Te dni sem v vseh pogledih precej zgonjen in nek temni košček možganja mi vsled te obče utrujenosti vztrajno ponavlja: toplice. No, jaz ob tem le odmahujem z roko in mu sporočam: ne me jebat, saj jih še nimam devetindevetdeset. S toplicami zategadelj prav res ne bo nič. Bodo pa Kikladi in, kot se zadnje dni že strinjajo prav vsi meteorološki modeli, ki sem jih pogledal, cel teden čez dvajset, še raje okrog trideset vozlov meltemija. Nič kaj počivalno torej … Ah, pa kaj, že Neil je vedel: as long as we can sail away …
Fotografija: WikipediaNaš priljubljeni minister za potešitev neizživetih želja svoje žene in kakšno zunanjo zadevo, dr. Dimitrij Rupel, si je včeraj privoščil očarljivo omalovaževanje tistih, na katerih sloni politični sistem, ki mu dovoli, da cmokajoč stresa neslanosti v kamero in se sonči pod žarki pomembnosti Naših Prijateljev™: ko bi čakali na, bi rekel, neko ljudsko pobudo, bi najbrž Francozi in Nemci še danes gledali drug na drugega preko kakšnih daljnogledov na puškah, nam je zaupal naš cenjeni mislec, politik in disidentski pisatelj z založniško podporo nekdanjega totalitarnega režima.
No, četudi sem sam radikalen elitist, ki na ljudstvo ne da prav mnogo, na nekakšno demokracijo pa še prav posebej ne, lahko na to misel le prezirljivo pocmokam: mnja, khrm, veste, ko bi čakali na, bi rekel, neko Ruplovo pobudo, bi še danes sedeli na drevesu in se spraševali, kako za vraga je videti kolo. Doktorju Ruplu svetujemo, naj – preden si spet privošči nov dokaz, da diplomatske suknje nikakor ni mogoče ukrojiti po njegovi meri – obrne pogled navznoter, se zazre vase, pomisli, enkrat, dvakrat, trikrat, nato pa globoko pogoltne in obdrži svoje besede tam nekje pri dvanajsterniku. Vnaprej hvala!
Komu drugemu bi uspelo nemogoče, kot le znanemu mojstru nemogočega: Silvio Berlusconi je namreč očitna kršitev drugega zakona termodinamike že sam po sebi: vsak dan je videti mlajši, bolj nategnjen, bolj bleščečega zobovja in bolj lasat. Silvio je poosebljena reverzibilnost.
Kot nam oznanja že Knjiga, je vprašanje pogosto neprimerno težji problem od odgovora. Poglejmo odličen primer iz sodobnosti …
Pravo vprašanje ni, kot nam skuša dopovedati minister za birokracijo, Prvi skromni uradnik Virant, kaj davkoplačevalci dobijo za boljše sodniške plače (od poslanskih)?
Pravo vprašanje je, seveda!, kaj dobimo davkoplačevalci za boljše poslanske plače?
Odgovor in posledica sta očitna: znižajmo poslanske plače!
Znani slovenski tabloid poroča, da je v sosednji deželi, znani po grozljivostih, kakršne so denimo njihovi balkončki z nageljni ali pa nagnjenost k zadrževanju ljudi v kleteh, prišlo do še enega grozljivega dogodka. Tokrat gre bojda za umor z žemljo in pašteto.
Jaz pa gledam okrog sebe, se ščipam v lica, nejeverno otipavam stene in se sprašujem, ali nisem morebiti padel v kakšen Monty Pythonov skeč …
Mimogrede, Zemifikator mi ob gornjih besedah ponuja v premislek sliko papa-ratzija: dobri so tile fantje na Zemanti, ni kaj, tole je prvi res pronicljiv zadetek katere od spletno-semantičnih tehnologij …
Prišel je skoraj nekdanji Precednik Sveta, v prostem času skoraj nekdanji predsednik Združenih držav Amerike. Ne prav uspešen v teh dveh vlogah. Mimogrede tudi vojni zločinec. Slednje mu gre, začuda, kar dobro od rok. Big time.
Država je ob tem padla v manjšo krizo, le naši vladavci, Njihov Prijatelj Dimitrij pa še prav posebej, so vsi veseli in se režijo kot pečeni mački.
Ohromljen promet in brezkončne kolone, dolg, predolg seznam površin, kjer navadni smrtniki ne smejo parkirati in ustavljati, tudi takšnih, kjer ne smejo niti posedati ali postavati. Začasna delegacija dela suverenosti ameriškim varnostnim silam. Težave s pridobivanjem viz za državljane sumljivih (da ne rečem zloosnih) deželá.
Kakopak ne smemo pozabiti niti na manjši spor med protokolarnim pohištvom, Precednikom Türkom, in vrhom izvršne oblasti, najboljšim učencem Maa Tse-Tunga, Večnim revolucionarjem Janezom, o tem, kdo bo bolj na vrhu in tudi čigava žena oziroma priležnica bo zabavala Lauro.
In seveda na neprecenljivi Dimitrijev nasmeh.
Kakšna debilana! Kakšna beda! Le dvakrat lahko podčrtam ugotovitev kolege Domna: če bi bila ta država kolikortoliko normalna, bi se tepli, kdo se z njim NE BO srečal.
Velja pa poudariti še očitno posledico: če bi bila ta država kolikor toliko normalna, bi se tale očarljiva brezbrižnost do državljanov poznala tudi na tem, koga bodo slednji volili.
No, čez dober dan bo izrednega stanja konec. Našim vladavcem se bo nemara ob tem kar milo storilo, državljani pa si bomo oddahnili. Medtem si za sprostitev zavrtite plošček tete Peaches, Impeach my Bush.
Teta Hillary je – po predolgem, premučnem vztrajanju v že dolgo izgubljeni tekmi – le klonila. Heh, bejbi, ena druga bo prva predsednica sveta. Sori. Res nimaš sreče, nihče te ne mara: Billu je pušila Monica, demokratom bo pušil “Yes We Can” Obama. Mlad, črn in demokrat: za ustrel’t!
