Posted by jaKa on December 30th, 2008 — in Z veliko žlico
Te dni je sleherniku kar težko ubežati vsem priložnosti, da se s tem ali onim prijateljem, znancem, ljubico ali domačo živaljo zvrne kupica kuhančka, morebiti šilce bolj ostrega in tako naprej. V luči vseh prednovoletk in podobnih reči, ki jetrom onemogočajo mirno ukvarjanje s tvarinami v kamiličnem čaju, se spodobi, da tudi kakšen kos hrane zabelimo bolj praznično.
Torej … naši sosedje Italijani vedo, da je golen tisti najbolj kul del vseh udov raznih prežvekujočih kopitarjev, zato jo radi in pogosto ter z vsem spoštovanjem, ki mrtvi živali gre, posadijo sredi dišeče zelenjave ter jo dolgo in poglobljeno tenstajo. Kostluknja rečejo temu in tokrat Vama, cenjena bravca, tule predstavljamo veselodecembrsko supreme različico.
Ako kanimo nasititi – poleg sebe, jasno! – še eno živaloljubko postopamo takole …
V zasedi počakamo na kakšnega prežvekovalca, tele, kravo, ovco, kar pač pride mimo. Urno mu zavijemo vrat, večji del trupla prepustimo kondorjem, mi pa si od noge odrežemo lepo, mesnato in ravno prav z maščevjem pretkano prečno sekcijo goleni. Nikar šparat: naj bo kar dobre tri, štiri prste debela.
Zadegamo jo v posodo ter jo obložimo s fino nakolutnjeno zelenjavo: dvema korenčkoma (ih, in your face,napo), majhno koreninico peteršilja, polovico kapitalnega gomolja koromača. Razpolovljen strok ali dva česna in na četrtinke narezana majhna čebula. Še nekaj zrn belega popra, lovorjev list ali dva za vonj, nato pa čez špricnemo malce olivnega olja in vse skupaj pošteno okopamo v suhem belem vinu. Pokrijemo, pretresemo in postavimo na hladno za kakšen dan.
Prihodnjega dne izvlečemo meso, ostrgamo zelenjavo nazaj v vinsko kopel ter ga osušimo. Lahko ga malce omokamo, lahko pa se temu tudi ognemo. Nakar pošteno pripalimo pod težko litoželezno kozico, vanjo pljunemo malce olivca in rjavozlato opečemo meso z vseh strani.
Zakrkujočo beljakovinsko gmoto denemo na stran, zmanjšamo ogenj, v kozico vržemo še pošten odmerek masla, ga stalimo in na njem najprej med nevrotičnim mešanjem opražimo, nato pa kar kakšnih deset minut pod pokrovom tenstamo zelenjavo, ki smo jo poprej skrbno ocedili vina. Vino, kajpak, shranimo!
Odkrijemo, povohamo, dodamo šopek odbranih zelišč – timijan, baziliko in rožmarin, denimo -, nato pa zalijemo s štamprletom absinta (ne bi rad delal reklame, ampak neko pleme tu okrog vari prav užitnega in kuharskim svrham primernega) in jušno žlico balzamičnega kisa. Dobro vmešamo ravnokar prilito in tenstamo še kakšnih pet, šest minut.
Četrta faza: ponovno odkrijemo in zalijemo. Tokrat prilijemo skodelico kreftne jušne osnove in skodelico vinske kopeli. Še malce paradižnikovega pireja (še bolje: ako strežena živaloljubka ne črti svežega paradižnika, vmešajte kar razsemenjen in nakockan primerek le-tega), ojačamo ogenj, premešamo in sredi vsega skupaj, na častno mesto postavimo meso. Nežno osolimo, opopramo, pomešamo. Pokrijemo.
Sledi čakanje. Kar kakšno uro in pol si vzemimo, odvisno od nežnosti mesovja, naj se reč počasi duši in pokuhava, le vsake toliko poškilimo pod pokrov in se prepričajmo, da meso ni pobegnilo. Ako bi se po drugi strani golen lotila raznih topoloških eksperimentov in se jela zvijati na vse mogoče bizarne načine ter pridelovati nove ročaje, vedite, da je to posledica razlike v hitrosti krčenja mesa in one žvarovinaste reči, ki ga ovija, na vročem ognju. Na dveh, treh mestih prerežemo ovoj, pa se bo reč poravnala: vsekakor naj meso iz estetskih razlogov ostane homeomorfno torusu, v katerega luknjo se je naselila kost.
Meso izvlečemo. Če ste ravnali pravilno je že samo odstopilo od kosti in čaka le še, da ga narežete. Najprej pa vsekakor opecite kos kruha ter nanj namažite mozeg, ki ga boste nabezali iz kosti. Ob meso in pod dišečo omako se prileže kanonična rižota ali pa kakšen pomečkan krompir. Dober tek.
Hvala Prvi Priležnici™ in Umetniku, katerih sodelovanje mi je pod božično drevce prineslo moj prvi kos konceptualne umetnosti, točno tistega, ki sem si ga že dolgo, dolgo, odkar sem ga prvič videl v Sploščeni Sloveniji, želel z vsem svojim bitjem in žitjem:
Ganjen sem! Hvala, hvala, hvala!
Monumentalno delo Uravnoteženo Delo (Arjan Pregl, 2006), prepolno pomnogoterjenega krasotnega obličja doktorja Dimitrija Rupla v njegovem naravnem okolju potiskanih časopisnih strani, bo odslej dopolnjevalo, zaokroževalo in uravnotežalo moj razgled s sedala straniščne školjke. Za uravnoteženo izločanje – z Dimitrijem naprej!
Posted by jaKa on December 24th, 2008 — in Kr neki
V znamenje pokore, ker sem v izvirni obliki prejšnjega zapisa zagrešil grozljivo dogmatsko pomoto, vama, cenjena bravca, tokrat kar sam ponujam eno božično. Recesija gor ali dol, potrošnja ni najpomembnejša: podarite svojim najdražjim tisto, kar res šteje! Vesel božič!
Posted by jaKa on December 24th, 2008 — in Kr neki
Skoraj smo že tam, skoraj je že tu dan, ko obhajamo dobrih dva tisoč let od tega, kar se je neki Jud rodil le zato, da bi ga triintrideset let kasneje pribili na prekrižano tramovje, jaz pa letos še nisem slišal niti ene izmed abotnosti, ki ponavadi valujejo skozi eter te dni, recimo Wham in njune grozljivosti Last Christmas. Kar tako naprej!
Posted by jaKa on December 22nd, 2008 — in Kr neki
Danes sem na poti v službo smuknil po nakupih. Ena žarnica H7, en vitrex, svež batch cigaret, običajne malenkosti. In tako čakam na božično prijaznega in že navsezgodaj zjutraj zoprno veselega dečka za blagajno in z očmi browseam malenkosti, ki jih pri Petrolu radi nastavijo okrog mest, kjer se vijejo predblagajniške vrste, kar mi pogled pritegne lepo šelesteče zavito darilo. Nabor čokoladic je bil v njem, Ferrerovih ali nekaj takšnega, pa srčkana plišasta žverca in vrh vsega tega, v pretežno rjavem okolju vpadljivo modro svetleč se, trojček kondomov, Durex Performa … Obup, vsa ta obsedenost s storilnostjo!
Cenjena bravca, v prav posebno veselje mi je, da Vama kakšen dan, dva pred uradnim rilisom – manjka še kakšna podrobnost na spletnem mestu – ponudim v predogled ljubko igračo, katere strežniško zaledje je načrtala in zanj skrbi pišoča malenkost in ki je nastala kot plod dobre volje in ostankov, ki so v Korporaciji padli z mize ostalega, denar nosečega dela (hvala Šefu™ za moralno in materialno podporo!). Le en klik je stran … Tule:
Potrebovala bosta relativno novo različico javanskega izvajalnega okolja, 1.5 ali 1.6, mašino z okrog gigazlogom pomnilnika, winblowse ikspe ali razgled ali pingvišče ali slowlaris ali gnilo jabolko in spodobnega tri-de pospeševanja zmožno grafično kartico. In pa široko omrežno cev, ja, široko cev.
Dostop do podatkov – v strogo nepridobitne namene, jasno! – je omogočilo društvo Geopedia, v katerega spletišče bo pričujoča reč nekoč integrirana, nabrala pa jih je v veliki meri geodetska uprava RS in to za vajin denar, cenjena davke plačujoča bravca, zato je prav in zveličavno, da imata tudi vidva kaj od tega.
Resnici na ljubo vaju kanim zlorabiti v namen zadnjih preizkusov: da vidimo, če se bo strežnik upognil pod silnim bremenom …
Update: zdajle naj bi tole delovalo tudi na Appleove bižuteriji. Vsaj na tukajšnjih mekih dela, ampak ti so vedno obremenjeni z raznimi rečmi, ki jih programerji namestijo gor. A lahko to požegna še nekdo neodvisen?
Posted by jaKa on December 14th, 2008 — in Medijske
Popteve se je hitro odzval na strastno zamaknitev risanke, ki je porušila ustaljeno rutino tisočerih slovenskih družin ter v njihova življenja vnesla kaos in nemir. Pod vzklikom risanke ob pravem času ponujajo risanko petnajst do sedmih. Nevidna roka trga at its best.
Hja, po ogledu – bojda precej pokrajšane in orisomašene različice izvirnega besedila – njegove zadnje stvaritve na the odru, sedmerice mračno bizarnih vinjet o najbolj človeškem v človeku, lahko le pokimam in se potrdim v veri, da je Drago res eden najspretnejših podalpskih perosukov. Četudi ga imamo raje, ko svoj epski pristop, meseno sočnost, besedno spretnost in lucidno aktualnost zavije v embalažo izpred več stoletij – tej njegov slog tudi bolj pristoji -, je Niha ura tiha le eden bolj sladkih gledaliških cukrov preteklega leta. Natašo Barbaro bi človek takoj obliznil.
Priznam, da se prvih dni nekdanje vlade ne spominjam prav dobro. Spomnim se le, da je bilo med prijatelji, znanci, ljubicami in domačimi živalmi – pač v skladu s skupnimi miselnimi vzorci družbe, v kateri si ponavadi najdem omenjene – čutiti malenkost angstish vzdušje, češ, o jeba, zdaj nam bo vladal Janez, ziher se povrnemo v srednji vek, vsak dan bodo iz kakšne omare potegnili komunista ali dva, cerkvi pa bomo plačevali desetino in podobno.
Na te misli sem sam ponavadi le posmehljivo prhnil, dajtenomir, tako bo, kot je bilo, vseh sedeminšestdeset Janezovih osebnostnih napak gor ali dol, nesmisli in bizarke bodo ravno takšni kot poprej, le oblika bo drugačna, smo se pa vsaj Toneta znebili in tudi Dimitriju se bomo mogli smejati prihodnjo štiriletko, to dvoje je pa tudi nekaj vredno.
Danes sicer ob tem spominu vržem prgišče pepela, tudi dve, na svoje svilnate lase, Janezova vladavina je za sabo le pustila občutno večje razdejanje, kot sem naivno pričakoval. Vseeno se je izkazalo, da ta država prav za na smetišče le ni, preživela je štiri leta Janezovih paranoj, arogance in občasne globoke razžaljenosti in še vedno stoji, možaka pa smo odvolili. Mimogrede, upam, da tja, kamor spada, v osamosvojiteljski spomenik, na katerega bodo srali golobi, bežen odstavek zgodovinskega učbenika za sedmi razred osnovne šole in mogoče ime kakšne smeri v steni Mangrta.
Dobili smo Boruta, ki se je pustil izvoliti kot Nejanez in si ves čas rahitične, obolele in neprepričljive predvolilne agitacije lagal, da volivce prepričujeta neotipljivi esdejev program in fantomska ultrastrokovna vlada.
Po Borutovem tehničnem, enoprocentnem triumfu je pogled čez reprezentativni vzorec prijateljev, znancev, ljubic in domačih živali kazal zdravo skepso in dobro merico posmeha do izvoljencev, do Talepega, Tanovega in Tanedolžne. Saj ne rečem, našla se je tudi kakšna evforična izjema, a povprečje je namigovalo na duševno zdravo volilno telo. Ih, kaj pa bi drugega, zdaj nam bo vladala Barbika, kako vendar naj jo jemljemo resno.
Janeza sta zaznamovali predvsem neprebavljiva aroganca in patološki narcisizem. Good riddance!
Borut se ponaša predvsem z neprebavljivo aroganco in patološkim narcisizmom.
Prva se že kar prelepo manifestira v njegovi in your face izbiri Dimitrija Rupla, poosebljenja vsega, zavoljo česar smo Janezovo četico odvolili, za nekakšnega odposlanca. Denimo ob stran to, da si sam ne predstavljam čisto dobro, kam bi Borut sploh kogarkoli odpošiljal in, če že kam, kam bi mogel odposlati Dimitrija, da ta ne bi skoraj, pa ne čisto, popolnoma zajebal vse, kar bi se sploh zajebat dalo. Borut je tako prepričan v svoje povezovanje in neizključevanje, da je gladko prezrl, kaj mu je sploh prineslo možnost, da povezuje in neizključuje: pričakovanje, da nam bo prihranil razne Ruple! Zdaj se mu gladko jebe za tiste, ki so ga volili, zdaj bo povezoval in neizključeval, pa četudi čez trupla.
Na tem mestu naj razmislek prav kratko prekinem in priznam, da sem sam z navdušenjem pozdravil to Borutovo potezo in predvsem novega dvornega norčka na položaju skromnega uradnička devetinštiridesetega plačnega razreda. Ne le, da bo smeh zagotovljen, s to potezo tudi elegantno rešimo težavo vračajočega se vladnega reaktivca – Dimitriju ga bomo dali, pa bo.
No, že naslednjega večera, potem ko je svežega, toplega, še dišečega predsednika vlade zadel zgleden plaz neodobravanja, je ta stopil pred kamere in začel z verjetno sem danes najbolj osovražen politik …
Borut, (žal) nisi bil izvoljen za misico! Ne zanima nas, kako boš končal lakoto in zagotovil mir na svetu. Ne sovražimo te – to je le čustvo, ki je prihranjeno za izrazito osebne reči! A nikakor te nimamo radi – vsaj normalni med nami ne! – in te tudi nikoli ne bomo imeli. Tako kot nimamo radi naših avtomehanikov, odvetnikov, računovodij in snažilk. No, snaže, če lepo obrišejo prah z monitorja in se ne vtikajo v kreativni kaos na delovnem mestu, imamo radi – tu le gre za izrazito oseben odnos. Izvolili smo te v precej zajebano službo in te zanjo tudi dobro plačujemo zato, da boš delal. Nočemo te imeti radi, ti pa tule stojiš pred nami in z žalostjo v očeh trapasto žužnjajoče o nekakšnih telefonskih številkah iščeš priznanje, češ, saj si prav naredil, Borut, ti že veš, radi te imamo. Jebeni narcis!
Ah, kaj pa naj, saj smo vedeli, kaj bomo dobili, nemara pa – če izvzamemo grozljivo simbolno sporočilo njegove poteze – bo še najbolje, če Dimitrija takole vtaknemo nekam v temno senco labirintov vladnih prostorov, kjer morebiti ne bo delal zdrah.1
Potem pa presune vest, da se mož opravičuje Anžetu Logarju, najbolj nesposobnemu piarovcu, kar jih je kdaj odnosovalo z javnostmi, katerih del sem bil tudi sam, ker je bil zamenjan, in mu zagotavlja, da si bo mogel izbrati naslednje uradniško mestece pri njem.
Jezus-jebeni-kristus. Očitno so se mu od vsega silnega neizključevanja izključili možgani.
Sporočilo je očitno: če ste nesposobni, če nič ne znate, če vas nihče noče, pridite, miss Borut bo poskrbela za vas. Urad predsednika vlade bo očitno postal gnojna jama za vse nesposobne odpadke že tako ali tako daleč preobsežne državne uprave. Vse za neizključevanje!
Noja, se vidimo čez štiri leta. Good riddance!
1Mimogrede, takšno pričakovanje je seveda višek naivnosti, Dimitrij bo zdrahoval, kamorkoli tostran horizonta dogodkov ga že denemo.
Noja, tako daleč res še ni, a vseeno se obči rušilni, uničevalni in motilni vpliv našega najljubšega ogromnega sesalca, specializiranega za prestope, nastope in potope, že pozna na novovladni trgovini s porcelanom: Slavc bi kar odstopil zavoljo Dima.
There may also be a need to support fixed point `movm’ instructions in and out of floating point registers. Unfortunately, I have forgotten why this was so, and I don’t know whether it is still true.
– iz razlage drobovja goveje zbirke prevajalnikov
