O Lahih in Laškem z Matjažem Ambrožem in prijatelji

Bilo je nekega mračnega torka, naletavale so še zadnje snežinke in vlaga večerne megle je jela objemati svet, ko me je - ravnokar sem, utrujen od celodnevnega šihta, pokadil enega od onih čudnih cigaret in razmišljal ali bi bilo bolje zavleči se z aktualno številko Mladine v toploto postelje ali pa le sesti pred ekran in se posvetiti družbeno-koristnemu programiranju - poklical kolega Vuk, mož mnogih znanj in tudi naslovov: univerzitetni diplomirani matematik, načelnik AO Črnuče, admiral, šolmošter za plezajoče tečajnice, in nenazadnje - to titulo si je prislužil o priliki svojega nedavnega udejstvovanja na nekem testu smuči - tudi alpinist in freerider. No, omenjenemu se je zdelo, da bi se še najmanj zmotila, če si dotični večer, ki res ni obetal prav posebej razburljivih prigod, popestriva z udeležbo na Velikem Glasbenem Spektaklu, ki ga v Zavodu Groš, v Grosupljem - rojstnem kraju Velikega Osamosvojitelja, trgovca z orožjem, obramboslovca, ex-mirovnika in aktualnega predsednika vlade - prireja Matjaž Ambrož s svojim ansamblom.

Nemudoma sem ga - a priori in brez posebenega premisleka - zavrnil, kajti v mojem požiralniku in zgornjih dihalih je kolonija bakterij že prav marljivo postavljala temelje nove civilizacije, moj glas pa je bil tako po moško raskav, da bi se ga še Marlon Brando v Botru ne sramoval. A že tisti trenutek, ko sem odložil telefon, mi je postalo jasno, da sem storil napako in da te priložnosti res ne gre zamuditi: še isto minuto je moj mobi že besno klical kolego Vuka in nekaj sekund kasneje sva si bila že na jasnem, da nimava izbire in da bo mojster Vuk v četrt ure s svojo terensko Xsaro parkiran pod mojim blokom, pripravljen, da nadaljujeva svojo pot Grosuplju in novim junaštvom naproti.

Naj mi bo ob tej priložnosti dovoljen kratek medklic, s katerim bi rad priobčil skrajno neverjetno dejstvo, da je bil kolega Vuk ob tej priliki točen - kar se redko primeri! - in da - naj bo zmeda še večja! - ni bil točen Darc, ki sva ga na poti še pobrala. Še več: slednji nama je z vso resnostjo, ki njegovemu pravniškemu ozadju pritiče, naročil, naj ga pobereva pred njegovim stanovanjem u Fužinama, čeravno je bil takrat, ko je točni Vuk parkiral na dogovorjenem mestu, še nekje tam okrog Štepanjca. Spričo tega je admiral malce godel in godrnjal, v že tako zadušljiv zrak v Darčevi Octavii pa je z vsakim stavkom dahnil še solidno dozo cinizma.

V Zavod Groš smo resda prispeli z malce zamude, a še ravno dovolj zgodaj, da smo ujeli zadnje trenutke priprav in tonske probe .

Ni še minil en pir, ko se je na odru že zbral kvartet glasbenikov , ki si brez dvoma zaluži posamično obravnavo.

Škerlu , basistu in ad-hoc vokalistu - še prav posebej smo bili kasneje očarani nad njegovimi aaahaaaaaaji in ouooooji - svetujemo, da se ne loči več od zlatnog lanca in vajfbiterce. Aplavz za look-n-feel! Škerl sicer sliši tudi na ime Uroš, vendar je med glasbeniki še en Uroš, zato bomo Škerla imenovali pač - Škerl.

Ob predstavitvi ušesom in očem všečne klasično izobražene vokalistke Teje - najprej navržimo, da lasulja brez dvoma poveča njeno ljubkost in si zasluži v njenem repertoarju modnih dodatkov enako mesto kot Škerlova zlatni lanac in vajfbiterca - naj nam bo dovoljeno omeniti manjši trač: gospodično namreč brez dvoma poznate kot back-vokal mojstra Omarja, polbližnjevzhodnega kekca, ki je letošnji slovenski evrovizijski up. No, po zmagi na Emi in afirmaciji njegovega zmazka za slovenski evrokomad, se je gospodiču zazdelo, da bi se njegov aranžma neprimerno bolje slišal v sedemosminski varianti, cepljeni na balkansko glasbeno izročilo, k poslušljivosti pa naj bi dodala tudi nova back-vokalistka, ki mora biti - v maniri pjevaljk, ki se običajno pozibavajo na tovrstne ritme - primerno platinasto blont in joškata. Gospodični Teji ta odločitev ni bila nič kaj po godu - konec koncev ji zna zato uiti izlet v Ukrajino - in v njenem gnevu jo zvesti poslušalci Ansambla Matjaža Ambroža popolnoma podpiramo.

Cvetober slovenskega glasbenega podmladka sta dopolnjevala še Mario na več vrstah prepasanih klaviatur in Uroš na bobnih.

Po krajšem žgoleče basovskem uvodu je na oder končno stopil sam Matjaž Ambrož , lirični interpret bivanjskih trenutkov slehernika, ki je s svojo počasno in jasno dikcijo, vredno uglednega pravnika, razglasil poslušalstvu, da bomo ta večer posvetili naslednici nekdaj ponosnega imperija, zmagovalki vseh svetovnih vojn, Italiji. Naj še omenimo, da je naša zahodna soseda prav te dni razburila slovensko občestvo, z - pustimo aktualno-politične in moralno-etične kategorije ob strani in se posvetimo le pogledu filmoljubca, kakršen sem sam - neverjetnim zmazkom, ki se mu Srce v breznu pravi in je brez dvoma edini primerek tuje filmske produkcije, ki se lahko kosa z izdelki Romana Končarja.

Bend je postajal neučakan , medtem ko je Ambrož razlagal čustvovanje zavarovalniškega agenta , ki je uvedlo očarljivo kancono Felicita , v slovenskem prevodu... eee... sreeeča. Mediteranska melodika je kolego Vuka spravila iz stanja apatičnega objemanja kozarca v stanje obče evforije , poudarili pa bi, da se je admiral kaj hitro odrekel časti in dolžnosti snemanja in je kamero podtaknil Darcu . Kaj moremo: admiral se najbolje počuti, če lahko hodi vzravnano ne pa sključen pod bremenom odgovornosti.

Sledile so še mnoge življenske zgodbe, s katerimi se je poslušalec brez posebnih težav identificiral - od klasično slovenskih samomorilskih tematik do sladkih ljubezenskih zgodbic o zapeljevanju dijakinj, a ker slika pove več kot tisoč besed, bomo na tem mestu prenehali blesti in vas preustili izbranim utrinkom s koncerta: .

Zdaj, ko skorajda že dihate zrak koncerta in vam v ušesih brez dvoma pozvanja moški Škerlov bas, široki razpon Tejinega glasu in preudarna Ambroževa beseda, bi vas pisec želel opozoriti še na Škerla v pevskem feelingu in pa to, da smo se proti koncu našega druženja še oddaljili od romansko-mediteranskega kulturnega miljeja in se preusmerili v nekoliko tršo, germansko poetiko: k enemu največjih sinov naše severne sosede, sicer znane po izjemnem smislu za podeželsko arhitekturo - pomislite na vse one umetelno izrezljane balkončke in girlande rdečega cvetja, ki kot slap lijejo z njih -, h komu drugemu kot Hansu Hölzlu - Falcu, ki nas je spričo nagnjenosti do zdravju škodljivih substanc, ki ji rade podležejo takšne čuteče pesniške duše, mnogo prezgodaj zapustil. Kakorkoli že, skozi svoja dela Falco živi naprej v naših srcih: .

Ura je bila že pozna, a vseeno smo dobili ne le enega , temveč dva bisa, navkljub navadi Ansambla Matjaža Ambroža, da odigra največ en bis - prevzeti poslušalec je namreč z apelom na frontmana Ambroža, "Za dušo!", le odtajal ledena srca glasbenikov.

Ih, kako naj končam tale svoj popis dogajanja... kako drugače kot z besedami našega najljubšega rokometaša: "Je blo pa lepo!"