Bučuha
Uplenimo veliko bučo. Nikakor ne kakšen anoreksičen zucchini: veliko, resno bučo. Recimo primerek one oranžne in omamno dišeče provansalske sorte. Primeren kos le-te narežemo na kocke, podobno storimo s krompirjem, le prostorninsko naj bo slednjega pol manj.
V velikem loncu na olivnem olju prepražimo drobno nasekljano čebulo in nekaj strokov česna. Dodamo bučo in krompir, nekaj minut cmarimo na poštenem ognju, nato pa zalijemo z vodo, ravno toliko naj je bo, da bo vsebina lonca pokrita.
Bodočo juho kuhamo dobre pol ure, buča bo še pred tem časom podlegla želji po razpadu, ko pa je tudi krompir pošteno zmehčan, vse skupaj odstavimo in kruto razmesarimo s paličnim mešalnikom, dokler ne dobimo enakomerne, brezgrudičaste kaše. Popramo in solimo, vmešamo dobro mero kisle smetane in prgišče nasekljanih lističev sveže bazilike ter vrnemo na ogenj za nekaj minutk.
Postrežemo s popečenim kruhom in nekaj kapljicami bučnega olja.
Comment by blodnja
Posted on 10/5/2006 at 8:44 am
Joj JaKa, zdej si mi pa vzbudil skomine že na vse zgodaj zjutraj.
Po glavi mi gre samo še transformacija buče v okusno župco in koncentracija je šla po gobe…
tralalalallala, ne sploh nismo lačni, tralalalalla….
Pingback by možgani z jajci « kruh & vino
Posted on 10/10/2006 at 2:10 pm
[...] v krajih, katerih grudo je chefova noga tlačila v zgodnjih letih trenutne inkarnacije, je bilo pogosto slišati besedno zvezo tem tek za bučo speku … omenjeni niz besed je ponavadi prišel iz ust s povišanim volumnom glasu, ponavadi ga je močnejši siknil šibkejšemu in čeprav je moč vsaj zadnji dve besedi suvereno uporabljati kot strokovna termina v kulinaričnem diskurzu, vam je verjetno jasno da s samim aktom priprave okusnega obroka, konkretneje z dobesedno peko buč, nima prav veliko skupnega … v tistih krajih se namreč buče, kot sem mogoče že kdaj omenil, v usta tlači skoraj izključno svinjam (tokrat dobesednim), edina interakcija med jezikom običajnega zgornjesavinjčana in bučo pa je možna, če je slednja že stisnjena v bučno olje ali pa njeno semenje vsaj posušeno in spraženo … ko je chef kakšno leto nazaj svojima roditeljema kuhal kremno bučno župo, tako ni bil deležen le sumničavih fotrovih pogledov, ampak tudi prestrašene materinske izjave a bučo kuhaš? a ni to bol za prašiče? … resnici na ljubo pa dodajam, da sta pojedla vse, kar sta dobila (mati celo repete, ampak sumim, da je bil to vljudnostni odkup za tisti prašičji remark) in da tako nista več običajna zgornjesavinjčana … skratka, buče se v danem momentu oranžijo na vseh koncih in krajih in pobje iz njih kuhamo juho, bučuho, njoke, sendviče in še kaj … ker je aktualen kuhinjski bluz precej semantične sorte,dajmo še malo pobrskat po osnovnem pomenu besede buča … ki je, seveda, glava … in v glavi so ponavadi spravljeni možgani, torej morajo biti tudi v buči … in prav te, torej bučine možgane, bomo spekli z jajcem in tako zaključili tale kuhinjski bluz z adaptacijo zgornjesavinjske grožnje: tim tek mužgane od buče speku, da ti jh bom z jajcm zmešo! … v prostem prevodu je to v pečici pečena fritaja z bučo in brokolijem, ušpičiš jo pa, četudi si zgornjesavinjčan, takole: [...]
Comment by napo
Posted on 10/10/2006 at 3:42 pm
marija, jest sm hotu sam linkat semle iz enga svojga posta, zdej pa tlele celo alelujo od pingbacka vidim … ker sem bl bukove sorte na nule in enke, te prosim, da tole zgoraj kr eliminiraš … če se ti da, mi pa še povej, kaj nej naslednjič nardim, de ne bom tkole sral po komentarjih … fala!
Comment by jaKa
Posted on 10/10/2006 at 3:57 pm
ah, kar naj bo pingback tam, naj se vidi, da gre za splet, ne pa snop vzporedno tekočih zgodb!