Marija, pumagej!
Včeraj so verniki ene večjih krščanskih ločin tu okrog obhajali dan, ko je bila dama, ki je bojda brezmadežno, po Svetem duhu spočela zadnjo tretjino troedinega boga, vzeta v nebo. Za razliko od večine nas, navadnih smrtnikov, so tam zgoraj vzeli tudi njeno telo, ne le duše: tako se je vsaj odločil Pij XII. tam okrog leta gospodovega en taužent devetstopetdesetega. Gre torej, v luči dolge zgodovine Kristusove cerkve, za relativno novotarijo.
No, Slovencem je kult Marije, podobno kot še nekaterim okoliškim narodom, spomnimo se le na soslovane Poljake, jako ljub in na ta dan se v razna dotični dami posvečena romarska središča domnevno zgrinjajo trume vernikov. Že dolgo sem bil radoveden, podžgan tudi z izkušnjo Santiaga de Compostele, kako je videti resno slovensko romanje, kako se v sodobnem času, ki ga označuje predvsem pridevek globalno, romanje katolika po slovensko umešča v romanja na svetovnem nivoju.
In tako sem romal na Brezje.
Resda smo – v družbi drage mi prijateljice in še dveh kompanjonov – večji del poti opravili s pomočjo motorja z notranjim izgorevanjem, se vmes zvito ognili nerešljivemu prepletu romarjev in nemških ter laških turistov, vseeno pa parkirali lep kos poti pred ciljem in zadnje kilometre, za tisti pravi romarski feeling, opravili peš.
Naj za kar takoj razkrijem, da sem bil razočaran. Razočaran nad skromnim številom verujočih, ki so se udeležili dogodka. Vedno sem bil prepričan, da gre za ornk masovko. Razočaran nad občo organizacijo dogodka – kako vendar si erkace dovoli, da tam za polzgrajenim odrčkom z ad-hoc oltarjem stoji kup nekakšnih YTONG gradbenih elementov, z zidov pa se vijejo oranžne cevi, kot žalobni črvi sklonjene proti tlom?! Morebiti sem res preveč k materialnemu nagnjen, a vendar: mar si mati božja ne zasluži spoštovanja tudi v tem pogledu?! Razočaran sem bil nad slabo upetimi, žužnjajočimi pevci – solo Janeza Lotriča bodi spoštljivo izvzet -, razočaran nad skromno VIP udeležbo, zapazil sem le dva Andreja, Bajukovega in Šterovega.
Pridiga Alojzija je bila pričakovano neškodljiva, v popolnem nasprotju z nekdanjim udarnim grmenjem današnjega škrlatnega princa, priprošnje Mariji pa prijetno univerzalne, vsakomur blizu, tako da sem jim še sam navdušeno pritegnil in za konec prav potiho namislil in odžebral še svojo lastno.
Le kič na okoliških stojnicah me je prepričal. Ampak kič je tako ali tako globalen, enakega najdeš na vseh podobnih krajih.
Comment by Centrifuzija
Posted on 8/16/2007 at 8:09 pm
Oprosti, ampak se ne strinjam z vsem, kar si napisal.
1. Dogodek je krasn. Res, da smo si ga naredili sami in brez božje pomoči, a vseeno je bil D O G O D E K!
2. Ni povsod takega kiča! Le na Brezjaš dobiš odpirač za steklenice z odurno podobico in napisom “Marija pomagaj”.
Comment by BigWhale
Posted on 8/17/2007 at 12:28 am
Odpirac je nadvse pripraven, ce je tako oduren, ga ne uporabljas prevec, ce ga pa prevec uporabljas, pa avtomatsko prosis za pomoc. Ker, jo v bistvu potrebujes…
;>
Comment by napo
Posted on 8/17/2007 at 9:17 am
hja, romarji, če bi bili pridno hodili k verouku, ko je bil še čas za indoktrinacijo vaših sivih celic, potem bi vedeli, da dogma o brezmadežnem spočetju device marije ne govori o tem, da je marija brezmadežno spočela džizusa, nego o tem, da je bila v trenutku svojega spočetja, torej še kot fetus, obvarovana izvirnega greha, s katerim je, odkar sta une dva jedla japke, kao obremenjen vsak človek … če si ne bi tako trmasto popevali popevke od lenderove in bi šli po kolenih kakšen krog okoli z zlatom ovenčane brezjanske matbožje, bi bil pa event res popoln … no, ampak že takole ste bili dost pridni! … še link na wiki o omenjeni dogmi: http://sl.wikipedia.org/wiki/Marijino_brezmade%C5%BEno_spo%C4%8Detje
Comment by jaKa
Posted on 8/17/2007 at 9:26 am
tudi to dogmo, napo, slabi indoktrinaciji navkljub, poznamo. vseeno pa sem zdaj spoznal, da sem reči res malo mešal in ne prav dobro razumel. za razlago in opozorilo se zahvaljujem.
Comment by napo
Posted on 8/17/2007 at 1:47 pm
kakorkoli, pomembno je le, da ste doživeli globoko religiozno izkušnjo … človek je vendarle tudi duhovno bitje, kenede? …
Comment by pol
Posted on 8/17/2007 at 1:48 pm
Aha, vse kaže, da se t.i. “levica” le še ne bo tako kmalu pobrala in da se sedanji politični opciji obeta vsaj še nekaj let vladarskih radosti. Zatorej se je temu treba prilagoditi. Najbrž kmalu sledi iskanje botra in krst ter konec s pregrešno izvenzakonsko skupnostjo.
Mimogrede, v Kompostelj se roma zaradi nekega tvojega soimenjaka, medtem ko se je Marija usidrala malo južneje, v Guadalupeju v Extremaduri.
Comment by jaKa
Posted on 8/17/2007 at 2:50 pm
no, pol, v čigave ostanke sem zrl v Santiagu že vem. Kompostelj sicer priporočam predvsem ljubiteljskim fizikom, saj tam trop menihov, ki vsake toliko zaniha “kadilnico,” spuščeno na vrvi izpod stropa zvonika, poskrbi za krasen primer harmoničnega nihanja.
Marija pa je, mimogrede, ena taka ekshibicionistka, rada se kaže, prikazovala se je še v Fatimi pa v Međugorju pa še na kupu drugih, manj notoričnih krajev, celo v Pontevedri, nedaleč od Santiaga, jo je bojda videla neka redovnica.
kar pa se pregrešne izvenzakonske skupnosti tiče, sem to ukinil že pred leti, ob prelomu tisočletja, v Songpanu, kjer se Sečuan dviguje v Tibet, resda po nekih drugih, ne krščanskih, bolj vzhodnih šegah, a na teh straneh smo pregovorno nediskriminatorni, tudi v verskem pogledu, zato vljudno naprošam, da se v bodoče ogibaš tovrstnih nepoučenih natolcevanj!
kakopak pa smo – polni neomajne vere v zdravo človeško pamet – prepričani, da se sedanji politični opciji ne obetajo four more years, ne glede na stanje tzv. levice.
Pingback by sedeči kruh « kruh & vino
Posted on 8/17/2007 at 3:41 pm
[...] sedeči kruh vremenska napoved za mariahimmelfahrt je bila ugodna, od tod do ideje za podalpski piknik z brusliji pa je bil le še korak, ki smo ga opravili s telefonskim klicem, po katerem je bila jasna delitev prehranskih nalog: maslo z inčuni, dimljen losos, kozji sir, melona, grška solata, listnata pita s češnjevci, skutna pita z robidovo marmelado, orval in jabolčni sok so padli v domeno gastarbajtarjev, naša hiša pa je zadužila kruhovje, stejk na rukoli s pistacijami, solato iz blitve in vinarijo, od katere smo po grlih spustili zgolj in samo – majkemi! – isteničev gourmet rose brut, čeprav smo na hladnem držali še bjanin tokaj sauvignonasse … za oso, ki je v desno lice užgala minichefa, ni bil zadolžen nihče, njen obisk pa dokazuje, da smo imeli robe še za marsikakšnega padalca … približno pet ur pred pikom sva se z minichefom lotila izdelave zabavnega polnjenega kruha, za katerega pripravo je skoraj neobhodno imeti pri roki približno 17 kilsko utež, še najbolj priročen je približno štirileten mladič vrste homo sapiens … kruh se kliče pan bagnat, najraje pa ga delajo v okolici nice … za bolj plastičen prikaz prilagam videodokument o nastanku specialitete, v katerem boste našli tudi dokaze o relaciji med padcem koncentracije in razrastom domišljije pri štiriletnikih in eksplicitne prizore trganja, tlačenja in vezanja, ki se bodo mogoče kakšnemu ljubitelju kruha zdeli neprimerni: [...]