Športni dnevi Veter v jadrih: s športom proti drogi 2005

Znano je, da v obdobju, ki sledi zadnjim resnim smučarskim dnevom, tam enkrat marca ali v najboljšem primeru še maja (v slednjem primeru običajno na visokovršnih francoskih strminah), človeka rada popade, tako zahrbtno in potiho, pregovorna pomladanska lenoba, ki se zna potegniti še v poletje in spričo katere se telo nekako nesramno obda z oblogicami sala, ki bi se znale izkazati kot resen hendikep pri pritegovanju pozornosti samskih primerkov drugega spola v prihajajočih poletnih mesecih. Bicepsi se povesijo v smeri gravitacije, nezdravo bleda barva pa deluje jako švedsko. Pregovorni fizični napori, ki jim je mladi visokoizobraženec, še prav posebej pa študent, izpostavljen med vsakodnevno tlako ali študijem, pa temu procesu le izdatno pripomorejo. Kakopak je potrebno to zadrego čimprej rešiti in ni ga boljšega in prijetnejšega načina, kot da si človek v drugi polovici junija privošči enotedenski oddih, izpolnjen s predanim in poglobljenim ukvarjanjem s kakšnim športom, po možnosti na prostem, da mu svež zrak požene kri po žilah in obarva lička po podeželsko rožnato in ni ga boljšega zraka od vonja borovcev, pomešanega z vonjem soli, mrtvih rib in obližnjega izliva mestne kanalizacije! Ta mešanica, poleg že omenjenega blagodejnega vpliva na krvožilni sistem, jako ugodno deluje tudi na dihala in omogoči, da morebitni kadilec izloči in izkašlja tisti del svojih pljuč, ki ga je čez zimo dokončno ugonobil katran. Ponudba tovrstne plinske mešanice je pri naših ljubih južnih sosedih, izumiteljih kravate, narodu z dolgo in slavno zgodovino, med najboljšimi, kar se jih za denar sploh dobi.

Tako razmišljajoči smo letos že v prvih zimskih mesecih pričeli z načrtovanjem tradicionalnih junijskih športnih dni, kot šport, ki je našemu srcu najbližji, telesu in duhu daleč najprijetnejši in sploh v vseh pogledih idealen za obnavljanje od pomladne ulenitve zakrnelega mišičevja in zarjavelih sklepov, pa izbrali, kakopak!, jadranje. Jadranje namreč ni - kot si morda neuki predstavljate - mirno prekladanje med zalivčki, praženje na sončku in popivanje na nežno pozibavajoči se barki ob toplih večerih, temveč šport! Resen šport, ki - kot boste spoznali iz pričujočih zapisov - človeško telo prižene na sam rob njegovih zmogljivosti, ob majhni pomoči duha pa ga kaj lahko pahne tudi čez!

Po prvotnem načrtu naj bi kar trideset športnikov na krepčilno popotovanje plulo ubogljivo sledeč modremu strateškemu vodstvu admirala Vuka na krovu seksi, vitkega in širnojadrnega Elana 40, ki sliši na ime Kamo sutra , pod operativno komando vpijočega kapitana Jake in prve častnice Barbare : prve častnice so namreč nujen rekvizit na vsakem krovu, saj brez njih marsikateri kapitan spričo pomanjkanja erotične motivacije cel teden preživi v družbi flaške bevandice na premcu, jadra pa so mu deveta briga, medtem ko prisotnost samičk človeka sili v sicer drugotnopomensko razkazovanje jadralskih spretnosti. No, dotična se izkaže tudi z nemajhno priročnostjo pri raznih manevrih, tako da je napor povezan z morebitnimi ženskostmi v obnašanju dvakrat poplačan!

Admiralska barka mora poleg splošne usmeritve skrbeti tudi za duhovno rast posadke in v ta namen smo na krov vzeli ladijskega pridigarja Cefota Ta je svojo udeležbo požegnal šele prav na koncu, zadnji dan, in ga je zavoljo te cagavosti lahko malce sram! Sicer pa: saj poznamo ono o cagavem fantu in puncah in spanju - naj si vzame to k srcu! No, navkljub zamegljenosti ozadja, ki naj bi pripomoglo k nedvoumnemu posvečanju obličju pridigarja in preprečilo najnižjim gonom, da bi jeli oči usmerjati v samičke, postrojene ob boku, lahko razberemo, da je razpuščeno poletno vzdušje zavdalo tudi že pregovorni askezi do sebe najstrožjega med nami, tako da je mnogo dni - pa tudi večerov! - prebil na krovu Vele, , prisrčnega primerka Jeanneau Sun Odyssey 32 pod poveljstvom skiperke Mance . Sprva smo imeli mnogo pomislekov zoper to, da v svoje vrste vzamemo barko pod poveljstvom mlade dame, saj je ženski spol znan po tem, da so njega pripadnice - kot rad pove dr. sc. med. Janez Rugelj, na katerega modrosti se bomo v tem besedilu še večkrat navezali - en teden v mesecu neprištevne in kot take jako neprimerne za odgovornosti in napore skiperstva, a priznana spretnost poveljnice pri vlečenju štrikov in sukanju krmila, upanje, da ne bo ravno tisti teden, še najbolj pa to, da bo s sabo pripeljala še tri samičke , so le prevesili tehtnico v smer splošnega odobravanja te redkosti. Sicer pa: če ste kdaj pluli na barki pod poveljstvom mladenke, brez dvoma veste, da so že pogledi in neprikrito navdušenje prekaljenih morskih volkov na mimoplovečih barkah dovolj velika kompenzacija za to, da malce potrpite ...

Tesno ob boku admiralske barke - no, pišočemu se je zdelo, da bi bilo prav in zveličavno, ako bi gledali admiralsko barko v pol krme, red mora bit!, in se je nakanil prav močno truditi se v to smer - pripade mesto noremu Bulcu za krmilom Katje , luksuzne, ultraudobne Bavarie 38, katere glavna atrakcija je bil - poleg kapitanu Jaki izjemno všečne, prostorne kuhinje - glasni bow thruster, zaščitni znak večine Bulčevih manevrov.

Zadnjo stražo je prevzel previdni Rebo , sveže umešeni skiper z Oceanisom 393, Miro , ki je na krovu gostila tudi vrhovnega intendanta Zigija : temu gre hvala za najcenejše sploh možne dobavne cene piva in visokooktanskih napitkov.

Za bliskovita izkrcanja na obalo je skrbela lahko oklepljena bojna surferska enota v sestavi Nejc , gre sicer za priznanega poznavalca in preiskovalca - predvsem podmorskih - kamnin, nenazadnje pa tudi strokovnjaka za prožne trke med kobilico in le-temi, in Gregor , ki je v prostem času neposredno nadrejen kapitanu Jaki. Eh, res je lepo, ko so enkrat vloge obrnjene, in pišoči je to redko priložnost tudi dodobra izkoristil in nemalokrat zatulil - celo bolj, kot mu je že tako ali tako v navadi! - na Gregorja, naj vendar že zategne tale flok ...

Pot je - tistega osemnajstega junija, katerega bližanje je povzročalo blažje motnje spanja pri skiperki in prijetno tresavico vseh ostalih udeleženih - minila ležerno, kot pač zna miniti le na znamenitem autoputu u Europu, ki se občasno zoži na en pas in povzroči kilometrske zastoje, ki so ena najprijetnejših plati hrvaške turistične ponudbe. Dejč, Barbara, Jaka in Laura so zato pogosto odprli vrata Gregorjevega kombija, ki je njih same in en surf (slednji je vzel, skupaj z dvema jadroma in jamborom, približno toliko prostora kot vsi ostali s prtljago vred!) tovoril proti Sukošanu, in se s takšno improvizirano klimo - nesrečno vozilo namreč ni premoglo kakšne bolj sofisticirane izvedbe te naprave - vlekli proti predoru Svetog Roka z dih jemajočo hitrostjo med petimi in desetimi vozli, kar pa so brezbrižno jemali kot privajanje potovalnemu tempu prihodnjih dni.

Prevzem je minil brez posebnih zapletov, le spodobno pozno se je začel, tako da je Bulc, ki mu je barko uspelo prevzeti tam okrog poldneva, že sidral ob Žutu in nas klel, medtem ko smo mi še ležerno nosili in zlagali - no, nekateri so raje kaj malega popili , kot pač njihovemu činu pritiče. Preostale tri barke so torej izplule šele v zgodnjih večernih urah, okrog šestih je moralo biti, in pohitele čez Zadarski kanal ter se sidrale pred Ždrijelcem, med Ugljanom in Pašmanom. Kamosutra in Vela na severni strani, kjer je sidranje baje prepovedano, Rebo pa je Miro po reglcih zasidral na južni strani in tako ostal osamljen. Na admiralski barki smo - po tem, ko smo pomalicali kapitanov chilli con carne - sčasoma samičke zvabili ob svoj bok in, kot se za uvodni večer spodobi, segli po vitaminskih napojih , ki imajo dvojno blagodejen učinek: blažijo žejo - ta je ob celodnevnem izostanku kakšne resne sence zahrbten sovražnik - in pomagajo organizmu preživeti nemajhne napore športnega udejstvovanja. Gre pravzaprav za svojevrstno dieto, podobno kot se body-builderji šopajo z beljakovinami. Nekateri so vitaminizacijo vzeli zares in se je lotili s tolikšno mero pozornosti in ljubezni, da je njih šibko telo kmalu podleglo predoziranju : desetka za slog! V Hribči - kot se je kasneje izkazalo, piščevi sestrični v drugem kolenu - pa je prekomerno uživanje vitaminov povzročilo resno hormonsko neravnovesje, spričo katerega se je mladenka zaljubila v ograjo Vele . Je pa res lepa, ograja namreč!, in človeku ponuja tisto tako priljubljeno trdnost, ki sicer na morju večkrat umanjka.

Naslednjega dne smo že navsezgodaj odrinili ob Pašmanu proti jugu, da se z Bulcem snidemo v uvali Kranje, na južni obali Vrgade. Pridigar se je med vožnjo posvetil svetim spisom , admiral pa nam je pomagal pospeševati s pomočjo osnovnih zakonov fizike . Krmilo smo kaj kmalu dali v roke Dejču, ki si je takoj nadel resen krmarski izraz , kasneje pa Nini, ki je že od samega začetka kazala neverjeten dar za to početje in se je krmila tudi v prihodnjih dneh rada oprijela - na veliko veselje kapitana Jake, ki je lahko potiho in neopaženo zdrsnil na premec ter se tam prepustil sončku, ki ga je božal od zunaj, in bevandici; ta ga je prijetno vlažila od znotraj.

Kapitan si je med potjo nadel svoj klobuk lagodja in ga upravičil tako, da je zrolal slabo tretjino jader, ter prepustil krmilo Nini, prva častnica je med potjo na jug ves čas upirala oči proti smeri, v kateri naj bi ugledali Bulca, admiral in Dejč pa sta se prerekala, kje pravzaprav da smo . Takole , so nas videle bejbe , intelektualec Đorđe pa je več pozornosti posvetil zanimivo izbočeni krmarki . Admirala smo kasneje odvrgli, da je odplaval na Velo, Gregorja, ki tule še teži admiralu za krmilom , pa poslali ugotavljat, če je body-drag na jadrih, pri dobrih sedmih vozlih, prijetno početje. Izkazalo se je, da ni, Gregorja pa smo že po nekaj deset sekundah vlečenja izgubili. Kapitan je navdušeno poskočil ob tej veličastni priložnosti, da potreniramo reševanje človeka iz morja na jadrih. Reševanje je trajalo kar nekaj časa, štiri kroge okrog Gregorja, če smo natančni, smo potrebovali, da nam je le uspelo štrik zapeljati mimo njega tako, da ga je lahko zgrabil, revež pa je že resno sopel in pihal, Laura pa prav zaskrbljeno gledala zdaj čez krmo, zdaj čez premec in potem spet čez bok, v strahu, da bi ne ovdovela, še preden bi pravzaprav uradno dahnila zloglasni da¹.

Sonce je ravno doseglo najvišjo točko in z neznansko hitrostjo grelo pločevinke, tako da je bilo okno hladnega piva izjemno kratko, ko smo ob vzhodni obali Vrgade le uzrli Katjo in njeno posadko: Bulcu je v zadnjih dneh večina udeležencev odpovedala sodelovanje, tako da so prostornost Katje uživali le trije - on sam, Kata in Cane mlajši (pet minut mlajša polovica dvojčkov Cane, če smo natančni). Celotno število udeležencev športnih dni je s tem padlo na petindvajset. Nekaj minut kasneje smo že tudi sidrali v uvali Kranje, počasi pa sta se nam pridružili še Vela in Mira. Takole smo preizkušali , kako sidro drži štiri barke. Dan se je že prevešal v drugo polovico in da bi bil popoldanski trening ne le tako uspešen kot jutranji, temveč sploh mogoč, je bilo potrebno telesu ponuditi manjši popoldanski prigrizek - o pomenu le-tega se lahko bralec pouči pri Medvedku Puju - in ga malce ohladiti v morju.

Izkaže se, da se na srednji rok tovrstno sidranje ne obnese, a smo dvignili železje in odpluli, še preden nas je odneslo prav do obale. Kapitan je zamenjal klobuk lagodja za dirkalno čepico in prva častnica je sledila zgledu , kajti začenjala se je prva popoldanska regata . Udeležba ni bila polna, saj je damsko-intelektualni barki umanjkal tekmovalni duh, Rebo pa je z Miro odstopil že na začetku, a vseeno je bil plov mimo Obrovanja, Rakite in neke neimenovane mreže za tune, v bližini katere se je širil odvraten smrad, proti cilju ob jugozahodni obali Murvenjaka razburljiv, Kamo sutra pa je - s samim admiralom za krmilom - za spoznanje nažgala Bulca na Katji. V morju smo izmili tekmovalni pot s teles in s Katjo tik za krmo usmerili premec mimo Murterja proti Prviću.

Tistega večera se je Rebo - njegova posadka se je med potjo preizkušala v sinhronem body-dragu - spet odločil za status dislocirane enote in Miro zamooril v Prvić Luki, ki je jako navdušila Katjo in Jureta . Ostali, bolj gorenjski skiperji, ki niso hoteli plačati prispevka za luksuz trdne obale, pa so se odločili za sidranje sredi luke: ob prvosidrano Kamo sutra se je najprej sidral in nato vezal nanjo Bulc, kasneje pa je svoje štrikce privezala še damsko-intelektualna naveza, kjer sta se za krmilom izmenjevala de-facto skiperka in najbolj skiperski intelektualec Miha. Obe vrženi sidri je admiral ukazal zvezati, razlaga, čemu, je bila podrobno izpeljana, umna in predvsem dolga, zato se je pisec teh vrstic samo še toliko bolj režal, ko sta sidri - takoj po večerji, seveda! - zaorali in ju je bilo treba najprej z nemalo truda ločiti, preden smo ju lahko dvignili, zapluli vsak na svoj konec luke in se z namenom trdnega in nemotenega spanca zasidrali ločeno.

Zjutraj smo se še mi za urico ali dve prislinili ob obalo, da obnovimo zaloge piva in sadja - vitamini so za športnika nepogrešljivi! -, pa bližina vodne cevi ni dala miru admiralu, ki je pridno poribal palubo. Ostanek posadke se je namreč odločil za insubordinacijo in se odpravil na pelinkovec, jutranjo infuzijo energije, brez katere pravi športnik ne more, in kofe v najbližjo oštarijo.

Mira in Vela sta ostali ob Prviću, slednja se je namenila v Šepurine , kjer se je skiperka predala kmečkim delom , intelektualec pa se je pogovoril z lokalci : nemara je vprašal za vreme in veter pa kako je kaj letos z ribo in podobne vsakdanje vljudnosti.

Tačas sta Kamo sutra in Katja nadaljevali proti jugu ob vzhodni strani Zlarina, nato pa odpeljali dve osmici med Malo in Velo Krbelo. Admiral se je odtihotapil k Bulcu, s pišočim za krmilom pa je Kamo sutra malce zaostala, še prav posebej, ko jo je pri obratu ob severnem rtu Male Krbele zahrbtno zaskočil ob otoku obračajoči veter, kapitan pa je malce prepozno jel ravnati barko po obratu, tako da je ta - na zavidljivi globini štirih metrov in zoprno blizu obale - naredila obrat nespretnosti, da pa bi bila mera polna, je kapitan ta češki manever še ponovil. Naj se ve! Bulc je tačas napravil dva obrata posmeha pred ciljno črto, potem pa smo obrnili proti Žirju, zajeli v jadra naraščajoči maestralček in s solidnimi osmimi vozli pohiteli v uvalu Koromašna, baje da najgršo na srednjem Jadranu ...

Tam - resnici na ljubo uvali prav nič ne manjka, je pa res, da je par hecno barvitih in gnusno oblikovanih vikendov odveč - smo Caneta poslali na kopno po rožmarin za prihodnje kuharske podvige, nato pa odmotorirali nazaj mimo Obonjana, bojda nekdaj priljubljenega rajferskega kotička, in - z admiralom na bumu - utrjenega vhoda v Kanal sv. Ante, čez le-tega pa do Šibenika , kjer smo privezali barko ob gradsku rivu, tik ob Miro in Velo, katere poveljnica je bila tega večera, pravzaprav že v času našega prihoda, jako prešerna in vriskava, saj se je celo pot opogumljala z dolgimi, premišljenimi požirki jegra, ki ga je pridno podajala Skrbnica Jegra Hribči . Barke so počivale ob rivi , miss jadranja pa je od navdušenja nad očarljivostjo Šibenika stopila na promenado kar brez make-upa , ki bi prekril nezdravo bledico in malce podplute očke. No, za kontrast in da bi bralec ne dobil popolnoma napačne predstave o naši Vehči, bomo nemudoma pokazali še reprezentativno, za-v-book upodobitev . Vsi izšportani smo povečerjali, spili digestivček ali še raje dva, saj zna takšna krepka večerja po celem dnevu neposvečanja hrani neudobno obležati v skrčenem želodčku, in se potem posvetili lokalnim kulturnim znamenitostim. Eni sami pravzaprav, ki jo je odlikoval še prav posebej pozen - ali zgoden, kakor za koga - čas zapiranja. Pozen ali ne, kustos nas je sčasoma le opomnil, da je zdaj pa že res dovolj, nakar smo se počasi pobrali spat. Nekateri so po poti še razbili kak kozarec: a job worth doing is worth doing well!

Naslednjega jutra - ni nam bilo lahko! - sta Jaka in Cefo najprej uplenila tri kile hobotnic na šibeniški tržnici, nato pa smo naredili krog do rta Triska in nazaj ter medtem nabirali moči: nekateri s kofetkom na premcu , drugi spet s spancem v kajuti . Prvi postanek je bil namenjen poglabljanju poznavanja utrdb, in to renesančnih, kakor nas je poučil admiral, pa smo se vezali ob eno, prav tja na bok teh Čehov , se razgledali z njenega vrha , kjer je kapitan pograbil prvo častnico , da bi je ne odpihnil veter, ki je že napovedoval lep jadralski dan, ter odkrili starodavno pričevanje o priljubljeni dalmatinski prostočasni dejavnosti. Spustili smo se še v podzemlje , nato pa se premaknili v Tijašćicu na Tijatu, da bi se predali dopoldanskemu vežbanju ravnotežja . Prejšnji večer se je namreč izkazalo, da zna tega v kritičnih trenutkih, ko bi ga mornar najbolj rabil, zmanjkati.

Ta dan smo določili regatno polje okrog Malog in Velog Dupinića, pot pa nas je vodila v osmici okoli obeh in nato proti ciljni črti med Kaprijami in Prčevcem. Tokrat smo, z admiralsko čepico na glavi kapitana , sicer še vedno gledali v Katjino krmo , a zgledno naprali Miro in Velo , admiralski roki na slednji navkljub!

Obrnili smo na jugozahod in odvetrili mimo Samograda do Kurbe Vele in nato na zahod proti Purari ter do Kamenog Žakana, kjer smo spet uočili Bulca na Katji in za njim nadaljevali skozi Kornatski kanal, z Dejčem za krmilom , saj je kapitana in prvo častnico jela napadati mesenost , a sta vzajemno grizljanje in oblizovanje nemudoma prekinila in se pričela pretvarjati, da nič ni , da sta le zapazila oko objektiva.

Nekaj časa smo sledili kažipotom , na Veli, malce za Kamo sutra in Katjo , sta admiral in Đorđe šahirala , Cefo je krmaril in analiziral igro, še pol dolžine barke zadaj pa je plula surfonosilka Mira . Cilj: Kravljaćica na Kornatu. Kraj, kjer si ata Bulc, notorični turistični novinar, lasti majhno pribežališče pred stresom dela na nacionalki, dosežemo ob sončnem zahodu . Bulc je Katjo vezal na pomol, po moško , s kobilico vsega ped nad dnom , ostali pa smo se, eden za drugim, z malo Velo na koncu skladovnice bark, privezali nanj.

Tega dne so bili na sporedu kopenski športi: morilski pohod po priostrenem kornatskem kamenju do uvale Strižnje, kjer so nas Bulčevi sosedje čakali z resnim žrtjem za četrt stotnije lačnih in od spotikanja po brezpotju besnih in godrnjajočih mornarjev. Kapitanu je v spominu še prav posebej ostal nenadkriljiv brodet ter okusen in odkrit, nikakor ne zahrbten, lokalni glavoboljac bele podvrste. Šefov ta mlad, izpričan navijač splitskega Hajduka, nas je s čolnom v dveh rundah odpeljal nazaj v Kravljaćicu in nam prihranil samomorilski sprehod, potem pa se pustil še prepričati, da ostane in popije enega, največ dva z nami.

V znamenje pokore spričo popoldanske mesenosti se je pisec odločil, da se prepusti zanesljivosti močne Bulčeve roke, se pusti dvigniti na drugi križ in od tam posadki z namenon zbujanja samospraševanja in kontemplacije gromoglasno prebere pridigo, ki jo je njega dni ladijski pridigar Cefo zložil za priložnost ene od znamenitih Odisejevih regat. Kapitan Jaka je namreč običajni interpret teh vrhunskih primerkov vzgojnoizobraževalne proze ter jih z jasno dikcijo in cigaretno raskavim glasom, ki daje vedeti, da je govorec že marsikaj napravil, videl in skusil, podaja grešnim poslušalcem. Na tem mestu bomo znamenito Pridigo za vse pomorske priložnosti tudi zapisali, da se ohrani bodočim rodovom v opomin in poduk. Torej ...

Stvari so še dosti hujše kot mogoče izgleda na prvi pogled. Ako bi nas
med samo plovbo jelo malodušje napadati, bi nam ne ostalo drugega, kot
skušnjavo, od samega Zlodeja poslano, z najhujšim razkužilom izmiti.
Dasiravno razkužila redko pustijo za seboj kakovo nesnago pri življenju,
pa ne gre pozabiti lepe domače navade, da se za srečo vsakikrat tudi
pokadi po hiši. Ker bomo na hudem vetru domovali, bi kazalo za srečo
dostikrat in dosti pokaditi.

Naš ideolog Janez bi se ob takem nebrzdanem hedonizmu zagotovo zdrznil,
pozabiti pa ne gre, da se Janez na morju še ni bil s sovragom. Zatorej
kaže Janeza povsem ubogati na kopnem, ko se svet zaziblje, pa njega
nauki izgubijo nam tako priljubljeno trdnost. Tudi ga prisotnost kakšne
tekočine omaje. Zatorej nam kaže Janeza imeti ves čas pred očmi, stalno
na jeziku, ne pa tudi ves čas v mislih. Zakaj Janez je bil, je in bo
velik prerok, odrešenika pa še čakamo. In gorje človeku, ki zazrt v
malika spregleda Njegov prihod, zakaj njega ura ne bo več prišla. In
srca vernih bodo za vekomaj obsijana z lučjo njega, ki nas odrešuje:
sveto dvojstvo, OH in THC.

Amen!

Flašo Jacka in en sončni vzhod kasneje smo ta mladega le uspeli spraviti v čoln. Res se je sicer v tej noči zaljubil v obalo in jo še nekajkrat poljubil s svojim plovilom, a se je sčasoma le izmotal izmed pomolov in usmeril proti domu. Spanje? Dopoldne. Admiral vozi. Slava mu!

Zbudim se za potop ob Mani : tja , tam , spodaj in še nazaj - res, ni mi lahko! . Med tem, ko smo eni tauhali, so drugi počivali .

Pičke vodi pot na Levrnako, vadit plavalske spretnosti: sinhrona smrt , ki jo je koreografiral Đorđe the Pimp . Od tam je tudi edini - četudi malce sramežljiv - half-frontal posnetek tega leta: aplavz za Jerči ! Ladje z optimalnejšim naborom kromosomov pa so se ta čas odpravile na mini-regato v skoraj, pa ne čisto!, popolni bonaci okrog obeh Sestric, v kateri je Kamo sutra premočno premagala Katjo in Miro. Nato se je kapitan odločil za nadaljevanje prekinjenega spanca, ki ga je potegnil vse do zgodnjega večera, ko smo našo floto privezali v Saliju: kot zadnja je priplula poveljnica Vukova, ki tule demonstrira skiperski namršč . Hmmm, a so tole morebiti prve sledi skorbuta? Več vitaminov! Z njenega premca je Miha, prapodoba skiperja, zamišljeno zrl v daljavo .

Na pijačko v Maritimo. Sali preprosto moraš imeti rad. Večerja? Jasno, osmeronožci in krompir v vinu ter frigani lignji . Pomagata Kata in Barbara . Po večerji? Piscu se je zdelo, da se še najmanj zmoti, če si nabere moči, ki jih je bil oropan v preteklih dneh, z globokim in predvsem dolgim spancem: ni se pustil zmesti in je točno to tudi storil!

Naslednji dan smo dolgo jutrovali v Maritimu, kajti dopoldne so nas čakali moštveni športi , potem pa postanek v uvali Savar, Francijevem rajonu, kjer se je naša posadka učila wind-surfinga. No, vsaj vlečenja jadra iz vode. Prav nesrečno se je primerilo, da nimamo pri roki niti enega posnetka te bizarnosti, premoremo pa drugi vzpon na jambor tega tedna, popravljanje antene na Veli . Ah, težka je skiperska ...

Blizu Dumboke skrijemo floto v podmorniško garažo , nato pa obrnemo med Bršćakom in Golcem, okrog Velog rata, kjer so žarki že kar kičastega sončnega zahoda , ki so nam razsvetljevali pot, prav silili v eno tako klasično sončnozahodno fotoseanso: , . No, pa nismo bili edini - tudi v drugih se je prebudil pozer: . . Sidrali smo, vsi štirje zgručeni na treh sidrih in privezani na obalo, v uvali Sakarun, kjer se je imel zgoditi edinstven športni dogodek: regata v inovativni pripravi kranjskih klobas . Tule Cane nadzoruje Barbaro, tretjino tekmovalnega tria Barbara-Kata-Jaka, ki je branil čast združeno nastopajočih Katje in Kamo sutra. Žirija v sestavi admiral Vuk in pridigar Cefo je čast prvega mesta - na sumu ju imamo, da je kombinacija pogostega lobiranja s kozarčki rujnega in premišljene izbire ženskega strežnega osebja zameglila njuno sicer brez dvoma trezno presojo - podelila Miri, katere kuharskemu timu je poveljeval vrhovni intendant Zigi.

Zdelo se je, da bo to naš poslednji večer v polnem številu, saj se je previdni skiper Rebo nagibal k plovbi proti Zadru že naslednji dan, medtem ko so se ostali trije poveljniki strinjali, da bi veljalo proti Sukošanu pluti ponoči in užiti - po današnjem nadzahodu - še lep sončni vzhod med plovbo. Zato smo morali to priložnost izkoristiti še za tradicionalni krst novopečenih mornarjev, še toliko bolj pa poveljnice Vukove, za katero se je zdelo, da - dekliški krhkosti navkljub! - ne bo klonila pod silnim bremenom skiperstva. Vsaj ta teden še ne!

Bulc in Zigi sta po moško vrtela vinč in vlekla štrike in ob pretežno verbalni pomoči admirala začela z Nino , ki je na vrhu virtuozno zapihala v orglice, potem pa dvignila dobrih dvajset metrov nad morje več ali manj vse prvomornarje, ki so morali ob bučni podpori publike pri spustu popiti še čašico prav posebej nagravžnega zvarka , ki ga je zvaril nihče drug kot pomorski alkimist Rebo , znan po spretnosti mešanja pijač še iz neke druge zgodbe. No, poveljnica Vukova nam je ob svoji posvetitvi v kasto skiperjev z jambora privoščila še krajši govor, katerega del je bila tudi označitev ostale poveljniške zalege, in tako je pisec teh vrstic zvedel, da domnevno rad vpije na posadko - hja, neizživeta sla po dominaciji, kaj moremo... -, Rebotu je bila naznanjena njegova pregovorna previdnost, Bulc pa itak že ve, da je nor. Govor je brez dvoma odseval tisto neopredeljivo, skiperju nujno potrebno modrost, Rebo pa ji je krstni zvarek še dodatno začinil, tako da je mladenka nezadovoljno prhala ob ovohavanju vsebine, a jo je konec koncev - naj se ve, da skiperju ni lahko! - le bila primorana popiti. Vso in do zadnje kapljice. S tem trenutkom je admiral odložil veliko breme in se z zadovoljnim nasmeškom zvalil na Katjin spray-hood, kapitan Jaka pa je, kumulativno utrujen od vsega hudega - pretežno tekočega hudega! - sledil njegovemu svetlemu zgledu.

Naslednje jutro smo, gnani od želje po podvodnih pustolovščinah, sidrali lučaj kamna pred potopljeno razbitino pri Lagnićih: izkaže se, da so tovrstni ostanki nesreč idealno igrišče za mornarje naše sorte . Admiral je pokazal, da premore svoj neustavljivi šarm tudi pod vodo, potem pa se je raje posvetil okolici ; samičk je dovolj tudi nad vodo ... Nad množico skrivališč, ki jih ponuja razpadel kup železa, so bile navdušene tudi ribe .

Admiralska barka, Bulc in bejbe smo nato v upanju, da najdemo kakšno trgovino, morebiti pa celo delujočo pizzerijo, odpluli proti Molatu na Molatu, Rebo in družba pa so se že odpravili na jug, v smeri Zadra, in od tega trenutka dalje jih nismo več videli, še po VHFu se niso pustili priklicati.

No, na Molatu sredi junijskega popoldneva ne dobite nič: ni niti odprte trgovine, kaj šele kakšnega prehranjevalnega obrata. No, resnici na ljubo to ni čisto res: dobite namreč pivo. Ih, kaj pa naj človek tedaj stori: popili smo enega, največ dva, in ob tem pomodrovali, da bi bilo še najbolje, če se premaknemo na Ist, v uvalo Široka, in tam nadaljujemo naše iskanje hrane. A popoldanska lakota je hitro pritisnila izmučene mornarje na tla, Katja in z njo Bulc - že po njegovi konstituciji se vidi, da pospravi nemalo - pa je ostala brez hrane, zato je dotični, takoj ko je v tandemu s Kamo sutra zavil okrog rta Bonaster , naravnal kurz proti Istu, za krmilo zadolžil avtopilota, nastavil hitrost na potovalnih pet vozlov, nato pa se je Katji približala Kamo sutra in pobrala celotno Katjino posadko. Katja je pač velika punca in je takole samostojno plula , združeni posadki pa sta se mastili na admiralski barki. Počasi so se nam približale tudi bejbe z intelektualci in bile nemalo začudene nad gužvo na eni in pomanjkanjem življenja na drugi barki. Pogovor je nanesel na polomljeni štoper na Bulčevi barki in kapitanovo vprašanje, ali bo povedal zanj, ko vrne barko, je dobilo hiter in neposreden odgovor, da seveda, saj se s čarteristi pozna in gradi na zaupanju. Ja, na zaupanju ... Takole smo posadko vrnili na domačo barko in pred Istom še zadnjič dvignili jadra ter - spet v skoraj-bonaci - z neverjetno hitrostjo med enim in tremi vozli še eno odregatirali okrog Črnikovca in Maslinjaka. In potem - hell froze over - neverjetno: zmagale so intelektualne bejbe in v evforiji pozabile na vsaj eno fotko triumfa. Bulc in tole pripovedujoči pa v jok ...

Na boji pred Istom smo ugotovili, da so zmagovalke v navdušenju preteklega tedna nekoliko pozabile gledati na oni zahrbtni kazalec, ki pripoveduje, koliko dizla še premore njih plovilo. Kaj pa naj: odpravile so se na kopno, upajoč, da bodo s sladko besedo, diskretnim šarmom ali pa z ženskimi feromoni uspele prepričati koga, da jim proda liter ali dva tako želenega fosilnega goriva. Uspelo jim je res, a čakale so do enajstih, admiral je ostal pri njih na večerji , ostali pa smo posedli v eni od kar dveh - svašta! - pizzerij v (in verjetno tudi na) Istu in tam naročili kar vseh šest pizz, kar so jih še premogli.

Sledilo je obredno praznenje steklenic - ne gre namreč, da bi jih metali v smeti še polne; kaj če pridejo v roke otrokom?! -, ki pa je tokrat minilo v umirjenem pogovoru, čeravno so proti eni nekateri že zaspali , drugi so dobili glupe face , tretji spet so se imeli radi , prva častnica pa je - brez dvoma v skrbi za deco - praznila stekleničke . Jaka se je posvetil žlahti in se pri tem očitno dobro zabaval , vmes pa ugotovil, da se embalaža jegra ponaša z nemajhnimi ergonomskimi kvalitetami . Zapustivši za sabo takšno tihožitje so - okrog druge ure je moralo biti - začeli utrujeni mornarji ravno ponikovati proti spalnim prostorom, ko jih je od poležavanja na flaši spočiti Jaka z glasnim vpitjem - no, pa je očitno le res! - greeeemo! jako zamoril, a vseeno - ni bilo druge in kdo vendar je kdaj trdil, da nam bo lahko? - smo obrnili ključe in se ob nežnem brnenju dizlov - o, kako sladek je ta zvok potem, ko se je še pred nekaj urami zdelo, da bomo eno od bark vlekli v marino - podali čez prolaz Zapuntel v Zadarski kanal in malce po prvem svitu , z Velo ob boku , s pišočim za krmilom in prvo častnico v deželi sanj vpluli v marino v Sukošanu.

Slava nam!