo, ne gre namreč, da bi človek na gromoglasen koncert baročne glasbe prišel ves prešvican!
Turizem: potrebujemo ekskluziven, šestzvezdičen hotel v strogem centru. Spričo pomanjkanja in astronomskih cen zazidljivih površih v tem okolišu predlagava hotel v cepelinu nad mestom. Potreba po zemeljski površini se tako zreducira na vsega nekaj kvadratnih metrov, opremljenih s kanalizacijo in električnimi priključki, kamor bo cepelin vrgel sidro. Polnjen naj bo z vodikom, da ga lahko ob novem letu uporabimo kot vir ognjemeta. Vodikova zasnova ponuja tudi možnosti za razvoj terorističnega turizma. Poleti lahko ponuja senco kateri od elitnih četrti.
Šport: kakšen stadion neki?! Prestolnica brez pristanišča ni nikakršna prestolnica. Zatorej poplavimo barje, zgradimo marino in omogočimo razvoj jadralskih športov! Pričakovano golf igrišče na Barju s tem ni izključeno, saj v časih, ko pristriženo travico golf igrišč tlači že vsak Brejc, potrebujemo ekskluzivnejše športe. Na primer podvodni golf.
Verska oskrba: v brk prerekanjem o džamijah predlagava, da tudi na področju verske oskrbe meščanov Ljubljana stopi v korak s časom. V časih, ko imamo trgovske centre in kino multiplekse, ki na enem mestu strežejo množici okusov, je očitno, da potrebujemo verski multipleks. Center, kjer bodo pod eno streho cerkve vseh čudnih krščanskih ločin – katolikov, evangeličanov, pravoslavcev, cerkve Jezusa Kristusa poslednjih dni, ipd. -, sinagoga, džamija, budistični tempelj in kar je še teh sakralnih objektov. Jehovine priče, ki jih določa vsiljivo romanje od vrat do vrat, bodo od mesta dobile avtobus, recimo onega s katerim po slovenski zemlji blodi NSi. S to potezo bomo spodbujali medversko strpnost, spoznavanje drugih kultur in olajšali versko izbiro meščanom. Vzpostavili bomo borzo verstev: dandanes se spodobi, da se tudi institucije, ki so po več tisoč let parazitirale na od države zapovedanem, z ognjem in mečem vzdrževanem verskem monopolu, prepustijo zveličavni presoji vsemogočnega Trga™!
SISPA se trudi razložiti našim vladalcem, da naj, preden naslednjič pošiljajo okrog bizarne dopise, pozive in proglase:
Dolgo je trajalo… Medtem pa so pravni in tehnični analfabeti pri T-2 in SiOLu po hlapčevsko sklonili glave in ubogali.
