Plahutanje
Velja se upreti morečemu vzdušju seznama osmrtnic, kar so postale tele strani v zadnjem času. Ih, minljivost tuzemskega… Nemara bi za kontrapunkt lahko pisal o poželenju mesa in kako ga na karseda prijeten in dekadenten način potešiti, a sočasno tvegal, da me kdo prijavi na Spletno oko. No, pri poželenju mesa bomo vseeno ostali, a namesto z mesom pripadnic človeške rase, se bomo ukvarjali z mesom, ki je skoraj, pa ne čisto, ravno tako žlahtno, tako nežno, dišeče in poželenja vredno. Z mesom govedi, namreč, pripravljenim na kanonični nedeljski način, v obliki taflšpica.
O taflšpicu, pravzaprav o eni boljših inkarnacij le-tega, smo tu že pisali in vedoč, da modrosti šamanov taflšpica ne gre oporekati, bomo preučili njihove recepte in jih zlili z nekaj lastnimi kapricami.
Taflšpic, osnovna priprava
Na šporhet zadegamo velik lonec, njegovo dno omastimo s prav malce olivnega olja, pošteno zakurimo pod njim in na olje postavimo dve polovici čebule, neolupljeni, s prerezano stranjo navzdol, dokler ploskvi lepo ne porjavita. Takrat zlijemo v lonec dva litra vode in jo pripravimo do vretja. Pod vodo oplaknemo dve kosti, najboljši bodo primerki goveje goleni, vsekakor pa naj premoreta izdatno količino mozga, in od oka kilo mesa ter vse skupaj denemo v lonec. Skoraj poljuben kos krave bo primeren, stegno, hrbet, lep osobukast kos kravje nožice, pusto ali mastnejše, kar v danem trenutku sede. Prvih nekaj minut pridno pobiramo peno, ki se bo nabrala vrh vode. Za vonj in okus natresemo zraven dobro žličko zrn črnega popra, lovorov list ali dva, šopek peteršilja, morebiti kakšno vejico timijana, lahko tudi kakšen manjši paradajz, kar v kosu, bolj avanturističnim pa bo v lonec padla še kakšna vejica rožmarina, morebiti pa celo čili ali dva. Svet pripada pogumnim!
Čas je za posedanje ob nedeljskih cajtngih: naj voda, ki gosti kravo, nežno vre dobri dve uri. Ako je časnikov res mnogo ali pa njih vsebina jako zanimiva, lahko tudi dlje, tja do polnih štirih ur. Za trenutek bomo vmes odložili čtivo, ravno toliko, da nakolutimo dva rdeča in en rumen koren pa steblo manjšega pora, zapovrh pa nakockamo še pol zglednega gomolja zelene. Ko mine odmerjeni čas, kuhanemu dodamo korenje in zeleno ter kuhamo še toliko, da je vsa zelenjava jedi primerna – lahko se odločimo za bolj hrustljavo al dente varianto ali pa bolj mehkobno, že kar malce razkuhano stanje le-te. Deset minut pred koncem kuhe dodamo še por.
Uživanje
Taflšpicu in vsem pritiklinam se velja primerno posvetiti.
Začnemo z govejo župo, ki se je nakuhala okrog mesa: nekaj zajemalk je precedimo v drugo posodo, zavremo in vkuhamo karkoliže – ribano kašo, rezance, zdrobove žličnike (po slovensko: gresove knedlne) ali kaj sorodnega. Z juho prelijemo malce zelenjave in kakšno goveje vlakno. V roke primemo žlico!
Med srebanjem juhe popečemo kos rženega kruha in nanj namažemo mozeg iz kosti. Pošteno opopramo in se posladkamo.
Meso narežemo na prst debele rezine in ga obložimo z jušno zelenjavo ter dihala očiščujočim jabolčnim hrenom: jabolko ali dve in izdaten kos korenine hrena fino, fino naribamo, zraven vržemo ščepec sladkorja, ščep soli, sok pol limone in pljunek olivnega olja ter dobro premešamo in pregnetemo.
Zraven spada krompir. Tule prisegamo na dobro pretlačeno inkarnacijo, na pire, v katerega poleg krompirja denemo še kakšen kosec zelene in korenja iz juhe in ga obvezno odišavimo z muškatnim oreščkom.
Za konec naredimo jesihflajš, soroden tistemu, ki ga promovira teve zvezda Napo: no, tule bomo raje nakolutili eno rdečo čebulo, nanjo deli na trakove narezano govedino, zalili z bučnim oljem, malce solili, poprali ter osvežili s pošteno strtimi koriandrovimi semeni. Okisali bomo z eno pošteno limono ali kar dvema (odvisno od siceršnje sladkosti življenja, uravnoteženje je princip, ki ga globoko spoštujemo!), no, pravzaprav bo tole limonenflajš… Velja isto kot za jesihflajš: pred uporabo naj stoji!
Hja, tudi krave so minljive…

Comment by BigWhale
Posted on 2/24/2008 at 8:35 pm
Goveja zupa? Triurno cmazenje ene kosti, enega kosa mesa, enega korencka in sopka petrsilja. Morda se kaksne druge travnato/grmicaste zadeve, kao za okus.
In potem na koncu pa prazen krompir in kuhana govedna kot priloga.
Slovensko kosilo at its best!
Se dobro, da imamo italijane za sosede, ki znajo vsaj makarone kuhati.
PS: Nisem prebral kaj vse si ti dal v juho. Kljub vsemu… Zupa k zupa. Stare mame nej jih kuhajo! ;>
Comment by vale
Posted on 2/25/2008 at 10:41 am
BigWhale ti ga pa sekaš … dobre goveje župa pač ne zna skuhati vsak, niti vsaka stara mama ne …
Comment by vale
Posted on 2/25/2008 at 11:41 am
Aja, jaz se vedno kravi opravičim preden jo denem v lonec kjer potem brbota …
Comment by jaKa
Posted on 2/25/2008 at 12:29 pm
mmg, to, prjatu, je klasično dunajsko meščansko kosilo! boiled beef, viennese style.