The Blue Peter
Ih, res je še zgodaj, po drugi strani pa je pomlad že skoraj tu. Pejmo.
Literarni nokturno
Janez, očitno ne le trgovec z orožjem, temveč tudi esejist, nam je tokrat v velikem kotlu namešal res lep golaž. Skrbno zanemarjanje logičnih izpeljav denimo ob stran, veseli pa me, da ga je začinil z enim mojih ljubših piscev, a po drugi strani si ne morem kaj, da bi obenem žalostno ne zavzdihnil spoznavši, da možak Fjodora Mihajloviča nikdar ni kaj prida bral in da je očitno tudi pozabil, kar so mu v gimnazijskih letih o Fjodoru in Rodjonu Romanoviču povedali.
Fjodor namreč, Janez, nikakor ne zastopa stališča, da je če ni Boga, vse dovoljeno.
Hja, lahko bi si privoščil načitanega ghost writerja …
No, morebiti bi veljalo še odgovoriti v literarnem kontekstu: idiot!
JadroNG
Po današnji predstavi – pred štartom sem se ob švohotnem vetru še smejal, češ, Larry, spet boš popušil -, lahko rečem le an-fakin-belivabl!
Kapo dol. Tako za krilo kot za ljubko predštartno taktično potezo. Točno tisto, ki jo bojda vsi trenirajo, nihče pa zares noče narest. Res pa se je izkazalo, da je bila čisto odveč.
Časopisu, ki ima Crnkoviča, tudi ajPed ne bo pomagal!
Te dni se je v hiši po dolgem času spet znašel sobotni Dnevnik in z njim Objektiv, kjer rad kaj zapiše priljubljeni salonski intelektualec Marko. Tokrat se je Marko podrobno lotil, jasno, ajPeda. Ah, zgodba, ki se ponovi pri vsakem jabolčnem otroku: pol sveta ga nekritično opljuva, druga polovica pa ravno tako nekritično ekstatično vrešči in trga obleko s sebe. No, vseeno je lepo videti, da danes še obstaja kakšna reč, ki jo ljudje jemljejo zares in za katero so se pripravljeni bojevati do zadnjega diha in udarca srca. Pa četudi bižuterija.
Za razliko od kratkih in praznih treh odstavkov, kakršne redno priobči v Žurnal – mimogrede, vedno sem se spraševal, Marko, mar zanje prav zares dobiš kakšen novčič ali z njimi kar zastonj ohranjaš in obnavljaš prisotnost, Styria pa ti nakloni tisti kotiček zgoraj levo, saj se spodobi, da prostor zapolni še s čim tehtnim, ne le z oglasi za vedeževanje prek esemesov? -, so njegovi dopisi za bolj etablirane snopiče listkov napornejši: so dolgi in prazni.
Credit where credit is due, priznam, da sem se tokrat ob branju besedila odkrito zabaval. Že dolgo ni naš Marko, ki se rad in redno zgraža nad banalnostjo današnjih vsebin, toliko hitreje pisal kot mislil.
Pustimo ob strani ljubko protislovje, da veliki individualist Marko – ta pozicija je resnemu mislecu seveda edina možna izbira – pokliče na pomoč brezimno hordo Mac userjev (mimogrede, veš čas branja sem dobival preblisk, v katerem sem ga videl na njih čelu, malce bolj bradatega kot običajno, s čelado z rogovi in veliko okrvavljeno sekiro) in jo postavi nasproti domnevni enako homogeni masi Winblows userjev. Tu naj le pristavim, da winblows userje pri tej (ne)izbiri do neke mere celo razumem – alternative včasih pač ni -, predvsem pa cenim njihovo zdravo kritično distanco do orodja, ki ga uporabljajo.
Pustimo ob strani očitno laž, da si tudi Mac userji svoje mislimo o pisijaših, vendar to le redko naglas povemo.
Pustimo ob strani neskočno pretiravanje, da vsak slovenski uporabnik računalnikov, ki je za Mace že kdaj slišal, nanje gleda s prezirom, in kako je ta (pop, tako kot vi vs emacs, ZX spectrum vs C64 ipd.) konflikt v Sloveniji menda čisto drugačen kot drugod.
Pustimo ob strani tudi ves avtoeroticizem in glasno prihajanje na podobo samega sebe v ogledalu, ta je že stalnica Markovih priobčkov.
Osredotočimo se raje na osrednjo težavo v Markovem razmisleku o ajPedu in kakšna božja mana za časopise da je. Težava časopisov (in medijev vobče) ni v obliki, Marko, temveč v vsebini. Dokler ne bo storjeno kaj glede slednje, ni prav nič pomembno, ali bomo flipali strani na ajPedu ali ajFounu, klikali po njih na ajMeku, hapeju, delu, lenovu, prenosniku ali namizniku ali pa šelesteli s podrtimi smrekami.
It’s the content, stupid! Oblika pride na cilj šele druga, in to s precejšnjim zaostankom. Marku to ni jasno. Razglablja o tem, kako bo ajPed pod pazduho oddajal enake signale kot nekoč cajtng točno tam. Eeeee, ne bo. Naivno si namreč predstavljam, da je v slednjem primeru štelo, ako ste pod roko stisnili Delo ali Slovenske novice, Bild ali FAZ, morebiti škrlatnemu princu všečni Le Monde, nemara pohlepni WSJ. ajPed bo pa ajPed, ne glede na to, ali bo porabnik na njem bral kakšno resno čtivo ali pa morebiti Marka in Dajano. Mimogrede, prenašati gladko tablico na ta način se zdi neprimerno težje kot pa zvit snopič listov …
Slovenci in tudi ves ostali svet se branja časopisov ne odvajamo zavoljo načina dostave in uporabe le teh – odvajamo se jih zavoljo vsebine. Zato, ker v splošnem časopisi ponujajo vse manj izdelkov, ki bi jih bilo vredno prebirati.
Dokler bo po en teden na naslovnicah kraljevala senzacionalistično napihnjena vest, da so trije psi pojedli mojega zdravnika in ali bi zategadelj moral odstopiti kmetijski minister; dokler bo o tem, kam, zakaj in kako je šlo tristo milijonov mojega denarja, pisal Dejan Karba z navedbami izjav ljudi, ki vse izjave zanikajo, in neobstoječih dokumentov; in dokler nas bo o novih tehnologijah in medijih razsvetljeval in razveseljeval Marko Crnkovič, bodo časopisi počasi crkovali, ne glede na pot, ki jo bodo ubrali do porabnikov.
Ampak ali ne govorimo tu o medijih, se vpraša Marko. Ne, Marko, tu govoriš, kot ponavadi, o sebi. O medijih in novih tehnologijah nimaš pojma – pogosto, tudi v praksi, pokazano in dokazano.
Pod črto pa bom še malo pokroviteljski, tudi Marko rad ubere to pot, da bralcu pove, kako ve več in zmore bolje od njega: všeč mi je beseda vžepljiv, Marko, ziher je še kje kaj neprevedene poezije, da bi se lahko ukvarjal z njo. Pojdi in počni tisto, kar znaš.
Končal bom z vprašanjem za tistega klasično izobraženega izmed obeh mojih bravcev: dolgo je že, kar sem se učil latinskega jezika, in le redko srečam koga, s komer bi mogel ob pivu pokramljati v latinščini, jezik pa, ako ga človek ne uporablja aktivno, rad izpuhti iz glave. Vseeno pa se mi zdi, da je Marko malo pokvečil lepi latinski rek, ko pravi, da omnia sua secum porto. V prvi osebi (kakor ga je uporabil zase) bi namreč moralo stati omnia mea mecum porto. Sua in secum bi pristojala tretji osebi: Marko omnia sua secum portat.
Dodatek, 20100210: v bložni izpeljanki je Marko le imel možnost reč pretvoriti v spodobno oglasno sporočilo – saj veste: slika pove več kot tisoč besed. Upam, da le dobi v zameno za ves trud kakšen preizkusni primerek.
Za človeku prijaznejšo medijsko krajino!
Sodeč po napredujoči poskočnosti, umanjkanju kontrole nad obrvmi in nezmožnosti izpolnjevanja minimalnih standardov komunikacije voditelja veličastnega novinarskega izdelka Smet na Analu K, bi bilo prav in zveličavno, če bi njegov dobavitelj belo malce bolj razredčil. V interesu javnosti priporočamo rezanje z atropinom. Vnaprej hvala.
ajPodn
Verniki imajo novo zlato tele, tule pa se strinjamo z Velikim svečenikom Steveom, ki je nekoč rekel: za manj kot jurja zelencev lahko Apple naredi le podn, khm, ajPodn. Škoda le, da si je premislil …
No, saj bižuterija sama po sebi ni škodljiva. Zdi se, denimo, koristen službeni pripomoček: sodelavca, ki ti gre na živce, lahko z njo zgledno, definitivno bolj zgledno kot z ajFounom, treščiš po glavi. Škodljiv je jabolčni control-freakish pristop do programja za bižuterijo. Bižuterija, na katero le s kupom težav naložiš reči, ki jih niso požegnali pri Japki, je greh po sebi, je cokla na poti kreativnosti uporabnikov.
Ah, ja, kakšna kreativnost neki. Uporabniki (beri: potrošniki) naj kupujejo. Kreativni bodo zanje pri Japki.
Pa še odlomek iz debate o tej problematiki:
Oseba A: takle mamo, če se zavoljo fukiš oblike pristane na vsa mogoča izsiljevanja vendorja, hehe.
Oseba B: čist tako kot pri seksu, a ne?
Prinesite mi veliko kladivo.
Nagradno vprašanje
Tisti izmed obeh bravcev, ki navede eno dejanje, ki uspe kršiti triinštirideset (ali nekaj podobnega) členov ustave, dobi kišto pira. Pili bomo seveda vsi trije.
Iskanje
Nedavno:
- Pepo: Bil je car. Malo tako dobrih zajebantov, kot je bil Feo. Počivaj v miru!
- Niko: Feo 4 ever!
- oragutan: matr tole je pa staro , nekje v srednji šoli sem tole prvič slišu.
- megafotr: u, lebičada. kapitan, ki me je poučeval na tečaju, je za lažje pomnjenje znakov za prihajajočo lebičado dal...
- NoKome: Drzno in pogumno.
Teme
- Aforizmične
- Anketne
- Bizarke
- Jadralske
- Kr neki
- Medijske
- Monotono naraščajoča funkcija
- Najlepše viže
- Odbor za družbeno-politično primernost
- Patnja
- Pet minut za kulturo
- Popotne
- Prijatelji, znanci, ljubice, domače živali
- Radiranje
- Računala
- Službene
- Trači
- Vpogledne
- Vzgojno-izobraževalne
- Z veliko žlico
Preteklo
- August 2010 (3)
- July 2010 (5)
- June 2010 (13)
- May 2010 (21)
- April 2010 (12)
- March 2010 (19)
- February 2010 (10)
- January 2010 (11)
- December 2009 (3)
- November 2009 (4)
- October 2009 (8)
- September 2009 (5)