Dajmo, tožimo to zalego ponorelih fizikov, da nas ne bodo vse pobili z nekakšnimi hadronskimi trkalniki. Vedno so mi bili sumljivi, najprej tisti Schrödinger muči mačke, potem nam podtaknejo mojega najljubšega Mićota, zdaj pa tole… To niso naključja, vse je povezano, to je zarota fizikov, vam pravim!
No, kakorkoli že, jaz predlagam, da pogledamo na svetlo stran: prvi bodo najebali oni čudni in-bred hribovci v švicarskih Alpah, takoj za njimi pa naduti Francozi, tisti na drugi strani oceana pa bodo prav gotovo imeli na voljo nekaj delčkov sekunde, da se privoščljivo režijo; to, da sosedu krava crkne, je pa tudi vredno majhne žrtve, kne?
Res, živ človek vidi vse mogoče. Higgsov bozon pa le skomigne z rameni in se skrije nazaj pod mizo…
(tole bo kratek preizkus zemantinega semantičnega vtičnika; verjamem, da ta najbolje deluje nad angleškimi pisarijami, zato bo del pričujočega besedila v točno tem jeziku; no, pa dajmo…)
Source: WikipediaSource: Shutterstock Zem is a school of blog writing, notable for its emphasis of a mindful acceptance of things “out there,” letting go of self-conscious writing, judgmental thinking and careful study of materials to be included in one’s blog posts.
It emphasizes unconscious recycling of media material and blissful ignorance of one’s own choice.
(ops, tule so prvi predlogi… pa dodajmo eno sliko… oooo, pa še linke na wikipedio! kul!)
(čakaj, čakaj, kaj je pa zdaj to? ni dodal vseh linkov? in po “save” tudi slik ni od nikoder… retry!)
(no, zdaj je bolje, ampak zavoljo zemanta sidebara se kup ostalih raztegne čez prostor namenjen predogledu… minus!)
Well, now that I’ve successfully let go of my conscious self and succeeded in letting zemanta plugin do most of the work for me, I can continue babbling.
Zem promotes individual experience, no matter how misinterpreted, and shuns theoretical knowledge and in-depth study of existing material.
(ohoho, čas za še kakšno sliko in povezavo)
(no, pa je prva slika šla v nepovrat, ostala je le navedba virov… eh, fantje, to je že prav frustrirajoče, malce bolj bo treba spolirat končni izdelek, tole je za eno švoh beto… in kaj dela zemified značka ravno na tem mestu?!)
No, zdaj pa počasi zaključimo, tokrat po domače. Tehnično jako kul stvar. Svaka čast, fantje, svaka čast. Vendar: praktična uporabnost, z izjemo prikazovanja sorodnih povezav, kar omogoča preučevanje le-teh, ostaja mojim očem skrita. Zgoraj opisani glitchi, denimo skrivnostno izginjanje slik, pa so v mojih očeh resen show-stopper. Vseeno pa: vse najboljše! in s polno paro naprej!
(in če bo kdo to reč vzel kot malce bolj pesniški popis hroščovja, zemifirajoči vtičnik sem preizkušal na lisički različice dva na pingvišču, z wordpressom 2.0.x)
Za božjo voljo, po skoraj letu in pol, odkar je ORDB.org ugasnil svojo RBL storitev, se spodobi, da teste, ki jo uporabljajo, vržete iz vaših spamfiltrov.
Te dni je namreč nesreča začela vračati lažne zadetke, zato je naenkrat pol poštnih domen postalo nedosegljivih polovici pošiljateljev:
This Message was undeliverable due to the following reason:
Each of the following recipients was rejected by a remote mail server.
The reasons given by the server are included to help you determine why
each recipient was rejected.
Recipient: <xxxxxxx .xxxxxx@xxxxxxxxxx.xx>
Reason: ordb.org was shut down on December 18, 2006. Please remove from your mailserver.
…
You’re like CLR and I’m like CLRS.
You’re running csh and my shell is bash,
You’re the tertiary storage; I’m the L1 cache.
I’m a web crawling spider; you an Internet mosquito;
You thought the 7-layer model referred to a burrito.
You’re a dialup connection; I’m a gigabit LAN.
I last a mythical man-month; you a one-minute man.
It’s like I’m running Thunderbird and you’re still stuck with Pine,
Which is why I think it’s time for me to KILL DASH NINE.
…
Te dni se pri Mislečih pospešeno pripravljamo na čase, ko bo vreme le potrdilo ravnodošli astronomski letni čas in bo naklonjeno lagodnemu (no, ali pa tudi bolj adrenalinskemu) prevažanju po morju na osnovi obnovljivih virov. Ob tej dejavnosti pa se, kakopak, spodobi tudi primerna morska košta, ki vrne moči od sukanja krmila in vlečenja vrvi razbolelim rokam, zato je v tem pripravljalnem obdobju na mestu – ne, kot bi si nemara kdo mislil, nekakšno obnavljanje pravil srečanja in podobnih neslanosti ali morebiti nadaljevalni študij vozlanja, saj je s temi spretnostnmi tako kot z vožnjo avtomobila ali fukom: tudi po daljši odsotnosti vaje je dovolj prvi piš vetra, da zavest iz teme svoje podsestre povleče vse nekdanje znanje – preučevanje novih načinov priprave prebivalcev morja in njihove spremljave.
Danes tako predstavljamo osnovno morsko jed
Preprosto ribo na hrustljav način
Enemu fit in nezamaščenemu, najraje torej ulovljenemu primerku ribjega rodu (v našem primeru smo končali življenje srednje velikega brancinčka, ravno pravšnjega za dva lačna) iztrgamo drobovje, ostrgamo luskovje in ga vobče očedimo. V možnarju stremo lanskega leta nabrano in posušeno žajbljevo listje, zrna črnega popra in dobro mero soli. Ribo natremo tako po notranjosti trebuščka kot po celotni zunanji površini. V vamp ji zadegamo še vejico svežega rožmarina, strok česna in kolut limone ter ga naoljimo z olivcem, da se sveti.
Na protvanj (pleh, tepsiju, karkoli že…) položimo nekaj kolutov limone, nanje pa ribo, s čimer poleg svežega vonja efektivno preprečimo prijemanje ribje kože na podlago. V pečico z živaljo – bodi prva nastavljena na kakšnih dvesto stopinj in na žarni režim, riba pa v zgornjem pečičnem nadstropju, da jo bo žar dobro nažaril. Dobrih deset minut naj se peče, nakar jo obrnemo in ji privoščimo sorodno obravnavo še po drugi strani.
Sladkobne korenine in gomolji
Med pečnjem nakolutimo večji koren (sori, Napo…) in en povprečen gomolj koromača. Na ponvici utekočinimo pošten kos masla, ter nanj zalučamo ravnokar narezane korenine in gomolje. Na kratko ga popražimo (kako že gre oni francosko zveneči sinonim, sotiramo ga, ja, to bo), v možnarju pa uprašimo…
(no, v tem trenutku sem se spomnil, da se v pečici pekli rostbif po slavčevo, sam pa sem v kreativnem zanosu čisto pozabil nanj in tako dobil medium različico namesto meni mnogo ljubše rare, tako da bo potrebno vajo ponoviti še prihodnji teden! no, resnici na ljubo, že medijum rostbif je bil res odličen, tako da mi ne bo težko…)
…semenje kumine in poper ter z njim poprašimo praženje. Vbrizgamo sok pol limone, dodamo žlico medu, zalijemo še z malce, a res malce!, vroče vode (hmmmm, ali pa z od vode mnogo žlahtnejšo rebulo, ki služi ob pripravi brancina za vestno izvajanje lajtmanovega manevra, četudi je pri ribi pravzaprav ne potrebujemo). Na nežnem ognju vse skupaj počasi pokuhavamo, dokler prav vsa tekočina ne odpari.
Nabrusimo nož in ribo zgledno sfiliramo: polovico naj dobi vsak jedec, zraven pa kupček oslajenega korenja in koromača. Za kontrapunkt sladkobi lahko čez vse skupaj počimo še žlico kisle smetane. Dober tek!
Jutra, draga bralca, jutra niso moj del dneva. Ob jutrih sem… hja, jutranji. Zato me toliko bolj razveseli, kadar v motnih jutranjih urah dobim v branje primerno komičen material, ki dvigne duha, da ta potegne za sabo še krmežljavo telo.
Danes mi je jutro naredil moj priljubljeni Mićo s svojim spisom o razbijaških tolpah novinark v katerem samooklicani varuh liberalne doktrine mirno priznava, da tako idolizirani trg nekako ne deluje najbolje, saj pod Alpami še vedno prosperirajo manjvredni žurnalistični izdelki, zaslepljeno ljudstvo pa jih kar kupuje, namesto da bi jih z vzvišeno ignoranco prisililo v bankrot. No, vse lepo in prav, a namesto mehanizmov za zagotavljanje delovanja trga in morebiti še za izobraževanje potrošnikov – kako se vendar približati idealnemu trgu, če pa imamo opravka z neprosvetljeno porabniško sodrgo?! -, kjer bi visoko kakovostni izdelki z levo roko opravili z opljuvanimi zbirkami pamfletov, nam Mićo predlaga regulacijo žurnalističnega ceha.
Oh, Mićo, jaz, veseljak, ti sicer ne bom očital tistega, česar se tako bojiš, socialnega inženiringa, prav potiho pa se bom vseeno režal ob tem, da nemudoma pozabiš na svojo varovanko, ko ti kaj ni všeč. Liberalni zelot, ki zagovarja poseg v osebno svobodo in državno regulacijo branže. Hej, pod Alpami je vse mogoče, tu najdemo križance med še tako nezdružljivimi pasmami…
Morebiti pa bi se spodobilo, da – saj veš, zgledi vlečejo! – sam prvi objaviš ljubki nabor osebnih podatkov, ki ga zahtevaš od vseh pisunov, položaj, stopnjo in smer njene izobrazbe, bruto dohodek, vključujoč vse dodatke, članstvo v nadzornih svetih, (so)lastništvo podjetij, portfelje vrednostnih papirjev in preostalo premično in nepremično premoženje, zadolženost, avtorske pogodbe in dokumente o vseh poslovnih povezavah v zadnjih 10 letih, saj si nenazadnje pisun tudi sam. Takisto bi bilo kar prav, da nekdo oceni, ali tvoje pisanje ustreza minimalnim kakovostnim standardom z vidika splošne inteligence in poznavanja področja, kamor sodi.
Mićo, na kakšnih drogah si pravzaprav ti? Povej še nam, ziher so kul!
Po drugi strani pa bi bilo verjetno najbolje, da se v luči poznavanja področja in minimalnih kakovostnih standardov vrneš k analni zapiralki… Tudi liberalni doktrini bo bolje brez tvojega varstva!
(Za konec pa še to, da je moj skromni prispevek k tržni normalizaciji medijske krajine tu okrog najprej v tem, da tabloidnega smetja, kot je tisto, v katerem Mićo pušča svoje stolpičke, ne berem, predvsem pa ga ne kupujem. Za posredovanje jutranje doze dobre volje se zatorej zahvaljujem doktor Daniju.)
Umrl je Arthur C. Clarke. Mož, ki je srečal Ramo in končal otroštvo. Večni optimist, ki pa vseeno ni bil prepričan, ali bo HAL sanjal.
Med pisanjem je našel dovolj časa, da nam je poklonil še radijsko komunikacijo prek geostacionarnih satelitov in Stanetu pomagal posneti najlepši scifi film vseh časov.
Danes sem odprl letošnjo jadralno sezono… no, odprl… odprl jo bom čez kakšen teden, dva, ko bom tudi sam odvezal krmo in nežno zasukal krmilo… denimo, da sem danes poškilil skozi polpriprta vrata v veter.
Pustil sem se namreč zapeljati. Zapeljati očarljivi domačinki, prvi svoje vrste. Domačinki manekenske postave, a nikakor ne temu primerno anoreksične, temveč udobne kot baročna dama, križane z vztrajnostjo in hitrostjo atletinje. Lepotici, ki pa, žal, tripa le na bogataše. In da se razumemo, ne na – kot se rado primeri keš pičkam domačega izvora! – razne maziljene mulce za volanom fotrovega bemfla ali nekakšne Erazme-Be-Pintarje z majhnimi aviončki: nikakor ne, to damo si lahko privoščijo in strežejo vsem njenim razvadam, ne da bi si morali trgati od ust, zgolj tisti, ki so težki kar nekaj milijonov. Spodobi se, da še kaj ostane, zato omenjena najraje cilja k milijarderjem. Za prvi pomežik bo šlo od oka za dvaindvajseto potenco dvojke evrov. Nakar jo morate še obleči. In urediti. In vzdrževati.
No, dovolj besed. Potem, ko ji je bilo dovolj mojega nežnega božanja njene ogljikove kože in tikovega make-upa in ko mi je pokazala, kako se v orco proti vsega desetim vozlom severozahodnika doseže sedem vozlov na vodi in čez, sem se prav potiho in skromno umaknil z njenega krova, jo prepustil drugim, sam pa si s premca Skagna 50 posnel majhen spomin.
Draga bralca, predstavljam vama Pavlo, prvi primerek vrste Shipman 80, v sliki…
Oseba A:(zamišljeno kadeč na Terasi TP™ z neodobravanjem zre v mokro, kapljajočo, cmokotajočo, plundrasto prestolnično krajino) fak, tole vreme je kot en squirting pornič gone wrong! Oseba D1:(se krohotajoč se nasloni z glavo na okenski okvir) Oseba D2:(se hihita predse)
Najbolj nefukiš, odvratna in najedajoča reč, kar sem jih v zadnjih nekaj letih doživel, je avšasto, narejeno in pretirano vreščanje Kure Osenar, ki me je ravnokar nesramno zaskočilo – še zdaj se malce tresem in občasno pokrčim v bruhalnem refleksu -, ko je na teve za mojimi ledji udarila nova iteracija Big Brotherja. Hvala bogu, da sem ravno sedel za tipkovnico in s promptnim ssh root@minime /etc/init.d/mythtv-backend stop nemudoma zakril zaslon s črnočrno temô, zvočnike pa odel v blagodejno tišino.
Za božjo voljo, naj ji nekdo vendar zabije nekaj v usta!
