3 bejbe na jadrnici (da o psu ne govorimo)

Primerilo se je, da je najboljši ladijski kuhar povabil na anualno večerjo tercet Miha, Cefo, Manca, s katerim je pred slabim letom vozil Heck Mecka iz Zadra v Rovinj, pa so takole ob skrbno pripravljenem mrtvem teletu, divjih špargljih in krompirčku za Cefota kramljali in se prikramljali do tega, da kani Manca za vikend odvezati štrike na imenovanem plovilu in se s cimro, JAnči, predajati prvim žarkom poletnomočnega sončka ob istrskih obalah. No, kuharju se je zazdela ideja jako mikavna, pa je počasi in previdno - kajti prisoten je bil tudi Miha, Mančin brat, in znano je, da znajo biti bratje neprijetno zaščitniški do svojih mlajših sestra - namignil in povprašal, če bi se morda našla na barki še kakšna viseča mreža za priznanega ladijskega kuharja, ki bi mu bilo v čast hraniti brhki mladenki, medtem ko ti dve brezskrbno lovita ten na premcu, da sploh ne omenjamo, da je kuhar jako pripraven tudi, ko je treba potegniti kakšen štrik ali natrimati jadro.

No, ideja je bila dobrohotno sprejeta in tako se je v petek Jaka, potem, ko je predčasno zapustil tri akademike, Avstrijca in duet Poljakov, ki ju je imel na obisku v službi, oglasil na kavi pri mladenkah, okrog šeste pa smo odrinili proti Rovinju. Znamenita Mazda 3, vajena brzenja na prevzeme čartiranih bark, je tokrat počasi in lagodno požirala kilometre, voznik pa se je ukvarjal s tem, da je z avtosugestijo nižal nivo testosterona v svojem telesu, delal miselne sezname vseh šovinističnih opazk, ki jih tokrat ne sme izreči in razmišljal o tem, kaj bi bilo vredno pripraviti za sobotno kosilo.

Prišedši v Rovinj, smo se najprej posedli na znamenite obmarinske skale, občudovali sončni zahod in pozdravili - po temperaturah očitno prispelo - poletje s požirkom prav okusne slivovke, ki sta jo mladi dami privlekli iz ene svojih omar.

Na Heck Mecku nas je sredi kokpita najprej pozdravila izstreljena varovalka : v upanju, da ne skrbi za katerega od vitalnih sistemov, smo jo za trenutek izbrisali iz misli, ko pa hladilnik kar ni in ni proradio, nas je rahlo zaskrbelo: kaj vendar, če dotična varovalka skrbi za le-ta nepogrešljivi del ladijske opreme, ki skrbi, da je pijača vedno znosno ohlajena in lahko lajša tegobe vročih dni na brezsenčnem krovu? Manca je poklicala predstojnika admiralitete, ateta Vuka, ki je na telefon kakopak zahteval Jako, moško roko na barki, ne vedoč, da se je slednji - v interesu prilagajanja, kakopak! - že popolnoma preobrazil - vsaj duševno - v pičko in da mu reči, kot so varovalke, hladilniki in podobni tehnični nesmisli niso več blizu! No, o varovalki in hladilniku tako ali tako ni bilo prav dosti govora, so mu bili pa razloženi prav vsi sistemi, napeljave in ostale male tajne Heck Mecka.

Hladilnik je sčasoma skrivnostno začel hladiti, na varovalko pa smo načrtno pozabili in še danes ne vemo prav dobro, čemu služi: barka je tudi brez nje plula naravnost odlično.

Po nastanitvi smo še enkrat nagnili steklenico: nekateri z navdušenjem in poglobljeno , drugi z dolgim požirkom in navihanim nasmeškom , tretji spet z vso resnostjo , ki dobremu šnopcu pritiče.

Kuharja je trla lakota - ta dan še ni jedel resnega kosila! -, pa smo se namenili na šetnjicu čez Rovinj in v oštarijo blizu lučke kapetanije, ki naj bi bila predstojniku admiralitete še prav posebej ljuba in baje tudi priskrbi zgledno hrano. Hrana je bila res dobra, še boljši pa je bil blond kelner, ki je malce poflirtal z bejbikami - kuhar si domišlja, da nenazadnje tudi z njim - in nam zapovrh še razložil, da špiža - preklopil sem, Istri navkljub, že malce v dalmatinski način govora - tule na severu ne pomeni nujno hrane, da pa se s to besedo označujejo bele črtice kristalčkov, ki nastajajo kot derivat kokinih listov.

Liter merlota, ki nam je delal družbo ob hrani je poskrbel za odlično podlago za spanec in tako se nam je storila tema do naslednjega jutra, ko se je kuhar - eh, v čisto vseh rečeh se pa le ne more poženščiti - že pred deveto uro zjutraj - na rahlo nejevoljo pravih žensk na krovu - priplazil iz svoje kabine in pri tem kakopak prebudil ostanek posadke. Kratek zajtrk, nato pa smo izpluli, zvito namenjeni, da se parkiramo ob pomolu neposredno pred lučko kapetanijo, z našim ženskim šarmom izprosimo za petnajst minut veza, uredimo crew listo in skočimo nemara še na kakšen kofe.

Iz tega kakopak ni bilo nič: ženski šarm gor ali dol (ok, mogoče je bil kriv kuhar), iz pomola so nas nagnali, mi pa smo poskusili srečo še na drugi strani Rovinja, a tam - bitve so namreč postavljene tako narazen, da so primerne le za vez kakšnega tankerja - nikakor nismo mogli najti mesta, kamor bi postavili Heck Mecka, tako da je na koncu kuhar skočil na obalo, uredit papirje in kupit kakšno mrtvo morsko žival, dami pa sta ta čas plutali ob obali.

Urejanje papirjev je vzelo - hej, pa saj še nismo tako južno! - mnogo časa, zapovrh pa še v ribarnici niso imeli svežih lignjev, ki sem se jih namenil napolniti z mozzarello in pršutom, tako da sem pristal na tri manjše oradice, z malce nelagodja pritekel nazaj na obalo - saj veste, kakšne so ženske, če jih pustiš čakati! - in se pustil pobrati. Smer: na sever!

Moje poženščenje očitno ni bilo najboljše, saj sem med telefoniranjem zavzel tole izrazito nedamsko pozo .

Skiperka je preučila navodila za ravnanje s Heck Meckom in ga suvereno usmerila stran od obale.

Zapihal je prijeten maestralček, v katerem smo razpeli - a first time za Manco - glavno jadro in kakopak še flok ter ob dobrih trenutkih prignali našo jadrnico na švoh pet vozlov.

Ja, težka je skiperska: le poglejte ta izmučeni obrazek .

Nekateri znajo zelo dobro združiti prijetno s koristnim , pa se nastavijo sončku tudi med krmarjenjem.

Zasidrali smo se v uvali blizu Limskega fjorda, kjer sem se - ah, še eno nedamsko dejanje - nemudoma pognal v vodo, ne ravno visokim temperaturam navkljub. Ostanek zgodnjega popoldneva je minil v prijetnem praženju na soncu z malce spolne segregacije: echte bejbike na premcu, kvazi bejbika na krmi, kjer je slednja dokončala branje Molitve pred plovbo, nato pa pripravila oradice, ki so se poprej namakale v mešanici rožmarina, česna, olivnega olja in refoška. Takole so bile videti, že sfilirane, v družbi mladega krompirja in bučk, potenstanih v vinu. Ob tej priložnosti omenimo še, da je kuhar posodo, v kateri so se ribe namakale v paci, čez dan neprevidno postavil v pomivalno korito, da bi med jadranjem morebiti ne zdrsele na tla in ne ponesnažile Heck Mecka, zavoljo česar je JAnči med pranjem rok uspela pošteno oprati tudi ribe, pa smo morali paco obnoviti. No, kulinarični precedens, okus po milnici je, hvala bogu!, izostal.

Takole je videti zadovoljno sita posadka: bejbika in pol in dve bejbiki : opazujte polne trebuščke damic, pogled na kuharjev programerski trebušček pa vam bo prihranjen.

Navkljub mojemu predlogu, da spimo na sidru, smo se odločili, da se raje vrnemo v Rovinj in se - tako, po damsko - še malo prošetamo po rivi. Pa smo zasukali krmilo in v zgodnjih večernih urah pristali v domačem vezu in nemajhno je bilo navdušenje skiperke , ko sem jo pohvalil za brezhiben manever pristajanja. No, z načrtovano šetnjo ni bilo nič, saj nas je nuja - posvetiti se je bilo namreč treba ostankom refoška, ki jih ni bilo malo - prikovala na krov, kjer smo se ga med pogovorom in kakšno srednješolsko finto - recimo igranjem cigareta resnice - prav zgledno nažgali. Plod tega duševnega stanja je bila tudi modra misel, da morš u živlenju vse po malem nategovat pa direktorju ne smeš nikol rečt ne!; no, nekateri so premogli še dovolj zbranosti za vmesno esemesanje: zbrano pisanje in navdušenje ob odgovoru . Kdo ve, kdo ali kaj je bilo na drugi strani...

Aha, zakaj o psu nismo govorili? No, bili smo brez njega, se je pa naslov avtorju zdel dobra priredba naslova Three men in a boat (to say nothing of the dog).