Good riddance!

Posted by jaKa on August 30th, 2007 — in Odbor za družbeno-politično primernost

Poletja je očitno prav res – kot nam skuša dopovedati vreme – konec. Za vremenom je to poudaril še Prvi Janez, ki je končal vladalsko počitnikovanje in se spustil v predpredsedovalno čiščenje.

Mož se je ravnokar znebil ministra za znanost, ki pridiga, kako in kdaj se znanost umakne veri, ministra za zdravje, ki ni uspel narediti prav nič, ne da bi se vzdignil vonj po korupciji, in ministra za promet, o katerem nimam mnenja. Zapovrh je odletel še direktor obveščevalne službe, katerega najboljša referenca so blago pornografske pisarije in bojda svetovni rekord v vožnji pri legalni (oz. tolerirani) hitrosti iz Londona v Ljubljano (za volanom minivana, z ženo, dvema otrokoma in mlado mačko, 13 ur in 43 minut).

Pohvalno.

No v nadomestek nam bo Prvi Janez bojda ponudil jako zanimiva bitja: faliranega županskega kandidata in svojega osebnega zdravnika, Božičev železničarski klon in evroposlanko, ki se je spomnim po vprašljivih stališčih do patentov programske opreme.

Eh, če je malha prazna, od kod naj vzame…

Na ves glas pa tule vpijemo, da se spodobi, da predsednik vlade izkoristi ta zagon: naj se znebi še Rupselna, če je le mogoče, preden ta prebegne k Pahorju!

Dež

Posted by jaKa on August 29th, 2007 — in Kr neki

Med čikom na Kadilski terasi™ sem ravnokar opazoval zaveso dežja pod mračnim obokom nizkih oblakov, kako se je pospešeno plazila niz Rožnik, le nekaj sekund kasneje namočila Tržaško in velespoštovano izobraževalno ustanovo, drevesa so se tresla, ko jih je zadel rob prihajajočega nevremena, šum vode je prihajal bliže in bliže in še nekaj sekund kasneje se je vsa ta vlaga ihtavo zlila na streho tepeja.

Očarljivo.

In tako, oh tako morsko. Še tri dni…

Omreženi kino? Ne z Visto, bejbi…

Posted by jaKa on August 28th, 2007 — in Računala

Mark Russinovich o Vistinih težavah z mrežnim pretokom med predvajanjem multimedijskih vsebin pravi: Tests of MMCSS during Vista development showed that… heavy network traffic can cause enough long-running DPCs to prevent playback threads from keeping up with their media streaming requirements, resulting in glitching. MMCSS’ glitch-resistant mechanisms were therefore extended to include throttling of network activity.

Emmmm, popravite me, ako morebiti nisem prav razumel, ampak mož pravi, da sodobni procesorji, ki zmorejo v sekundi preložiti s kupa na kup jako veliko številk in kakršnim je mikromehki Razgled namenjen, niso zmožni obenem streči predvajanju zanikrnega filma in preko mreže spraviti kaj več od deset megazlogov prometa v sekundi (vsega desetino pretočnosti gigabitne povezave)?! Res, spacati operacijski sistem, kjer je relativno preprosto dekodiranje toka številk in metanje dekodiranega v pomnilnik grafične kartice tako zahtevno, da obenem ni mogoče preložiti še par tisoč paketov v velikosti dobrega kilozloga iz izravnalnika mrežne kartice v pomnilnik, je umetnost. Seveda se težave, ki jo uporabnik hitro opazi, saj plejbek šteka, potem lotijo na kanonični programerski način in namesto premisleka o tem, kaj so zajebali, uvedejo bremzanje omrežnega sklada med predvajanjem multimedijskih vsebin. Bravo, bravo, bravo!

Malce kasneje: v resnici – po podrobnejšem branju – je tista res zajebana stvar prelagati omrežne pakete. Vseeno, zgoraj povedano drži.

Who killed Bambi?!

Posted by jaKa on August 26th, 2007 — in Z veliko žlico

Te dni ima pisec jako odgovorno nalogo. Za čas vikenda in še kakšnega dneva čez se je odselil na Dolenjsko, kjer vahta staro mamo in trop mačkov. Starša, ki jima po chain of command pripada ta odgovornost, sta v vmesnem času pobegnila buhvekam.

Reč je taka, da v danem okolju, potem ko človek pokosi travo okrog bajte in med vrstami jablan, zalije rože in ugotovi ter uredi stanje zelenjave in sočivja na vrtu, za konec pa gre še s tastom in njegovim sosedom preverit lansko vino v zidanico, ni kaj dosti ni početi in tako sem se v teh dneh posvetil kuhi – področju, ki sem ga v preteklih dneh s stališča priprave novosti jako zanemarjal – v zadovoljstvo mene samega, babice in mačje zalege pa še prav posebej.

V opisanem kontekstu vama, draga bralca, morem v teh dneh postreči z receptom za priljubljeno hrano mačjega rodu, srninem fileju za stare starše. Bambi, you’re fucked!

Iz srne iztrgamo kos njenega prav najnežnejšega mesa, ki leži tam nekje ob hrbtenici – ekvivalent goveje pljučne -; naj se ga, za bolj pristna lovska občutja, še drži malce skeleta. Meso natremo z izdatno merjenim, drobno nasekljanim šopkom rožmarina, materine dušice (aka timijana) in majarona. Odložimo ga v globoko posodo in mu za družbo podelimo na rezine narezan korenček, polovici dveh šalotk, strokovje česna, nekaj lovorovih listkov in po en stres brinovih jagod ter zrnc črnega popra. Meso oblijemo še z izdatnim brizgom olivnega olja in rdečega vina ter denemo na hladno za kakšen dan. Na polovici hlajenja meso obrnemo, da vino ordeči vse strani.

Dne, ko naj bi bila hrana pripravljena, srnovje vzamemo iz kvaše, ga prav na hitro opečemo z vseh strani na malček olivca, nato pa denemo, zavarovanega s pokrito posodo, v pečico ogreto na dvesto stopinj, zalitega s prav malo, le za kanec, kvaše. Po četrt ure posodo odkrijemo, srno osolimo in zmerno opopramo, pečico pa preusmerimo na žarni režim in žarimo še četrt ure.

Vmes zelenje, korenine in čebulovje iz kvaše popražimo na olivcu, zalijemo z vsem vinom iz kvaše, dobro prevremo, nato pa s paličnim mešalnikom ukašimo in ponovno prevremo.

Srno narežemo na prst debele kose in prelijemo z omako. Spoštovana bralca, ako kuhata z namenom zapeljevanja samičk – čemu sicer?! – in bi rada napravila res fensi vtis, dodajta še kakšno žličko brusničnega džema…

Ob Bambiju se prileže poletni krompir:

Krompir narežemo na nekaj milimetrov debele rezine. Te dobrih pet minut kuhamo, da izgubijo svojo krompirjevost, nato pa jih položimo na dno ognjavarne posodo, omaščene z olivcem. Denemo jih ob (ravno pekoče se) srnovje in jih, na srni primernih dvesto stopinjah, pečemo kakšnih dvajset minut. Krompir odrešimo pečične vročine ter vanj zamešamo velik, mesnat paradižnik, narezan na kocke, nekaj žlic kisle smetane, prgišče rezin parmezana ter velik šopek nadrobljeno nasekljanega drobnjaka (po slovensko: šnitliha). Vrnemo v pečico še za dobrih pet minut, nato pa postrežemo v družbi ravnokar pripravljenega srnovja.

Še kratek namig za namene zapeljevanja z divjačino: pred jedjo pridno ulivamo modri pinot udarjen s prekletstvom roseja, med hranjenjem pa natakamo črno črn refošk. Zaključimo, jasno, z dobro umerjenim kozarčkom konjaka. Za želodček. Če do tega trenutka ni zapeljevana povsem mehka – upamo, da ni mehak tudi njen, hell, ali njegov, nikar ne bodimo diskriminatorni, želodec -, potem jo pozabite, she’s more than you can handle

Ako, po drugi strani, pripravljate hrano za staro mamo, bo omenjeni scenosled pijače privedel do poglobljenega pogovora o aktualnih temah. Recimo o politiki: ampak tale Urška je pa res neumna.

Sidu pa lahko zdaj mirno repliciram: I killed Bambi! In v smrti je bil počaščen, kot še nihče iz srnjega rodu ne!

Hitrost

Posted by jaKa on August 24th, 2007 — in Računala

Včeraj mi je crknil ADSL modem. Očarljiv, ogromen primerek Siemensovega XpressLinka, ki mi je dobro služil zadnjih pet let.

Danes zjutraj sem klical SiOLovo tehnično pomoč. Dobri dve uri kasneje, ko sem ravno priklapljal najeti nadomestni modem – ipak, ne gre, da bi bil človek, ki da kaj nase, kakšen dan brez široke pipe v svet -, me je presenetil klic prijetnega možaka, ki mi je deset minut kasneje zamenjal modem. Zdaj na steni pod mizo sveti grozljiv kos Iskratelove plastike. Mož v Teletrgovini je prav hitro in uslužno raztrgal pogodbo, jaz pa sem najeti modem vrnil.

Kaj naj rečem… presenetili so me. Pretekle izkušnje s skoraj-monopolistom na področju pretakanja bitov po kablih so bile drugačne.

Avokado

Posted by jaKa on August 20th, 2007 — in Kr neki

Preblisk je prišel med pripravljanjem večerne solate. Jasno – tako kot vse dobre ideje.

Takle avokado je pa ziher krasn lubrikant…

Dean

Posted by jaKa on August 20th, 2007 — in Kr neki

Dean je ena bolj – z vsem spoštovanjem do in pomilovanjem tistih, ki so se znašli na njegovi poti! – zanimivih reči, s katerimi nas je narava obdarila letos. Pravzaprav smo kar nekaj časa, slabi trije meseci bodo kmalu minili od začetka sezone, čakali tole prvo resno atlantsko nevihto v pričujočem letu. V času tega pisanja se je Dean navrtel do četrte stopnje, z vetrovi okrog sto dvajset vozlov, pričakujemo pa, da bo, verjetno ravno v času, ko bo udaril na mehiško obalo, dosegel tudi vrhunec življenja vsake spodobne nevihte, peto stopnjo in veter tja proti sto petdesetim miljam na uro.


Vir: NASA

Ljubezen #5

Posted by jaKa on August 20th, 2007 — in Vpogledne

Ljubim najpomembnejše Plečnikovje v ponedeljkovem jutru.

Dim in Rozi

Posted by jaKa on August 17th, 2007 — in Medijske

Dimitrija že nekaj časa nisem videl. Danes se je pojavil. Prva stvar, ki sem jo slišal, ko je na teveju primežiknil prvi program naše nacionalke, je bil Dimitrij v Prekmurju, ki Rosvito sprašuje: a je to vprašanje?

Rosvita: Ja. V razmerju do Hrvaške. Torej, samo generalno ali so kje kakšni odtenki, ki bi lahko izbruhnili kasneje na dan?

No, en malo ga pa razumem. Ni mu lahko.

The Beast

Posted by jaKa on August 17th, 2007 — in Kr neki



Marija, pumagej!

Posted by jaKa on August 16th, 2007 — in Kr neki

Včeraj so verniki ene večjih krščanskih ločin tu okrog obhajali dan, ko je bila dama, ki je bojda brezmadežno, po Svetem duhu spočela zadnjo tretjino troedinega boga, vzeta v nebo. Za razliko od večine nas, navadnih smrtnikov, so tam zgoraj vzeli tudi njeno telo, ne le duše: tako se je vsaj odločil Pij XII. tam okrog leta gospodovega en taužent devetstopetdesetega. Gre torej, v luči dolge zgodovine Kristusove cerkve, za relativno novotarijo.

No, Slovencem je kult Marije, podobno kot še nekaterim okoliškim narodom, spomnimo se le na soslovane Poljake, jako ljub in na ta dan se v razna dotični dami posvečena romarska središča domnevno zgrinjajo trume vernikov. Že dolgo sem bil radoveden, podžgan tudi z izkušnjo Santiaga de Compostele, kako je videti resno slovensko romanje, kako se v sodobnem času, ki ga označuje predvsem pridevek globalno, romanje katolika po slovensko umešča v romanja na svetovnem nivoju.

In tako sem romal na Brezje.

Resda smo – v družbi drage mi prijateljice in še dveh kompanjonov – večji del poti opravili s pomočjo motorja z notranjim izgorevanjem, se vmes zvito ognili nerešljivemu prepletu romarjev in nemških ter laških turistov, vseeno pa parkirali lep kos poti pred ciljem in zadnje kilometre, za tisti pravi romarski feeling, opravili peš.

Naj za kar takoj razkrijem, da sem bil razočaran. Razočaran nad skromnim številom verujočih, ki so se udeležili dogodka. Vedno sem bil prepričan, da gre za ornk masovko. Razočaran nad občo organizacijo dogodka – kako vendar si erkace dovoli, da tam za polzgrajenim odrčkom z ad-hoc oltarjem stoji kup nekakšnih YTONG gradbenih elementov, z zidov pa se vijejo oranžne cevi, kot žalobni črvi sklonjene proti tlom?! Morebiti sem res preveč k materialnemu nagnjen, a vendar: mar si mati božja ne zasluži spoštovanja tudi v tem pogledu?! Razočaran sem bil nad slabo upetimi, žužnjajočimi pevci – solo Janeza Lotriča bodi spoštljivo izvzet -, razočaran nad skromno VIP udeležbo, zapazil sem le dva Andreja, Bajukovega in Šterovega.

Pridiga Alojzija je bila pričakovano neškodljiva, v popolnem nasprotju z nekdanjim udarnim grmenjem današnjega škrlatnega princa, priprošnje Mariji pa prijetno univerzalne, vsakomur blizu, tako da sem jim še sam navdušeno pritegnil in za konec prav potiho namislil in odžebral še svojo lastno.

Le kič na okoliških stojnicah me je prepričal. Ampak kič je tako ali tako globalen, enakega najdeš na vseh podobnih krajih.

No documentary is perfect

Posted by jaKa on August 9th, 2007 — in Pet minut za kulturo

No Body is Perfect obljublja mnogo, a vse obljube po vrsti prelomi. Ufilmljenje petih let raziskovalnih sprehodov po krajini (domnevno) ekstremnejših seksualnih praks je plehko, površno in banalno, zapovrh pa se zdi, da je snemalec trpel za parkinsonovo.

Zvedavcu, ki ga zanima kaj več od materiala, najdenega na spletu – zapovrh je ta ekstremnejši, bolj bizaren in predvsem posnet z mirno roko -, No Body is Perfect (ki se, mimogrede, ponaša z enim najbolj butastih prevodov naslova vseh časov) ne bo razkril nič novega. Predvsem pa ne bo niti odstrl najbolj zanimivega: duše človeka, ki si – v interesu Užitka – reže prste ali pa obesi na kup kavljev v svojem hrbtu.

O, bolna Sabina

Posted by jaKa on August 8th, 2007 — in Medijske

Res, krasno je tole letošnje poletje. Toplo sonce, dober veter, kratko okrilčena in globoko izrezana dekleta, zapovrh pa nas zabava še kup bizarnosti na slovenskem spletu. Od tožbenogrožnega desanta naveze Mrkaić-Jud in Mićotovega poziva k revizionizmu prek brezkončnih obdelav Mojčinih kraj do zadnjega bložnega vznemirjenja, Sabininih pljunkov čez spletno pisanje.

Sprva sem odmahnil z roko, češ bah, saj sem Sabinine uvodnike v Ono – dokler sem jo, danes že nekdanji naročnik Dela, še bral – vedno cenil kot neprekosljiv vir zabave. Težko je ostati ravnodušen ob tako očarljivi zbirki frustracij in kompleksov, zamaskirani v brezkončno dušebrižništvo. Ob pamfletkih spisanih iz skrajno vzvišene pozicije ženske, ki se trudi dajati vtis, da je mnogo skusila in vse ve, a jo skrpucana vsebina in zanikanje lastnih tez že s samo vsebino revije, ki ji urednikuje, vedno znova razkrinkata. Res, neprecenljivo!

Kaj moremo, dami ta svet ni najbolj všeč, tega ji ne gre zameriti, a ona bi ga rada urejala zgolj in le po svoji meri in s svojim vatlom. To, Sabina, zamerimo, saj nam mnogim ta vatel ni všeč. Heh, ker se zdi, da se Sabina pogosto poskusi nasloniti na izročilo feminističnih gibanj – res pa pri tem večkrat pade, kot pa da bi uspešno obstala ob naslonu -, bi jo ob tej priložnosti veljalo spomniti na misel moža dame, na katere pisanju sloni precej feministične misli, sam pa jo rad ponovim, kadar se nekdo drug vtika v življenja ostalih: pekel so drugi!

Kakorkoli, bodi dovolj o vsebinski plati, saj je povsem v skladu s pričakovanji, neskončno me je namreč zmotilo to, da se Sabina bojda obregne čez jezik na blogih. Spakedranščina mu pravi. No, takšnega posploševanja si pač ne gre dovoliti, sploh ob dejstvu, da je nemalo spletnih zapisov – mirno in s skrajnim samoljubjem bom izpostavil kar pričujoče strani – v primerjavi z njenimi spiščki, ki jezikovno in slogovno spominjajo na polpismenega srednješolca, visoka umetnost. Skratka: malce samorefleksije, Sabina, srce, bi ne škodilo. Saj poznaš ono o Apelu in čevljarju, kne?

Na zapadu nešto novo

Posted by jaKa on August 6th, 2007 — in Pet minut za kulturo

Lahkotno, sproščujoče, ravno pravšnje valovanje zraka vzbujajoče, da počasi zaziblje život in boke. Primerno za sprostitev telesa in duha na sidru po dnevu močnega vetra, za čiliranje po naporni noči ali pa le za kontro šesterici krepkih mladcev, ki na sosednji barki nažigajo Thompsona.

Na zapadu, novi plošček že razpadlih, a spet zlepljenih Jinx, je pop zmaga tega poletja. I’ve been jinxed.

Za pokušino: Na čemu si ti?