Pozdravljamo premiersko odločitev! Dimitrij je kot žvečilka na jeansu. Neznebljiv.
Sprijaznita se že enkrat, draga bravca, Dimitrij bo z nami na veke vekov. Dimitrij je slovenska zunanja politika in slovenska zunanja politika je Dimitrij. Sta eno in isto. Še z onega sveta se bo vračal in nas strašil. In prav in zveličavno je tako. Amen!
Hja, novi časi so tu, novosti prinašajo spremembe in pozabo starega in zdi se primerno, da tudi kakšno izrazito staro literarno delo prepesnimo v njih luči. Za začetek je tu nova različica vrhunca ustvarjalnosti tretjerazredne romanopiske in amaterske filozofinje: na sodobnost napet Atlas Shrugged.
Veseli me, da sem po nizu porazov, padcev in fiaskov le učakal, da je naša najljubša javna hiša na celi črti porazila popteve.
Potem, ko so zabavno-informativni program okupirali razni Bratoži in podobne neverjetnosti, ko je razvedrilo dokončno padlo pod težo neprebavljivosti raznih Jasen in Boštjanov, je nacionalki le uspelo tam, kjer bi ji ne pripisovali nobenih možnosti.
Končno smo pod Alpami dobili pravo pravcato žajfnico. Strasti so zgleden izdelek z vsem, kar temu žanru pripada. Z ostrimi rezi, banalnimi dialogi, polomljeno montažo, občasnim izrazom na obrazu, ki spada skoraj popolnoma – a ne čisto! – kamorkoli drugam, le v pričujočo sceno ne. Z domačo tematiko, oklofutanim trpečim dekletom, skrivnostnim moškim, tranzicijo in brezvestnimi povzpetniki.
Zapovrh je na sporedu ob ravno pravem času, odkar ne poležavam več bolan doma, namreč trpim za odtegnitvenim sindromom, saj Fuego en la Sangre leti v eter, ko sam ponavadi še tlačanim.
Poklon! In še na mnoge sorodne podvige!
Škodljivec Vasko se predstavi v vsej svoji primitivnosti.
Hja, kaj moremo … simptomatično za tiste, ki ne ločijo službe in zasebnega.
Po drugi strani pa so šanki ziher veseli, da bo imel nekdanji minister zdaj več časa …
Samuel danes o (ne)imenovanjih veleposlanikov noče niti razmišljat, ker bi rad užival; danes je njegov dan, potem pa ga čakajo štiri leta garanja.
Zdi se, da smo Dimitrijevo ljubko arogantno nesposobnost zamenjali za – najbolj navadno preproščino. A le brez skrbi: s takšnim srčkanim pristopom bi naša zunanjepolitična učinkovitost znala ostati nespremenjena.
Vseeno se gre vprašati, kaj je storila in komu se je zamerila slovenska zunanja politika, da jo vsaka vlada znova takole kaznuje …
Ob tem vsi, ki cenimo slog in ne maramo za vsebino, ponovno pozivamo precednika, da – za Boga, cesarja, domovino! – požegna Dimitrijev pobeg v cesarsko mesto. Kaj vendar bomo brez njega?!
Oba zvesta bravca zdaj že prav gotovo vesta, da pisec pomemben del svoje tlake posveča prenosu zbirke prevajalnikov na težko kmetijsko mehanizacijo.
Zadnji tedenski zagon preizkusov je pokazal, da je naša mala četica dosegla pomemben majlstoun: točno devetsto devetindevetdeset preizkusov (iz nabora tam okrog štirideset tisočih) še povzroča težave, ocenjeno število različnih hroščev, krivih za težave, pa je zgolj okrog zanikrnih petdeset.
# of expected passes 38205
# of unexpected failures 997
# of unexpected successes 2
# of expected failures 76
# of unresolved testcases 139
# of untested testcases 35
# of unsupported tests 504
No, pa je naš Borči le rodil dolgo pričakovani in z nemalo zapleti rojevani Seznam. Priznam, da mi ob predstavljenih imenih nekje tam pri hipotalamusu neprestano utripa bogokletna misel, da sta tako obljubljani kompetentnost in strokovnost šli tja, kamor kompetentnost in strokovnost radi gresta, ko pride do delitve stolčkov.
Ampak vse to ni važno, kajti Keta bo prva policajka. Dobro, lateksa še vedno ne bo, ampak že uniformica in lisice in usnjeni škornji in pendrek (lube it well, hon!) …
Te dni sva s Prvo Priležnico™ sinhrono bolana.
No, pravzaprav moj dihalni sistem prav prijazno gosti čisto novo, nesluteno napredno civilizacijo. Domnevam da so tik pred odkritjem medzvezdnih potovanj. Vse bi dal, da bi vedel, kako si razlagajo trenutke, ko jim v majhni zeleni gmoti izpljunem kakšno mesto.
A to niti ni posebej pomembno.
Tisto, kar me je v teh dneh – dolgo že nisem bil do poleženosti betežen – še prav posebej presunilo, je spoznanje, da sem med nekakšno službo, računalniki, prijatelji, znanci, ljubicami in domačimi živalmi popolnoma zanemaril življenje. Tisto pravo življenje.
Ob petih Fuego en la Sangre, ob šestih Dame chocolate, okrog sedmih so na izbiro Rebelde ali pa katera od zabavno-informativnih oddaj naših pomembnejših teve kanalov. Ob osmih Kmetija. Kot se za pozne ure spodobi, sledi kakšno bolj zateženo, duhamorno, resno delo. House, recimo, odvisno od dneva.
Veličastno! Nočem nazaj!
Zadnje čase se mali slovenski globus vrti pretežno okrog dveh reči. Prva je seveda pahorjansko – ljubko deško, neodločno – sestavljanje nove vlade, druga pa so naš drugi najljubši fenomen vlade v odhajanju, tajkuni (prvi najljubši fenomen je seveda minister za zračni promet, samopromocijo in avtoeroticizem, doktor Dimitrij Rupel).
Ob vlado se tokrat še ne bomo obregnili, počakali bomo, da bo Borči le dal svoj seznam strokovnih in kompetentnih na svetlo, spregovorili pa bomo kakšno o Boškotih, Igorjih in prijateljih. Boško in Igor sta namreč idealen cast za kakšnega od filmov bratov Coen. Saj vesta, draga bravca, braća Coen se v svojih filmskih izdelkih rada ukvarjata s tem, kaj se zgodi, ko se mali ljudje lotijo velikih stvari: mali ljudje velikim rečem niso dorasli, tako je pač ta svet narejen, in ko se jih lotijo, so stvari vnaprej obsojene na to, da bodo šle k vragu. Bolj ko sledijo svojim velikim, visokoletečim načrtom, hitreje gredo stvari k vragu. K vragu with a big, loud bang. Takisto te zgode v svoji mali, omejeni tragiki nudijo gledalcu neverjetne možnosti za privoščljivo režanje in točno tako je tudi tokrat.
Mali Boško in mali Igor (pa mali Bine in še kdo bi se nemara našel) sta se hotela igrati kapitaliste. Nekako tako, kot se jima je zdelo, da se ta igra igra: nemara sta gledala kakšen film (verjetno sicer ne tega; no, ali pa so se jima osemdeseta zdela passé, iz mode – kako naivno, šele enaindvajseto stoletje so namreč prava osemdeseta, boljša od originala!), mogoče prebrala kakšno knjigo, pa so ju zamikale velike reči. Mimogrede sta si privoščila kredit, dva, danes se tako ali tako živi na puf in pri tem stavila na ugodne gospodarske razmere v prihodnje.
Wrong!
Te dni, ko se okrog nas podirajo in lomijo nekdaj ponosni spomeničarji kapitalističnega reda (ob čemer se mi v glavi vedno znova zarola veličastni zaključek Fight Cluba, return to point zero), so razmere za zadolžene, še prav posebej, če so za puf zastavili hitro pešajoče delnice svojih pridobitev, hja, rahlo neugodne, kne? Se zgodi, fanta, vsak kdaj narobe stavi … Pravzaprav jako značilno za te dni, namesto da bi razvijala vajin core business (mimogrede, kaj sploh še je Istrabenzov core bussiness?), sta skušala velikopotezno prekladat denar s kupa na kup, da bi dobil mlade. No, denar je tokrat ostal sterilen (kdo bi vedel, mogoče preveč cigaret, pretesno perilo, predolge kolesarske ture …), Bošku in Igorju pa so ostali krediti, katerih poplačilo postaja čedalje bolj neverjetno.
Igor je v teh dneh bolj tih, prodaja in razprodaja, malo pa mu tudi ne pustijo prodajat in razprodajat, trying to make ends meet, Boško, Boško pa vztraja pri veliki igri (tu se bomo spet spomnili bratov Coen, ki svojim likom vedno ponudita možnost za pravočasen umik, a ga ti ne izkoristijo, kar seveda poskrbi za bigger bang na koncu) in poskuša izsiljevat državo, češ: kupite moj Mercator po previsoki ceni (ja, točno tistega, ki ste mi ga pod ceno prodali) ali pa ga prodam (o, groza!) Tujcu. Kako je s Tujci, pa vsi vemo: Tujec bo pobil prodajalke, posilil skladiščnike, storil bridki konec slovenski živilski (in še kateri) industriji, ki je odvisna od Mercatorja, uničil slovensko nacionalno substanco z genetsko spremenjeno, manjvredno hrano (čas za nov filmski vložek, jasno, Soylent Green is people!). Ja, sodni dan bo, osem parov kopit že bobni v daljavi, ako me ne potegnete ven iz tega dreka, v katerega sem sam, z nemajhno aroganco zaril face first.
Ravno dobro se je umiril prvi val tajkunske evforije, pa je naš mali Boško, attention whore, že spet pod odrskimi lučmi. Je to res konec sveta, kot ga poznamo? Kakšen bo svet po slovenskem Mercatorju? Eni hočejo, da Mercator nacionalnointeresno kupi država, drugi bi ga podržavili kar po nekdanji nakupni ceni, tretji spet ravno zavoljo prvih in drugih – mimogrede, ravno tisti, katerih ideologija je pravzaprav zakuhala te ljubke čase, ki jih živimo – vpijejo v nebo o vračanju v komunizem.
Adejtenomir!
Vsem, ki besno tulijo, kako mora država rešiti podalpski svet, kakršnega poznamo, s takojšnjo zaščito našega maloprodajajočega nacionalnega blaga, ponudimo v premislek naslednje vprašanje: zakaj vendar kupovati Mercator ravno zdaj in ravno od Boška? Nemara ga bo bolje in po primernejši ceni kupiti od Boškovih kreditodajalcev. Prav tako ni vsa živilska industrija, če lahko živi le v spregi z Mercatorjem, vredna niti pol pičke hladne vode in naj v tem primeru lepo crkne. Vprašanje, kako naj se država odzove na Boškov izsiljevalski pristop, je zgolj vprašanje koristi (hja, saj v tem vendar je bit kapitalizma, v parcialnih koristih tržnih igralcev, alkaj?!) takšnega nakupa za državo (v idealnih razmerah torej za državljane). No ja, država … Državi nekdo vlada in tu čakamo na modrost uvodoma omenjene rojevajoče se Pahorjeve četice kompetentnih in strokovnih.
Nadalje prej omenjenim prerokom vračanja v komunizem svetujmo malce samokritičnega zazrtja vase in v svoje ideološke plašnice, ravno te dni je krasna priložnost za to: država je lahko ravno tako dober lastnik – khm, morebiti bolje: nič slabši lastnik – kot kdorkoli drug. Dvomim, da bi bila slabši lastnik česarkoli od, denimo, Igorja … Nenazadnje, velik del tujih investicij kjerkoli bo prišel ravno s strani raznih tujih državnih skladov. Torej?
Sploh pa: če ta država stoji in pade z eno verigo štacun, potem je bolje, da je ni. Call the bluff!
Hajlajti prvega (od bonace do petindvajset vozlov vetra iz vseh mogočih smeri, od juga do zahodnika) …
… kakor jih je ujela Fabiola II (sorte E333), vodena s strani piščeve skromne malenkosti (na dopoldanskih plovih) in cenjenega kolege ROKometaša (na popoldanskih plovih).
V precej dolgočasni, suspenseless tekmi za precednika sveta je zmagal zamorc. Premagal je zombija. Kar je bilo itak že dolgo jasno vsem, ki smo pogledali Night of the living dead. Od točno tam lahko potegnemo še en nauk, zamorca namreč niso raztrgali zombiji, ne, ustrelili so ga tabeli.
Novemu precedniku-to-be, ki se je v zmagovalnem govoru že zlagal, da change has come to America, tako poklanjamo ljubko popevčico braće Ramones …
Takole, cenjena – in nemara skeptična – bravca, obljubil sem lovoriko. Resnici na ljubo ni zmagovalna in je bolj pehar, a lovorika vseeno je.
Pisec je lovil pehar na dveh dopoldanskih plovih, medtem ko je na dveh popoldanskih za krmilo stopil Rok. Zahvaljujeva se seveda tudi nadodlični regatni posadki v podobi moje soimenjakinje, Jakice, in treh Maretov, ter jugu, ki je – še prav posebej drugega dne – pridno stregel s sapo tja do spodobnih petindvajsetih vozlov in občasno pihnil tudi kakšnega čez trideset.
Za konec naj le priznamo, da je pričujoči pehar za razred E333, v katerem sta bili točno dve barki, in druga, Lepotička, je našo Fabiolo vztrajno premagovala. Resnici na ljubo so med udeleženimi barkami prevladujoče E340, na konkurenčnost katerim – vsaj tistim, ki bi bile malce manj optimalno vodene – sem nekako naivno upal, v primerjavi s svojo starejšo sestro prav res dirkalniki, ki so nas – ostrim, prerivajočim se in uspešnim štartom navkljub! – s kursom opazno bolj v veter redno prehitele in pustile za sabo že v prvi milji, dveh. V skupnem razporedu pa smo za sabo vseeno pustili nekaj bark in se uvrstili na sedemintrideseto mesto med dvainštiridesetimi tekmovalci, tako da že navdušeno iščem naslednjo tekmovalno priložnost in kličem iz poraza v poraz do končne zmage!
