Časopisu, ki ima Crnkoviča, tudi ajPed ne bo pomagal!

Te dni se je v hiši po dolgem času spet znašel sobotni Dnevnik in z njim Objektiv, kjer rad kaj zapiše priljubljeni salonski intelektualec Marko. Tokrat se je Marko podrobno lotil, jasno, ajPeda. Ah, zgodba, ki se ponovi pri vsakem jabolčnem otroku: pol sveta ga nekritično opljuva, druga polovica pa ravno tako nekritično ekstatično vrešči in trga obleko s sebe. No, vseeno je lepo videti, da danes še obstaja kakšna reč, ki jo ljudje jemljejo zares in za katero so se pripravljeni bojevati do zadnjega diha in udarca srca. Pa četudi bižuterija.

Za razliko od kratkih in praznih treh odstavkov, kakršne redno priobči v Žurnal – mimogrede, vedno sem se spraševal, Marko, mar zanje prav zares dobiš kakšen novčič ali z njimi kar zastonj ohranjaš in obnavljaš prisotnost, Styria pa ti nakloni tisti kotiček zgoraj levo, saj se spodobi, da prostor zapolni še s čim tehtnim, ne le z oglasi za vedeževanje prek esemesov? -, so njegovi dopisi za bolj etablirane snopiče listkov napornejši: so dolgi in prazni.

Credit where credit is due, priznam, da sem se tokrat ob branju besedila odkrito zabaval. Že dolgo ni naš Marko, ki se rad in redno zgraža nad banalnostjo današnjih vsebin, toliko hitreje pisal kot mislil.

Pustimo ob strani ljubko protislovje, da veliki individualist Marko – ta pozicija je resnemu mislecu seveda edina možna izbira – pokliče na pomoč brezimno hordo Mac userjev (mimogrede, veš čas branja sem dobival preblisk, v katerem sem ga videl na njih čelu, malce bolj bradatega kot običajno, s čelado z rogovi in veliko okrvavljeno sekiro) in jo postavi nasproti domnevni enako homogeni masi Winblows userjev. Tu naj le pristavim, da winblows userje pri tej (ne)izbiri do neke mere celo razumem – alternative včasih pač ni -, predvsem pa cenim njihovo zdravo kritično distanco do orodja, ki ga uporabljajo.

Pustimo ob strani očitno laž, da si tudi Mac userji svoje mislimo o pisijaših, vendar to le redko naglas povemo.

Pustimo ob strani neskočno pretiravanje, da vsak slovenski uporabnik računalnikov, ki je za Mace že kdaj slišal, nanje gleda s prezirom, in kako je ta (pop, tako kot vi vs emacs, ZX spectrum vs C64 ipd.) konflikt v Sloveniji menda čisto drugačen kot drugod.

Pustimo ob strani tudi ves avtoeroticizem in glasno prihajanje na podobo samega sebe v ogledalu, ta je že stalnica Markovih priobčkov.

Osredotočimo se raje na osrednjo težavo v Markovem razmisleku o ajPedu in kakšna božja mana za časopise da je. Težava časopisov (in medijev vobče) ni v obliki, Marko, temveč v vsebini. Dokler ne bo storjeno kaj glede slednje, ni prav nič pomembno, ali bomo flipali strani na ajPedu ali ajFounu, klikali po njih na ajMeku, hapeju, delu, lenovu, prenosniku ali namizniku ali pa šelesteli s podrtimi smrekami.

It’s the content, stupid! Oblika pride na cilj šele druga, in to s precejšnjim zaostankom. Marku to ni jasno. Razglablja o tem, kako bo ajPed pod pazduho oddajal enake signale kot nekoč cajtng točno tam. Eeeee, ne bo. Naivno si namreč predstavljam, da je v slednjem primeru štelo, ako ste pod roko stisnili Delo ali Slovenske novice, Bild ali FAZ, morebiti škrlatnemu princu všečni Le Monde, nemara pohlepni WSJ. ajPed bo pa ajPed, ne glede na to, ali bo porabnik na njem bral kakšno resno čtivo ali pa morebiti Marka in Dajano. Mimogrede, prenašati gladko tablico na ta način se zdi neprimerno težje kot pa zvit snopič listov …

Slovenci in tudi ves ostali svet se branja časopisov ne odvajamo zavoljo načina dostave in uporabe le teh – odvajamo se jih zavoljo vsebine. Zato, ker v splošnem časopisi ponujajo vse manj izdelkov, ki bi jih bilo vredno prebirati.

Dokler bo po en teden na naslovnicah kraljevala senzacionalistično napihnjena vest, da so trije psi pojedli mojega zdravnika in ali bi zategadelj moral odstopiti kmetijski minister; dokler bo o tem, kam, zakaj in kako je šlo tristo milijonov mojega denarja, pisal Dejan Karba z navedbami izjav ljudi, ki vse izjave zanikajo, in neobstoječih dokumentov; in dokler nas bo o novih tehnologijah in medijih razsvetljeval in razveseljeval Marko Crnkovič, bodo časopisi počasi crkovali, ne glede na pot, ki jo bodo ubrali do porabnikov.

Ampak ali ne govorimo tu o medijih, se vpraša Marko. Ne, Marko, tu govoriš, kot ponavadi, o sebi. O medijih in novih tehnologijah nimaš pojma – pogosto, tudi v praksi, pokazano in dokazano.

Pod črto pa bom še malo pokroviteljski, tudi Marko rad ubere to pot, da bralcu pove, kako ve več in zmore bolje od njega: všeč mi je beseda vžepljiv, Marko, ziher je še kje kaj neprevedene poezije, da bi se lahko ukvarjal z njo. Pojdi in počni tisto, kar znaš.

Končal bom z vprašanjem za tistega klasično izobraženega izmed obeh mojih bravcev: dolgo je že, kar sem se učil latinskega jezika, in le redko srečam koga, s komer bi mogel ob pivu pokramljati v latinščini, jezik pa, ako ga človek ne uporablja aktivno, rad izpuhti iz glave. Vseeno pa se mi zdi, da je Marko malo pokvečil lepi latinski rek, ko pravi, da omnia sua secum porto. V prvi osebi (kakor ga je uporabil zase) bi namreč moralo stati omnia mea mecum porto. Sua in secum bi pristojala tretji osebi: Marko omnia sua secum portat.

Dodatek, 20100210: v bložni izpeljanki je Marko le imel možnost reč pretvoriti v spodobno oglasno sporočilo – saj veste: slika pove več kot tisoč besed. Upam, da le dobi v zameno za ves trud kakšen preizkusni primerek.

This entry was posted on Monday, February 8th, 2010 at 1:08 pm and is filed under Medijske. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site. You can also submit this entry to reddit!