Sladko obloženi brancin

Te dni se pri Mislečih pospešeno pripravljamo na čase, ko bo vreme le potrdilo ravnodošli astronomski letni čas in bo naklonjeno lagodnemu (no, ali pa tudi bolj adrenalinskemu) prevažanju po morju na osnovi obnovljivih virov. Ob tej dejavnosti pa se, kakopak, spodobi tudi primerna morska košta, ki vrne moči od sukanja krmila in vlečenja vrvi razbolelim rokam, zato je v tem pripravljalnem obdobju na mestu – ne, kot bi si nemara kdo mislil, nekakšno obnavljanje pravil srečanja in podobnih neslanosti ali morebiti nadaljevalni študij vozlanja, saj je s temi spretnostnmi tako kot z vožnjo avtomobila ali fukom: tudi po daljši odsotnosti vaje je dovolj prvi piš vetra, da zavest iz teme svoje podsestre povleče vse nekdanje znanje – preučevanje novih načinov priprave prebivalcev morja in njihove spremljave.

Danes tako predstavljamo osnovno morsko jed

Preprosto ribo na hrustljav način

Enemu fit in nezamaščenemu, najraje torej ulovljenemu primerku ribjega rodu (v našem primeru smo končali življenje srednje velikega brancinčka, ravno pravšnjega za dva lačna) iztrgamo drobovje, ostrgamo luskovje in ga vobče očedimo. V možnarju stremo lanskega leta nabrano in posušeno žajbljevo listje, zrna črnega popra in dobro mero soli. Ribo natremo tako po notranjosti trebuščka kot po celotni zunanji površini. V vamp ji zadegamo še vejico svežega rožmarina, strok česna in kolut limone ter ga naoljimo z olivcem, da se sveti.

Na protvanj (pleh, tepsiju, karkoli že…) položimo nekaj kolutov limone, nanje pa ribo, s čimer poleg svežega vonja efektivno preprečimo prijemanje ribje kože na podlago. V pečico z živaljo – bodi prva nastavljena na kakšnih dvesto stopinj in na žarni režim, riba pa v zgornjem pečičnem nadstropju, da jo bo žar dobro nažaril. Dobrih deset minut naj se peče, nakar jo obrnemo in ji privoščimo sorodno obravnavo še po drugi strani.

Sladkobne korenine in gomolji

Med pečnjem nakolutimo večji koren (sori, Napo…) in en povprečen gomolj koromača. Na ponvici utekočinimo pošten kos masla, ter nanj zalučamo ravnokar narezane korenine in gomolje. Na kratko ga popražimo (kako že gre oni francosko zveneči sinonim, sotiramo ga, ja, to bo), v možnarju pa uprašimo…

(no, v tem trenutku sem se spomnil, da se v pečici pekli rostbif po slavčevo, sam pa sem v kreativnem zanosu čisto pozabil nanj in tako dobil medium različico namesto meni mnogo ljubše rare, tako da bo potrebno vajo ponoviti še prihodnji teden! no, resnici na ljubo, že medijum rostbif je bil res odličen, tako da mi ne bo težko…)

…semenje kumine in poper ter z njim poprašimo praženje. Vbrizgamo sok pol limone, dodamo žlico medu, zalijemo še z malce, a res malce!, vroče vode (hmmmm, ali pa z od vode mnogo žlahtnejšo rebulo, ki služi ob pripravi brancina za vestno izvajanje lajtmanovega manevra, četudi je pri ribi pravzaprav ne potrebujemo). Na nežnem ognju vse skupaj počasi pokuhavamo, dokler prav vsa tekočina ne odpari.

Nabrusimo nož in ribo zgledno sfiliramo: polovico naj dobi vsak jedec, zraven pa kupček oslajenega korenja in koromača. Za kontrapunkt sladkobi lahko čez vse skupaj počimo še žlico kisle smetane. Dober tek!

This entry was posted on Monday, March 24th, 2008 at 3:24 pm and is filed under Z veliko žlico. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site. You can also submit this entry to reddit!