Na veter
Kamorkoli bo že pihalo…
Veselje dela ob praznikih
Vsled dejstva, da ti v službi dela družbo le peščica sorodno mislečih tlačanov, lahko privlečeš na dan velike in težke zvočnike ter celo nadstropje preplaviš z glasno žgočimi Rammsteini. Za infuzijo kreativnosti!
Politično-analitični monolog
Včeraj je bil naporen dan. Po devetih urah službovanja sem najprej dve uri treniral jezik v žebranju španskih stavkov, nakar sem štiri uri porabil za volontersko nanašanje izravnalne mase in beljenje pisarnice prve priležnice.
Med delom sem popil pirček in likof počastil še z manjšo smotko. Tako sem se res utrujen, a tudi prijetno izpolnjen, vračal domov in na poti srečal možaka srednjih let, ki je bil zatopljen v resen premislek. Zatopljen je bil do te mere, da mu ni ostalo dovolj možganskih kapacitet za kvalitetno usmerjanje telesa in je počasi nihal okrog vektorja, ki je kazal premo pot k njegovemu cilju, z amplitudo kakšnega metra, morebiti metra in pol.
Vmes je govoril. Sprva se mi je zdelo, da govori sam s sabo, a ko sem dobro prisluhnil, se mi je posvetilo, da mož nemara trpi za izjemno prijetno obliko shizofrenega obnašanja. Obe osebnosti, skriti v njegovem telesu, sta bili namreč prijetno usklajeni v razmisleku, celo v razmisleku o tako razdeljujoči temi, kakršna je politika. Žal nisem slišal prav mnogo, ker sta se oba pola pogovarjala jako počasi in umirjeno, a tisti izsek, ki sem ga uspel ujeti ob srečanju, je šel takole:
Oseba A: … ta Janša je en primitiuc.
(kratek premolk)
Oseba A: Definitivno.
Drama in the PhD
Prisluhnite podiplomčevemu rapu.
Še teaser iz besedila:
Yo, MC Plus Plus, my rhymes are so phat,
I’m PSPACE-complete but I’ll reduce you to 3-SAT.
My crew is so hard that we roll in NP,
And bitches dereference my pointer for free.
Pogreb
Na pogreb Borisa Jelcina, moža, ki je rad in veliko pil, gre naš minister za kulturo, Vasko Uliti. Naključje?
Papirnata nagrada
Prislužil sem si (polovico pravzaprav) Best Paper Award za nov postopek samo-organizacije porazdeljene razpršene tabele. Ni ravno najbolj bleščeča konferenca, a vseeno – godi.
V Guadeloupe je šel žal Piotr. 
Nadgradnja
V preteklem dnevu je programska oprema na železnini, ki vama, draga bralca, streže te strani, poleg tega pa skrbi še za kup poštnih spiskov, e-pošto, subversion in sorodno kramo, doživela nadgradnjo v Etch.
Nadgradnja je potekala v veliki meri samodejno in zdi se, da – neverjetno! – vse storitve še vedno kar delajo™.
Morebitna zapažanja, ki bi gornjo trditev postavila na laž, sporočite v komentarje ali pa na moj e-poštni naslov.
Dolenjci za Dolenjca
Dan D so očitno napisali himno Martina Strela: naj te nosi voda…
Jamranje in kričanje
V zadnjih dneh se novinarsko jamranje krepi in prerašča v glasen krik.
Rečem lahko le, da je bil že čas.
Seveda pa jamranje in kričanje ne bosta pomagala. Naglavni greh je namreč – v tem delu se gre brez dvoma strinjati s Šentdamijanom – v nezdravi, neprimerni in ne le bralcu, temveč še prav posebej novinarju zoprni udeležbi države v lastništvu medijev.
Sam bi se sicer ne strinjal, da je ta naveza res tako nezdrava s strogo ekonomskega vidika. Denar je le znan po tem, da zna dobro poskrbeti zase, in neposredni lastniki medijev, denimo Dela, bi prav gotovo ne gledali mirno, kako Nesposobni Danilo in njegov podrepnik, Mulo Petrček, mečeta njihov denar v ogenj, ako bi ne bili s strani naših vladalcev primerno kompenzirani.
Seveda pa jamranje samo ne bo pomagalo, vladalcem pa je brez dvoma trenutno stanje kaj ljubo. Naš najljubši minister za urejanje časnikov ter dolgočasenje bralcev ima na voljo prostor za svojo redno kolumno. Vsak pljunek na oblast je nemudoma pokrit s prgiščem ali dvema peska s katerim postrežejo uravnoteževalci medijske krajine, denimo Delo. Dvomiti gre tudi, da se bodo z menjavo vladalcev reči bistveno spremenile. Zadovoljstvu in veselju, ki ga nudi zagotovljena hvala in kritje riti, se je težko odreči.
No, tole je svobodna dežela. Nihče novinarjem ne brani, da najdejo nekoga z novci, ga privabijo s primernim poslovnim načrtom, vzamejo knjižico, pokažejo neljubim upravam in urednikom prst ter gredo drugam. Nenazadnje bi si lahko k srcu vzeli Janijev zgled: ta je očitno znal pritegniti denar za tako tvegano podjetje kot je Vest. Sreča je bojda na strani pogumnih, kne?
Edini primer, kjer to ne gre, je znamenita nacionalka. Od nekdaj leglo neučinkovitosti, ki se v zadnjem času zapovrh še preobraža v ceneno zabavišče. Tam zagovarjam radikalen pristop, ki se začne s popolnim izbrisom tako ustrezne zakonodaje kot tudi fizične pojave erteveja. Na pogorišču bi nemara lahko postavili spodobno javno televizijo.
Death is not the end
Po trpljenju in smrti pride vstajenje.
Pred smrtjo se prileže Nick Cave:
For the tree of life is growing
Where the spirit never dies
And the bright light of salvation
Up in dark and empty skies
When the cities are on fire
With the burning flesh of men
Just remember that death is not the end
V vednost in ravnanje samemu sebi #3
Kadar ti naslednjega jutra ob enajstih maha rok za oddajo tega in onega, se prejšnjega dne ogibaj pretiravanju z napoji iz hudičeve kleti.
Mnja, življenje res ni potica.
Buhnedej oblečt pankerju reklca…
…si mislim, ko gledam Alija H. Žerdina.
Ah, ta pomlad
Že nekaj časa se na pričujočih straneh navdušujemo nad pomladjo in vsem, kar lepega pride z njo: nad krajšanjem dekliške garderobe in razkritimi koščki mlečno bele kože, jadru prijaznimi vetrovi in segrevajočim se morjem ter seveda nad ljubeznijo, ki je pomladi vrojena. Res, ljubezen je v zraku, metaforično – ravno v teh dneh imam veselje opazovati sveže zaljubljeno prijateljico v vsej njeni očarljivosti – in dobesedno – po zraku se vrtinči puhasta posledica rastlinskega fuka.
Na čast pomladi vam, draga bralca in še prav posebej že omenjena novozatrapana prijateljica, poklanjam tale košček ljubezensko-erotične poezije Stanislawa Lema:
The robotess goes
To the well with her jug,
A dashing young robot
Now holds out his plug;
With a blush she replies
To his offer so bold,
And gives from her basket
A pretty pentode.
Žal pri roki ni bilo slovenskega prevoda (ako se ne motim, se pojavi v enem od potopisov v Zvezdnih dnevnikih Ijona Tihega in konča z …ona njemu pentodo iz koška), zato bo morala zadoščati angleška verzija, ki jo lahko najdete v zbirki zgodb Mortal Engines.
Zadušimo kravo!
V deželo so prišli, kot ugotavljajo tudi pri kruhu in vinu, šparglji. Sam sem pristaš čim bolj asketske priprave le-teh, da pride njih okus – in kasneje tudi vonj tekočih izločkov – bolj do izraza, tovrstnih receptov pa smo na teh straneh že priobčili lepo vrsto.
No, monotonost je mati vse zajebov, zato velja zelenjavo primerno uravnotežiti. Ob okusno špargljevo župco ali solatko, ki bosta služili za uvod, se zdi prav in zveličavno postaviti protiutež v podobi kakšnega kreftnega in vobče fletnega kosa mrtve živali. V ta namen bomo danes razložili, kako zadušiti kravo. Na human način, seveda, buhnedej, da bi govedo trpelo.
Poiščemo torej primerno kravo. Mlada naj bo, saj je dobro znano, da mlado meso najbolj tekne, sploh zdaj, ko smo si na pleča naložili tretji križ in sami ne sodimo več med najmlajše. Odbrano mlekonosno živinče stisnemo za sapnik in počakamo, da se brcanje umiri. Odrežemo lep kos stegna in ga zadegamo v večjo posodo. Zraven narežemo steblo zelene, pol gomolja koromača in par manjših korenčkov. Dodamo na četrtinke narezani manjšo rdečo in belo čebulo ter strok ali dva česna, kakšen lovorov list, nekaj vejic timijana in nekaj zrn raznobarvnih poprov. Namastimo z radodarnim brizgom olivca in utopimo v rdečem vinu.
Pustimo, da se krava kopa kakšen dan, lahko tudi dva.
Meso izvlečemo iz kopeli in osušimo. Zagrejemo veliko, blago olivno omaščeno ponev in v njej meso prav na hitro opečemo z vseh strani, nato pa ga natremo s soljo in umaknemo v posodo, ki ji ne bo težko preživeti par uric v pečici. V ponev zdaj zadegamo vso zelenjavo iz kopeli in jo brezkompromisno prepražimo ter vrnemo k mesu za družbo. V vse skupaj zlijemo še mastno marinadno vino, posodo pokrijemo in jo denemo v pečico, segreto na kakšni stoosemdeset stopinj. Naj švica vsaj dve uri, vsekakor pa naj se tenstanje ne konča, preden vbod z nožem ne razkrije nežne mehkobe mesa, kakršno naši zobje po vsej pravici pričakujejo.
Meso razrežemo na centimetrske rezine in ga vrnemo v pečico, da ostane toplo, zelenjavo in vso tekočino, izvzeto naj ostane le lovorovo listje in timijan, pa ukašimo – palični mešalnik bo v ta namen ravno pravo orodje -, še enkrat prevremo ter polijemo po kravi. Zraven se priležejo domači njoki.
O ponižanju
Terry Jones, of the Monty Python fame, v Guardianu, tule. Amen!
Iskanje
Nedavno:
- Pepo: Bil je car. Malo tako dobrih zajebantov, kot je bil Feo. Počivaj v miru!
- Niko: Feo 4 ever!
- oragutan: matr tole je pa staro , nekje v srednji šoli sem tole prvič slišu.
- megafotr: u, lebičada. kapitan, ki me je poučeval na tečaju, je za lažje pomnjenje znakov za prihajajočo lebičado dal...
- NoKome: Drzno in pogumno.
Teme
- Aforizmične
- Anketne
- Bizarke
- Jadralske
- Kr neki
- Medijske
- Monotono naraščajoča funkcija
- Najlepše viže
- Odbor za družbeno-politično primernost
- Patnja
- Pet minut za kulturo
- Popotne
- Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali
- Radiranje
- Računala
- Službene
- Trači
- Vpogledne
- Vzgojno-izobraževalne
- Z veliko žlico
Preteklo
- August 2010 (3)
- July 2010 (5)
- June 2010 (13)
- May 2010 (21)
- April 2010 (12)
- March 2010 (19)
- February 2010 (10)
- January 2010 (11)
- December 2009 (3)
- November 2009 (4)
- October 2009 (8)
- September 2009 (5)