Temperature in z njimi povezano hvalevredno krajšanje ter poglabljanje dekliške garderobe nam dajejo jasno vedeti, da je poletje tu – letos smo pomlad tako v meteorološkem kot požrtnem smislu kar preskočili – in pravično, spodobno in zveličavno se zdi, da ga tudi tule uvedemo s kakšno bolj poletno (hmmm, sprva se mi je zapisalo polteno, ni rečeno, da ni slednje nadmnožica prvega, glej opazko o garderobi zgoraj) jedjo.
Poletje je – spet se ozrimo k oblačilnim navadam – čas minimalizma. Zato ga bomo počastili z minimalističnimi artičokami, starodavnim receptom, katerega osnove bojda koreninijo na Ugljanu, tam v severni Dalmaciji, nasproti Zadra. Od tam je s pomočjo mednarodnih romantičnih povezav – povezave, pravzaprav, ki sliši na ime Mêlani, hmmm, a je na koncu še en -e? kdo bi vedel… – prišel do mojega nekdanjega cimra, Matjaža, jaz pa sem ga oprašil še z malenkostjo tega in onega: ego, kakršen je moj, le mora pustiti osebni pečat na prav vsem.
Kupček cvetov artičoke odrešimo pecljev in otrdelega zunanjega listovja ter jih zadegamo v lonec. Dodamo za od oka enako prostornino na kocke narezanega krompirja, strok česna in dve debeli rezini limone. Solimo, popramo, za vonj dodamo še nekaj vejic svežega timijana, radodarno omastimo z olivnim oljem ter prelijemo z vodo, ravno toliko, da je vsebina lonca pokrita.
Zavremo in na u izi ognju kuhamo kakšne tričetrt ure, zraven pa polnimo nozdrvi s slastnim vonjem. Krompir in artičoke denemo na krožnik ter jih prelijemo z malce vode, v kateri so se rože kuhale. Mljaskajoč pojemo.
…is a world without freedom. A world without the possibility of sin is a world without the possibility of righteousness. A world without the possibility of crime is a world where you cannot prove you are not a criminal. A technology that can give you everything you want is a technology that can take away everything that you have.
Govor Dana Geera na Source Boston ‘08 o varnosti, vesolju in sploh vsem, tudi o znamenitih Rrrromsfeldovih unknown unknowns, v podobi besedila in video zapisa. Zahtevno, naporno in za angleškega jezika ne posebej vešče nemara prehud zalogaj, brez dvoma pa eden boljših esejev na temo varnosti računalniških sistemov, kar sem jih kdaj bral. Vsem ljubiteljem področja toplo priporočam!
Biti slovenski policist ni lahko. Te dni morajo preopite voznike razvažati po arestih. Ljudstvo in oblastniki hočejo, da stopijo na prste tajkunom. Obenem pa morajo urejati še tekoče slovenske zadeve, denimo medsosedske prepire, padanje po stopnicah in ostale okuse družinskega nasilja.
Zapovrh pa v prihodnjih dneh pride k nam še aktualni Precednik Sveta™ (v prostem času tudi triinštirideseti predsednik Združenih držav). Tovrstni precedniki in papeži so zajeb za organe represije – njih prihod naznanja delo. Veliko dela. Precedniki in papeži so prav poseben zajeb tudi za državljane, saj ob teh priložnostih med zobovje vsakega koleščka, katerega vrtenje je nepogrešljivi del vsakdana, represivni organi namestijo takšne in drugačne kamenčke. The whole thing grinds to a halt. Varijo se pokrovi kanalizacije, ljudje so pregnani z oken, ceste so zaprte.
Tokrat pa sta naša država in njen represivni aparat dosegla novo, pomembno zmago v priznanih in Slovencem na kožo pisanih disciplinah suženjskega klečeplazenja in brezbrižnosti do lastnih državljanov.
Namreč: pretekli teden smo bili v mojem priljubljenem TOZDU deležni obiska dveh ljubkih policistov. Bojda nista bila videti prav posebej brihtna, sta pa nastopila odločno. Kot se za policijske buddy-buddy tandeme spodobi je bil eden velik, drugi majhen. Eden osornejši, drugi popustljivejši. Hej, mar slovenskim policistom ni jasno, da je good cop-bad cop rutina že tako dolgo del vseprisotnega filmskega izročila, da ne deluje prav nikdar in nikjer več?!
Kaj sta iskala? Hja, primerilo se je, da imamo te dni (pravzaprav kar tri mesece v kosu in obisk se počasi že bliža koncu) na delovnem obisku dva možaka, ki prihajata iz teroristično priznanega Bangladeša, v njuni polni imeni pa so vtkane konspirativne, srh zbujajoče besede, recimo Abu,Sayid in Muhammad. Pustimo ob strani, da njuno ozadje ne vzbuja posebnega suma, njun videz pa še prav posebej ne: policija se pri določanju sumljivih ljudi prav gotovo opira na povednejše podatke in bolj poglobljene analize. Denimo na ime in poreklo.
Kdo torej sta ta dva, je zanimalo represivna organa, in kaj počneta tule.Kdo da ju je povabil in zakaj, sta bila nadležna. Najedala sta obema gostoma in podpisniku jamstva za vizo.
Izvirnega vzroka za njun uradni obisk – predstavljam si namreč, da v običajnih razmerah ljudje iz Bangladeša pod Alpami nimajo takšnih težav, najbolj zoprna reč, ki se jim lahko primeri, je kakšen še ne izumrl primerek skina, ki ga zmoti opečnata polt – nista podala, a se je zdel očiten: oh, jasno, se nam je posvetilo, Džordž pride vrhovat z EU in v deželi vlada panika.
Res, ni je čez državo, ki tako hitro, voljno in brez oporekanja nadleguje lastne državljane in njihove goste. Sram me je.
Tudi danes je dan. Dan brisače. Dan mladosti. Dan mladih brisač. Dan brisanih mladičev. Kakorkoli že, požvečite vašo najljubšo brisačo in ob tem mrmrajte kakšno udarniško!
Dvaindvajsetega maja v letu gospodovem en taužent devetsto triinsedemdesetem je Bob Metcalfe (takrat v Xerox PARCu) spisal osnutek protokola, ki bi povezal množico računalnikov s skupnim tiskalnikom. Iz tega osnutka je nastal eden dandanes najpogosteje uporabljanih kolizijskih omrežnih protokolov na drugem, data link nivoju, Ethernet.
Na teh straneh smo že pisali o navdušenju nad agentom. No, agenta ne cenimo le zavoljo njihovega kor biznisa, temveč tudi zavoljo očarljivih reklam. Denimo spodnje:
Ni kaj, Kylie je prav zares eno naboljših daril Vsevišnje Sile, Ki Pedena Svet™!
V četrtek na večer v prikoritni menzi priljubljene ruševine (in motilnice salonskih intelektualcev v soseščini, slava ji!) godejo veterani The Toasters.
Slišim, da naj bi država vojakom in policistom plačala pot v Lurd.
Srečo Dragoš je ob tem ves zgrožen in kar nekaj blebeče o sedmem členu ustave.
Jaz, davkoplačevalec, po drugi strani podpiram to idejo. Moj denar se tako ali tako troši za kup bizarnosti in še najmanj škodljivo se mi zdi, če prispevam tistega pol evra, da gresta vojak in policist v Lurd. Meni se zdi to ljubko. Ljubko bizarno.
S prvo priležnico pa predlagava, da se pri samem postopku uvede malce več preglednosti. Naj si vsak državljan na spletu izbere svojega vojaka ali policista, ki ga bo poslal v Lurd. Če lahko posvojimo pingvine in delfine in predadolescentne šivalce Nike majčk, zakaj bi ne posvojili svojega policista?
Turboinštitut je postal ponosni očka Ljubljana Supercomputing Centra Adria. 2048 procesorskih jeder, 4TB glavnega pomnilnika, vse povezano v enotno gmoto z dvojnim LANom (za sistemsko administracijo in prenos podatkov) in z Infinibandom (za sporazumevanje procesov vzporednih programov via MPI), z 10TB obstojno shrambo ter – kot se spodobi za resno mašinerijo! – vodnim hlajenjem. Strojna oprema je IBMova, sistemsko programje pa, jasno, odprtokodno.
Ni kaj, tale mašinerija naredi vtis, ne glede na to, da sem prejšnji teden v Stuttgartu stal (dobesedno) sredi na EUR35M ocenjene in (skupaj s klimo) slab MW zaugajoče namestitve NEC SX-8 s 576 procesorji in 9TB glavnega pomnilnika. No, resnici na ljubo so mi vektorske mašine, kakršna je slednja, le ljubše od raznih plebejskih off-the-shelf gruč, ki jih danes premore že vsak. Tisti skrivnostni pridih rahle posebnosti jim dajo njih vektorski registri, čudaški ukazi zbirnika in custom-made povezovalni mehanizem …
Na današnji dan pred sedeminšestdesetimi leti je Konrad Zuse tropu nemških znanstvenikov pokazal Z3: prvi primerek delujočega, po Turingu polnega računalnika, ki ga je bilo moč programirati. Slava mu!
