Čez nekaj ur bom posedal pod vročim dalmatinskim soncem, s hladno Žujo v rokah, in božal mesnate boke Sanje.
Še kakšno uro kasneje bom dvigoval sto dvajset kvadratnih metrov njenega krila in upal, da jih bo res švohoten maestralček, ki se obeta, držal pokonci. Ah, Sanja…
Sanja je zame popolnoma netipična izbira.
Ponavadi imam rajši manjše, vitkejše, bolj športne. Sanja je resda visoka, kar previsoka, a tudi širokih in krepkih bokov, kanonični BBW primerek.
Nikdar se ne zapletam na hitro, spontano, na prvo žogo: dolgo preučujem njihova telesa in duše. Izbirčen sem. S Sanjo je bilo drugače. Sanjo so mi v objem porinili prijatelji, saj jo je njen prejšnji nepričakovano zapustil. Zdaj bo morala biti zadovoljna z mano. Jaz pa z njo. Hvala bogu premore vsaj bow thruster, sicer bi se z vsemi njenimi centimetri v kakšnem ozkem pristanu počutil jako nelagodno.
Tako kot amputiranec čuti svojo fantomsko nogo, jaz že čutim piš vetra na obrazu, vama, draga bralca, pa kličem nasvidenje čez dober teden!
Ekskluzivno: prvič na spletu v podobi video zapisa, on sam ter predstavitev njegovega Ansambla med kultno popevko Metod na koncertu v okviru turneje po mestu in podeželju Jesen življenja.
Mesec sprave? Dvig kulture pisanja? E, nemoj… Res me zanima, če bo mož, za katerega pisanje slovenščina niti ne premore primernega označevalca – pridevek prostaško je prav gotovo prešibak in ne poda verne slike resničnosti -, zmogel udejaniti takšno radikalno spremembo svojega sloga. Prav, zveličavno in nemara tudi pametno bi bilo, da bi najprej dvignil nivo lastnih spisov, pa šele potem pozival in spodbujal.
Žalosti me dejstvo, da človek tepcu v javnosti težko reče tepec, ne da bi tepec nemudoma pograbil kup pravnih mehanizmov. Zoprno je, da je nemogoče opozoriti na neprimerno socializacijo nekaterih javnih oseb, ne da bi te zakričale, da posegamo v njihove pravice. Skrajno frustrirajoče je, da razumni jako malokrat posežejo po instrumentu tožbe, s katerim bi nemara lahko očistili javni prostor neskončnih kupov nesmislov, žalitev in rumenih abotnosti, nerazumni pa na ta način pogosto odstranjujejo redke umne misli, ki so bile zapisane brez potrebne kozmetike, ki bi zagotavljala pravno benignost zapisanega.
Posledica je temeljna neuravnoteženost javne debate: tepci lahko neprestano globoko žalijo moj intelekt z vsakim stavkom, ki ga izrečejo, jaz pa ne morem preprosto navesti – resda brutalno neposrednega in osebku navedbe brez dvoma neprijetnega – očitnega dejstva: da je ta in oni tepec. Človek bi se moral ves čas zatekati k homerskim primeram, ki jih tarča tako ali tako ne doume, zapovrh pa razvodenijo sporočilo, ki bi moralo biti nedvoumno in neposredno.
Res se vsake kvatre enkrat najde tudi kdo razumen, s katerim je moč v kultiviranem pogovoru priti do spodobne rešitve tovrstnih sporov, a ti so redki. Običajno ima človek opravka s frustrirančki, ki na ta način iščejo potrditev svojega dela: nihče me, ubožca, ni razumel, poglejmo ali mi bo vsaj sodstvo dalo prav! Res, lepa potrditev. Prav posebej pa zabava, da ponavadi ljudje, nad katere se zgrne kritika mnogih, ne premorejo vsaj minimalne zmožnosti introspekcije, da bi se vprašali: for fuck’s sake, ali je res v zmoti cel svet, ali pa je morebiti težava v meni?
Za konec pripomnimo še, da je posamezniku v teh primerih, ko je morebitni sodni razplet le redko očiten, težko napadalcu suvereno zabrusiti: blefiraš! I call! Ipak, pravdanje zahteva čas, voljo in denar. Kot poker.
To, da zavoljo omenjenega nekatera nesporna dejstva ostajajo zamolčana, pa je ziher slabo za kolektivno duševno zdravje naroda.
Mitja bo kandidiral. Res je odločitev padla z malce caganja, a vseeno mnogo odločneje in predvsem prej kot tista Lepega Boruta.
Jaz pa kličem nevladajočemu kosu slovenske politike – oklicati jih za levico, kar se rado komu primeri, bi bilo nekoliko pretenciozno -, naj se za božjo voljo odločijo za enega kandidata. Lojzetu bo že tako ali tako prelahko, mož vendar igra na orglice!
No, po drugi strani pa bi Lojze nemara bil primeren uravnotežnevalni kviht bodočega slovenskega političnega prostora. Poln vere v človeški razum sem še vedno in celo čedalje bolj prepričan, da v parlament in posledično na vladalsko pozicijo dva tisoč osmega – naj si sposodim mladinske besede – ne bomo izvolili teh jebenih volov.
Res, kvartet Charlieja Wattsa se je izkazal za staro, a v primernih razmerah hranjeno, žlahtno buteljko. Navdušil je z neverjetno energijo, spektakularnim odrskim nastopom in nenazadnje tudi z Mickovim žlobudranjem v spodobni srbščini: slednje je iz naroda, ki se kiti z dolgo, konsistentno in neprekinjeno zgodovino porazov, a vseeno premore največjo mero samozavesti na svetu, izvabilo navdušeno vpitje. Ja, говори српски, да те разуме цели свет!
Kvartet je odigral tudi vse štiri komade, ki sem jih pocahnal kot nujne za živ nastop: Midnight Rambler, Jumpin’ Jack Flash, Sympathy for the Devil in, jasno, nadodlični Paint it Black. Navdušenje in očaranost bi težko ubesedil, najbolje, da z vami delim kratek utrinek.
Tudi tule bomo pritegnili Švejkovemu revmatičnemu bojnemu klicu in se v prihodnjih urah podali na ogled enega največjih fenomenov sodobnega časa: Keitha Richardsa, ki je v posmeh medicini, kemiji in zdravi pameti še vedno živ. Ob njem bodo v okviru kvarteta Charlieja Wattsa godli še trije starčki.
Krajši turneji po deželi in daljši odsotnosti vobče sledi ponoven nastop Ansambla Matjaža Ambroža in njega samega v Ljubljani. S prenovljenim prepletom sladostrastja in bolečine v tekstih kot tudi v interpretaciji uspešnic mojstrov klasike in popa se bodo predstavili
V SREDO 18.7.2007 v KAVARNI SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA (Metelkovi sosednja stavba).
IBM že ve, kako in kaj z njimi. Pohvalna poteza, nenazadnje pa tudi dober sunek v smer uveljavitve odprtih standardov na področjih, ki se jih omenjena intelektualna lastnina tiče. IBM lahko na ta način le pridobi: lepo, da jim je to jasno.
Za zavarovanje mojega stanovanja bo poslej skrbel AS.
Njihovo kadrovsko politiko lahko le pohvalim. Agentka M, s katero sva sicer kar prehitro dosegla konsenz o tem kaj in kako in za koliko zavarovati, je prišla ljubko dekoltirana in se med tapkanjem po prenosniku pogosto in intenzivno naslanjala na mizo.
Človek bi stanovanje zavaroval kar kakšnih trikrat na poletje.
V preteklih dveh dneh sem izmenjal nekaj e-pisem z eno od občasnih tarč mojih zapisov, ki je nekatere besede – po mojem skromnem mnenju zmotno – doživela merjene ad hominem in ne zoper njeno delo, kakršen je bil izvirni namen. No, omenjeni se je izkazal za modrega, olikanega in kultiviranega možaka, ki je najprej, preden bi reč morebiti izročil kakšni pravni službi, podebatiral z mano o besedah, ki jih je razumel kot vdor v lastno zasebnost. Kakopak je šlo predvsem za nesporazum: z džentlmenskim sporazumom in primerno opombo k izvirni objavi sva spor razrešila.
Mali incident, v kombinaciji s pravnim nasvetom prijateljice in mojo lastno študijo ustreznih delov kazenskega in obligacijskega zakonika, pa je prignal na plano misel, ki jo že dlje potiskam nekam proti nezavedni temi podaljšane hrbtenjače. Namreč, da moje besede vsake toliko niso najbolj poravnane s sto devetinšestdesetim členom kazenskega zakonika in s sto štiriintridesetim členom obligacijskega zakonika.
Iz tega razloga sem se odločil nekatere dele na teh straneh ždečih in na vaju, bralca, čakajočih besedil podvreči politiki gostilniške debate.
Skratka: določeni deli določenih objav so odslej na voljo le prijavljenim in z moje strani požegnanim obiskovalcem, v mojih očeh primernih za debato ob šanku, ki jo zaznamujejo občasne močne besede, kakršne bi znala občutljiva duša napak razumeti. Za nazaj sem označil predvsem dele besedil, ki se nanašajo na našega najljubšega ministra za vse čase in vse priložnosti, na udarno falango razumu žaljivih poslancev te dni vladajoče stranke, s posebnim poudarkom na strokovnjaku za problematiko javnih televizij™, ter na kakšnega nekdanjega člana cekaja. V bodoče se bom trudil biti manj neposreden, verjamem pa, da se bom občasno, ko me bo kakšna abotnost zelo razjezila, spet zatekel v varno zavetje virtualne oštarije.
Na takšnih mestih boste neprijavljeni ali nepožegnani obiskovalci zapazili sledeč znak:
Pozor! Del besedila na tem mestu spada med gostilniške debate: berejo ga lahko le prijavljeni in požegnani s strani pisca teh besed. Razlago in utemeljitev ter navodila za prijavo si preberite tule.
V izogib nesporazumom naj ponovno poudarim: najprej se prišlek registrira, v kolikor registriranega – vsaj spletno – poznam in mi je prepoznanje mogoče s pomočjo imena, spletnega naslova ali e-maila, dobi o prvi priliki, ko imam pet minut časa, velik štempelj v MySQL bazo, da sme v mojo virtualno oštarijo.
Mimogrede pa sem še spisal moj prvi vtičnik za Wordpress, ki mi omogoča preprosto označevanje vprašljivih delov besedila. Kodo bom delil z vami, ko jo malce uredim in dodam še konfiguracijske dele.
V pretekli anketi, ste, drage bralke, dragi bralci, jasno pokazali, da so vam evolucijska razmerja kristalno jasna (no, ali pa, da imate jasen vpogled v božjo modrost, ako gre verjeti kreacionistom): z več kot polovico glasov, s štirindvajsetimi izmed sedeminštiridesetih, je zmagal Branko Grims pred amebo, bičkarjem, spužvo in migetalkarjem, v tem vrstnem redu.
V prihodnjih dneh bomo povpraševali po vaših cenjenih odzivih na letošnje poletje.
