Nancy
Danes ušesom strežem z Nancy. Krasna je.
Hočem referendum.
Vprašanje bo preprosto.
Ali se strinjate, da Marjana Podobnika izselimtrelimo sem? 1
Ob Marjanovem približevanju črni luknji bo velika razlika v gravitacijskem polju na dolžini enega Marjana slednjega najprej pošteno nategnila, naključnemu opazovalcu – predvsem levičarjem – pa bo v veliko veselje opazovati krasen premik Marjana proti rdečim odtenkom. Kaj bo z njim onkraj horizonta pa nas niti ne zanima – čeravno je precej verjetno, da bo razgrajen na najosnovnejše delce, kar jih poznamo, na elektrone in kvarke -, da se le ne vrne…
Še več, če bo sreča, bo v procesu Hawkingovega sevanja skupaj s črno luknjo izginila tudi vsa informacija o Marjanu. Kot bi ga nikdar ne bilo. O, happy day!
…se splača na obalo, pogledat oktet črno črnih lepotic, po poreklu napol Slovenk, in nenazadnje tudi, kako vodi barko tale možak. Tri zaporedne zmage na najprestižnejšem match raceu vseh časov, vsakič s petimi zmagami v petih plovih, le niso pičkin dim.
Quickest Patch Ever, krasen, četudi že malce star esej strica Schneierja o tem, katere od brezštevilnih lukenj Veliki Nesposobnež iz Redmonda poflika nemudoma, ne šele na znameniti torek za flikanje.
Za okus bo primeren tale izrezek: Last week, a hacker developed an application called FairUse4WM that strips the copy protection from Windows Media DRM 10 and 11 files. Now, this isn’t a “vulnerability” in the normal sense of the word: digital rights management is not a feature that users want. Being able to remove copy protection is a good thing for some users, and completely irrelevant for everyone else. No user is ever going to say: “Oh no. I can now play the music I bought for my PC on my Mac. I must install a patch so I can’t do that anymore.”
Kakšna varnost neki, it’s the economy, stupid! RIAA in MPAA štejeta, velike založbe štejejo, uporabnik-slehernik pač ne!
…when dinosaurs roamed the Earth!
Kentucky je očarljiva dežela: svetu je dala ocvrte ptiče, koruzo in njen najpomembnejši derivat, bourbon. Kentucky geografsko gledano ni čisto kvadraten – le južna meja je potegnjena v pionirskem slogu, z ravnilom, medtem ko ga na severu omejuje vijugavost reke Ohio (zdaj je na mestu kratek vložek mojstra Casha in Banks of the Ohio) -, je pa znan kot ena duhovno bolj kvadratnih dežel.
Kje drugje1 bi tedaj človek, četudi Avstralec po rodu, postavil protievolucijski muzej?
Ta odlična ustanova ne seznani obiskovalca le z nedvomnimi biološkimi, zgodovinskimi in paleontološkimi resnicami – ja, svet je bil stvarjen v šestih dneh, pred nekje deset tisoč leti, in ja, tiranozaver je bil vegetarijanec, ki se je radostno pojal po širnih rajskih pašnikih in žvečil travo, občasno pa ga je s kakšno slastno zeljo nafutral še prvi par -, temveč tudi z jasno, nedvoumno razlago, od kod vse zlo sodobnosti. Kriv je, jasno, tisti Anglež z brado in njegova brezbožna ideja o evoluciji: there also will be an exhibit suggesting that belief in evolution is the root of most of modern society’s evils. It shows models of children leaving a church where the minister believes in evolution. Soon the girl is on the phone to Planned Parenthood, while the boy cruises the Internet for pornography sites.
Krasn!
Jurij Zrnec je car.
Mimogrede, zanimiv obrat smo učakali: pop je pobiral nagrade za informativne oddaje, javna hiša pa za zabavljaške vsebine.
Za konec pa: kaj, ko bi nekdo Anjo z vsemi njenimi poporodnimi hormoni spravil domov in bi TLPjevci nehali zganjati patetiko?! Ah, angel je padel…
Ravnokar nas naša priljubljena javna hiša zabava z neverjetnim parom plešočih zvezd, Vladimirjem in Dimitrijem.
Sam začetek sem žal zamudil, a me je prav zadovoljivo uvedla prva priležnica, ki je moj prihod iz kopalnice pospremila z lucidnim komentarjem voditelja Vladimirja: ta tip je debil.
Sam bi se s to sodbo o novem svetovalcu za dvig gledanosti informativnih oddaj, izrečeno trdo, trdno in brez trohice dvomečega podrhtevanja v glasu, le strinjal in dodal še, da je debil tudi tisti, ki je oblikoval studio. Neprevidni opazovalec že misli, da ne more iti na slabše, ko preseneti Vroči stol: njegova podoba vobče je videti kot poceni reklama za Alples.
Pogovor najbolje predstavimo, če povemo, da nam je Dimitrij zaupal, da, veste, jaz sem se s tistim rumenim puloverjem zabaval le kratek čas. Pravzaprav je šlo za en tak res lep, domač, topel in prijazen pogovor. Nekako tako je bilo, kot kadar pridem k babici, skuham kofe, potem pa kramljava o politiki in ostalih tračarskih temah.
In tu je naglavni problem Vročega stola. Problem je v svetovalcu, ki mu uspe neverjetno. Dobro znano je namreč, da so lik doktor Dimitrija Rupla, rednega in pogostega gosta teh strani, njegovo življenje in delo novinarju lahko vir neskončnega navdiha. Še tako spretni ne morejo ubežati statistično neogibnemu: težko je namreč Dimu postaviti vprašanje, ki bi ga ne spravilo v zadrego. Prepirljiv in vzkipljiv, kakršen je, povzdigne glas celo na tako naše, kot je naša Rozika. Vladimirju je uspelo kramljati z Dimom celo uro, ne da bi slednjemu postavil eno samo provokativno vprašanje. Ne da bi se Dim enkrat samkrat razburil. Veličastno.
Resnici na ljubo Vladimirju kramljanje samo niti ni šlo prav dobro od rok. Neredek je bil mučen premolk, kronale pa so tole bruko težave s telefoni. Ob vztrajnem ponavljanju halo halo halo in očitno enosmerni komunikaciji je reč dobila Monty Pythonovske razsežnosti.
Globok priklon vodstvu erteveja. Za svetovalca so vzeli nekomunikativnega plazilca.
V priljubljenem TOZDu smo si omislili nov kos hardvera. 8+1-glavi NUMA mlinček s fukiš ohišjem (lahko ga uporabljamo tudi kot ogledalo). Danes smo na njej igrali tenis in se pretepali. Ljubko.
Prihodnji teden jo opingvinimo.
Sam pri sebi sem vedno vedel, da sem izjemno učinkovit, da naredim več. Zdaj imam tudi neodvisno potrditev.
Po kosilu pri Čadu. Standardni ultramaščobni kosilni nabor za fizičke radnike, prebranac razdeljen med dva, vsakemu še po eno vešalico na kajmaku in šobpsko solato.
Oseba A: Gnjah… Kok sm spet sit…
Oseba B: Molč! Jst sm usga sit, hrane, vremena, službe, babe…
Oseba A: Babe… Pol si že zjutrej sit. Sploh ne rabš fruštkat!
Umrl je John Warner Backus, vsakemu iz mojega foha, ki je kdaj napisal prevajalnik in pri tem generiral LALR(1) razpoznavalnik vhoda, znan po Backus-Naurovi obliki zapisa kontekstno neodvisne gramatike. Mož, ki je množicam fizikov, matematikov, kemikov, strojnikov in podobne svojati, ki se občasno ukvarja z numeričnim reševanjem problemov, popestril življenje s svojim drugim velikim prispevkom k računalniškim jezikom, FORmula TRANslatorjem, hecnim jezikom, katerega dialekt 77 za silo govorim tudi sam.
Manj je znan po tem, da je v kasnejših letih črtil FORTRAN in imperativno podajanje programov vobče ter bil velik zagovornik programiranja na funkcijskem nivoju – kar ni čisto enako funkcijskemu programiranju, kakršnega poznamo govorci MLja ali Haskella, ta dva pravzaprav delujeta na nivoju vrednosti – in avtor že po naboru simbolov jako očarljivega jezika FP. No, njegovo znamenito vprašanje iz naslova predavanja ob prejemu Turingove nagrade v letu, ko sem se sam komaj rodil, namreč ali se lahko pri programiranju znebimo von Neumannovega sloga, ga je preživelo.
Kaj bo zdaj z mojim balkonskim japonskim javorom, ki že brsti in odganja?! Mar bo žalostno podlegel mrazu?! Se v poletnih večerih ne bom mogel s kozarcem vina in smotko posesti v njegovo senco in potresti šelesteče krošnje?!
Kaj, ko bi banke ustanovile prav posebne poslovalnice za starejše občane? Z gugalniki za klubskimi mizicami, na katerih bi bilo dišeče pecivo in topel čaj, s prijaznimi uslužbenkami, ki bi zjutraj prebrale Lady, Novo in Leo ter bile voljne s komitentkami pokramljat o novostih preteklega tedna, od angleške kraljeve družine do Natalije, medtem ko bi preštevale tone položene ali dvignjene gotovine v najnižjih možnih apoenih in listale po šopih položnic. Pozitivna diskriminacija at its best!
Vsi mlajši od sedemdeset bi jim bili za to potezo neskončno hvaležni.
Pred nekaj tedni sem pri Šefovi Ženi™ jedel lazanjo. Ljubka mladenka je pol italijanske krvi in v njen dišeči espresso nikdar ne podvomim, lazanja, lazanja pa je bila pripravljena iz nekakšne industrijske pašte, brez dvoma dobra, a brez onega domačijskega presežka, tako da sem kar malo podvomil v tistih petdeset odstotkov laške krvi. Da je niso kdaj v preteklih generacijah nemara razvodenili geni tirolskih holzarjev, libijskih prebežnikov ali kakšnega drugega neavtohtonega plemena? Pa sem jo izzval na lazanjasto regato: naj vidimo, ali se lahko pašta, ki jo nagnete, nadeva, zloži, obešameli in zapeče roka hekerja, kosa s prijemom pripadnice naroda, ki se hvali, da je izumil to jed. Ob strani bomo pustili vprašanje, ali je pašta avtohtona apeninska reč, ali pa jo je morebiti res ukradel in s Kitajske prinesel oni Polov mulc.
Danes se je godil prvi plov. Svoj izdelek je predstavljala Laura. Zdaj sem zadovoljno nažrt, od rdečega vina blago omotičen, z dišečim kofetom zaokrožen, glavi pa je že vnaprej jasno, da je bila moja drznost tokrat najverjetneje popolna napaka. V življenju sem pojedel mnogo lazanj – resnici na ljubo gojim do njih podobna čustva kot Garfield -, od izjemnih primerkov do žalostnih izgovorov za pašto, a takšne še ne. Dvomim, da se bom lahko kosal s tem primerkom. No, vdaja in beg nista v mojem besednjaku: če bom že pogorel, bom pogorel s stilom, predvsem pa sit!
Drugi plov sledi čez en teden. Stay tuned!