Otvoritev sezone
Prvi tek letos. Polčetrti kilometer in drobiž. Obupnih malceindvajset minut (ziher zavoljo vetra v prsi). No, bo že bolje.
Védenje
How does one get a controlling terminal? Nobody knows, this is a great mystery. (vir)
Jep, računalniki in operacijski sistemi še prav posebej so brez dvoma dobro definirana reč…
Plahutanje
Velja se upreti morečemu vzdušju seznama osmrtnic, kar so postale tele strani v zadnjem času. Ih, minljivost tuzemskega… Nemara bi za kontrapunkt lahko pisal o poželenju mesa in kako ga na karseda prijeten in dekadenten način potešiti, a sočasno tvegal, da me kdo prijavi na Spletno oko. No, pri poželenju mesa bomo vseeno ostali, a namesto z mesom pripadnic človeške rase, se bomo ukvarjali z mesom, ki je skoraj, pa ne čisto, ravno tako žlahtno, tako nežno, dišeče in poželenja vredno. Z mesom govedi, namreč, pripravljenim na kanonični nedeljski način, v obliki taflšpica.
O taflšpicu, pravzaprav o eni boljših inkarnacij le-tega, smo tu že pisali in vedoč, da modrosti šamanov taflšpica ne gre oporekati, bomo preučili njihove recepte in jih zlili z nekaj lastnimi kapricami.
Taflšpic, osnovna priprava
Na šporhet zadegamo velik lonec, njegovo dno omastimo s prav malce olivnega olja, pošteno zakurimo pod njim in na olje postavimo dve polovici čebule, neolupljeni, s prerezano stranjo navzdol, dokler ploskvi lepo ne porjavita. Takrat zlijemo v lonec dva litra vode in jo pripravimo do vretja. Pod vodo oplaknemo dve kosti, najboljši bodo primerki goveje goleni, vsekakor pa naj premoreta izdatno količino mozga, in od oka kilo mesa ter vse skupaj denemo v lonec. Skoraj poljuben kos krave bo primeren, stegno, hrbet, lep osobukast kos kravje nožice, pusto ali mastnejše, kar v danem trenutku sede. Prvih nekaj minut pridno pobiramo peno, ki se bo nabrala vrh vode. Za vonj in okus natresemo zraven dobro žličko zrn črnega popra, lovorov list ali dva, šopek peteršilja, morebiti kakšno vejico timijana, lahko tudi kakšen manjši paradajz, kar v kosu, bolj avanturističnim pa bo v lonec padla še kakšna vejica rožmarina, morebiti pa celo čili ali dva. Svet pripada pogumnim!
Čas je za posedanje ob nedeljskih cajtngih: naj voda, ki gosti kravo, nežno vre dobri dve uri. Ako je časnikov res mnogo ali pa njih vsebina jako zanimiva, lahko tudi dlje, tja do polnih štirih ur. Za trenutek bomo vmes odložili čtivo, ravno toliko, da nakolutimo dva rdeča in en rumen koren pa steblo manjšega pora, zapovrh pa nakockamo še pol zglednega gomolja zelene. Ko mine odmerjeni čas, kuhanemu dodamo korenje in zeleno ter kuhamo še toliko, da je vsa zelenjava jedi primerna – lahko se odločimo za bolj hrustljavo al dente varianto ali pa bolj mehkobno, že kar malce razkuhano stanje le-te. Deset minut pred koncem kuhe dodamo še por.
Uživanje
Taflšpicu in vsem pritiklinam se velja primerno posvetiti.
Začnemo z govejo župo, ki se je nakuhala okrog mesa: nekaj zajemalk je precedimo v drugo posodo, zavremo in vkuhamo karkoliže – ribano kašo, rezance, zdrobove žličnike (po slovensko: gresove knedlne) ali kaj sorodnega. Z juho prelijemo malce zelenjave in kakšno goveje vlakno. V roke primemo žlico!
Med srebanjem juhe popečemo kos rženega kruha in nanj namažemo mozeg iz kosti. Pošteno opopramo in se posladkamo.
Meso narežemo na prst debele rezine in ga obložimo z jušno zelenjavo ter dihala očiščujočim jabolčnim hrenom: jabolko ali dve in izdaten kos korenine hrena fino, fino naribamo, zraven vržemo ščepec sladkorja, ščep soli, sok pol limone in pljunek olivnega olja ter dobro premešamo in pregnetemo.
Zraven spada krompir. Tule prisegamo na dobro pretlačeno inkarnacijo, na pire, v katerega poleg krompirja denemo še kakšen kosec zelene in korenja iz juhe in ga obvezno odišavimo z muškatnim oreščkom.
Za konec naredimo jesihflajš, soroden tistemu, ki ga promovira teve zvezda Napo: no, tule bomo raje nakolutili eno rdečo čebulo, nanjo deli na trakove narezano govedino, zalili z bučnim oljem, malce solili, poprali ter osvežili s pošteno strtimi koriandrovimi semeni. Okisali bomo z eno pošteno limono ali kar dvema (odvisno od siceršnje sladkosti življenja, uravnoteženje je princip, ki ga globoko spoštujemo!), no, pravzaprav bo tole limonenflajš… Velja isto kot za jesihflajš: pred uporabo naj stoji!
Hja, tudi krave so minljive…
In memoriam
Umrl je Janez Drnovšek. Edini slovenski politik, ki ga je moč označiti za državnika. Vse od časov, ko je kot popolni outsider premagal velikega lovca na slone, bwano Marka Bulca, v boju za mesto v predsedstvu SFRJ, je bil edini tu okrog, ki je obvladal politiko kot umetnost kompromisa. Res smo njegove poteze pogosto – popolnoma upravičeno! – ocenjevali za sluzaste, nenačelne in že kar nespodobno kompromisarske, a ko potegnemo črto, ko se ozremo po soseščini in po trenutnem stanju lastnega dvorišča, je več kot jasno, da premoremo zmerno normalno državo in spodobno gospodarstvo v veliki meri ravno zavoljo njegove politike. Zdi se, da je Janez videl več in dlje kot drugi. Ali pa je imel neverjetno srečo. Za njegov salto mortale, bolezen gor ali dol, v – četudi precej neuspešno – zagovarjanje tistih, ki nimajo, pa zgolj in le spoštljiv priklon.
Here we go
Palestinci bi bili radi Albanci.
Hja, zgledi vlečejo. Čakamo še Baske pa Korzičane pa Katalonce pa severne Irce pa Ujgure in tako dalje…
In memoriam
Umrl je dr. sc. med. Janez Rugelj. Mož neortodoksnih in provokativnih stališč. Za razliko od mnogih je za le-temi tudi trdno stal. Mož, ki je psihiatrijo vobče – in zdravljenje odvisnosti še prav posebej – prepisal na list slovenske duše.
Navkljub temu, da je bojda doma hranil nabito puško za trenutek, ko ne bo mogel več skrbeti zase, je umrl brez njene pomoči.
Kolegica je žalostno novico pospremila z besedami: če bi mi ostal še kakšen izpit, bi ga šla njemu na čast nemudoma past. (spomnivši se Janezovih besed, da je sleherni študent, ki je več kot enkrat padel na izpitu, psihiatrični kazus in kot tak potreben temeljite prevzgoje)
Brca v rit
Nekoč bom nekoga, ki si pusti vse prinest k riti, nakar, ko mu je vse že prinešeno pred velespoštovano sedalno plat, ugotovi, da bi bilo lahko to bolje in ono ceneje in tisto malce drugače in potem kar najeda in mori, brcnil v dotično rit.
Čudno, prečudno
Danes sva s prvo priležnico šla poinšpicirat obližnje tekaške steze in stanje blata na njih.
Ne, ne, ne, bila sva lena. Hodila sva, ne tekla.
Hvala bogu, kajti počasno capljanje med ogolelim vejevjem prisavskih host nama je razkrilo prenekatero čudno reč, ki bi jo tekajoč prav gotovo prezrla.
Najprej se je mimo pripeljal starejši gospod, ves belolas in debel in zadovoljen, na zadnjih dveh sedežih pa sta sedeli dve poševnooki dami. Tajki bi rekel tako na prvi pogled. Morebiti Vietnamki. Who can tell… Prav gotovo trgovec z belim blagom!
Le nekaj minut kasneje sva v blatu zapazila sledove bajeslovnega bitja. Za pošteno dlan so bili veliki, polkrožni in vtisnjeni globoko v blato. Nepoučeni sprehajalec bi na hitro odmahnil z roko, češ: prav gotovo gre za konja, morebiti islandskega ponija, znala bi biti tudi mula ali mezeg. No, meni, stezosledcu, je popolnoma jasno, da ni mogel teh sledov pustiti nihče drug kot – Kentaver.
Še dobro miljo dlje v hosti je lučaj kamna s poti stal velik, srebrno sijoč bemfl z veliko nalepko cede, zraven pa sta dva diplomata kurila ogenj in nad njim pekla klobasice.
Hard-on, soldier!
Dolga leta so letalske sile vseh držav, ki na letalske sile kaj dajo, svoje pilote drogirale. Hja, malce daljša bojna naloga je za trezen organizem precej naporna reč. Saj veste: vsake toliko mora človek le malce zadremati, če pa je izpostavljen hecnim pospeškom, čudnim mešanicam zraka in sorodnim neprijetnostim, pa še toliko bolj. Rado se je v ta namen rabilo različne sorte amfetaminov, kar se zdi – upoštevajoč, da v primeru, ko ne gre za občasen high v dolžini enega spodobnega žura, temveč, na primer, za trajanje kakšne krajše vojne – precej nezdrava praksa.
No, z nekaj sreče bodo izraelski piloti odslej letali s trdim, ne pa na spidu.
Lojalnost
Zadnje dni vsi na veliko opletajo z besedno zvezo lojalnost do države.
Iz katerega veka točno so zdaj razni zmagoviteži in grozogrimsi in brezimene slovenskoljudske reči privlekle to fosilizirano reč? Kakšna lojalnost in zakaj že? Tule plačujemo davke, v zameno pa dobimo storitve te države. Kakovost teh storitev je jako nihajoča, občasno nas tudi brez sramu nategnejo, pritožbe pa so možne le enkrat na štiri leta in še to v precej neoprijemljivi obliki. Zdaj bi pa še nekakšno lojalnost? Bodite no resni, gospoda, raje se ukvarjajte z državo, ne pa z nekakšno lojalnostjo državljanov: slednji namreč laže zamenjajo prvo, kot ta slednje.
Iskanje
Nedavno:
- Pepo: Bil je car. Malo tako dobrih zajebantov, kot je bil Feo. Počivaj v miru!
- Niko: Feo 4 ever!
- oragutan: matr tole je pa staro , nekje v srednji šoli sem tole prvič slišu.
- megafotr: u, lebičada. kapitan, ki me je poučeval na tečaju, je za lažje pomnjenje znakov za prihajajočo lebičado dal...
- NoKome: Drzno in pogumno.
Teme
- Aforizmične
- Anketne
- Bizarke
- Jadralske
- Kr neki
- Medijske
- Monotono naraščajoča funkcija
- Najlepše viže
- Odbor za družbeno-politično primernost
- Patnja
- Pet minut za kulturo
- Popotne
- Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali
- Radiranje
- Računala
- Službene
- Trači
- Vpogledne
- Vzgojno-izobraževalne
- Z veliko žlico
Preteklo
- August 2010 (3)
- July 2010 (5)
- June 2010 (13)
- May 2010 (21)
- April 2010 (12)
- March 2010 (19)
- February 2010 (10)
- January 2010 (11)
- December 2009 (3)
- November 2009 (4)
- October 2009 (8)
- September 2009 (5)