Zvesti zapisovalec in popisovalec: jaKa
Uradni fotodokumentarist: taisti
Uradni videodokumentarist: Darc
Muzi: D. Osredkar in D. Kozarič
Gostje: lokalna satanistična celica
Ansambel: Teja, Bojlo, Buh, Škerl
Matjaž Ambrož: On Sam
Jesen je tisti čas, ko prezgodnja noč, vlažna jutra in oni prvi mraz radi pahnejo občutljivejšo dušo v stanje obče melanholije. Ta pa je dvorezen meč: kakor nas že grenkoba spoznanja, da se neogibno bliža zima, ta simbol smrti in minevanja, sili v mrakobno prekopavanje brozge spominov, strahov in želja, predvsem onih bolj temačnih, tako je ravno to početje v onih, kakor bi rekli navadi ljudje, bolj umetniških med nami, vir neznanskega navdiha in pomeni tisti pravi ustvarjalni preboj, kakršnega so brez dvoma čakali celo minulo lenobno poletje. Res, le iz najglobljih, najbolj odmaknjenih in najbolj mračnih brezen duha se rodijo tista večna, neminljiva umetniška dela, katerih dotik ostane za vedno z nami, in jesen, jesen je s svojo vrojeno žalobnostjo temu procesu stvaritve najboljši katalizator.
Iz povedanega je povsem očitno, da je bilo le vprašanje časa, zdaj, ko je jesen s hladnim vetrom že požvižgavala med ogolelimi vejami dreves pred mojim balkonom, kdaj nas bo znameniti Ansabel Matjaža Ambroža ponovno razveselil in počastil. Kdaj nas bo zbodel z neprekosljivo satiro, a tudi poudaril pereče probleme pričujočega trenutka, kot to znata in zmoreta le On Sam in njegov Ansambel?
Res, ni dolgo minilo od dne, ko se tako astronomi kot tudi meteorologi
le strinjajo, da zdaj pa zagotovo že je napočila jesen, ko se je v
mojem e-poštnem nabiralniku našlo
svečano oznanilo
,
naznanjujoč, da se ima že kar prihajajočega četrtka zgoditi nov
performans kvarteta dobro uvežbanih glasbenikov in pa Njega
Samega, katerega žametno ubesedena, rahločutna, a vendar ostra,
trdna in neomajna misel pribije žeblje v basovsko linijo in zaokroži
sladki Tejin glas.
Kam drugam kot v grosupeljski Groš smo se zatorej napotili tistega - kako primerno! - meglenega četrtkovega večera. Po dobri stari navadi sem s sabo vzel izmedvodnega admirala, kolego Vuka, priznanega glasbenega sladokusca, pa tudi strokovno okrepitev, formalno izobraženo umetnostno zgodovinarko, v prostem času sicer piščevo sosedo, ki naj bi celo prigodo postavila v trdno aksiomatsko ogrodje, tako značilno za področje umetnostne zgodovine!
Nismo se še dobro ogreli - komaj smo naročili prvega izmed največ dveh -, že so nam prišle na uho govorice, da je Ansambel uvedel pomembne novosti v svojo odrsko ponudbo: kot bomo kasneje spoznali, je temu res tako! Zato, samo zato in le zategadelj, ker je Ansambel stopil v korak s časom - najverjetneje ga je kar prehitel, ta čas, saj je dobro znano, da je Ansambel avantgarda avantgarde same -, sem se tudi sam odločil, da s tele zdaj že klasične oblike fotoreportaže obrišem prah in ji dam na novo zasijati z manjšo modernizacijo in nadgraditvijo v multimedijsko reportažo. Za gibljive slike se imamo zahvaliti kolegi Darcu: bleščeč pravniški um, ravno tako kot On Sam, je poskrbel za ovekovečenje tega dogodka v podobi video zapisa, iz katerega je pisec brezsramno pokradel nekatere še prav posebej veličastne kadre! Aha, kamera je bojda Katjina. Hvala tudi Katji!
Pa bodi dovolj samovšečnih blodenj: začenja se veseli dogodek, začenja s
prihodom trojice glasbenikov
,
s Tejinim
pripogibom
,
začenja se, kot se spodobi, z vzklikom
zize vun! in, kot ste brez dvoma
ugotovili že po prvih nekaj akordih, z nesmrtnim tugovanjem
Doris Dragovič pod naslovom Željo
moja. Večer bo
namreč posvečen našim najdražjim sosedom, narodu z ono lepšo obalo
Jadrana, narodu, ki je dal svetu republiko San Marino, kravato in
maršala Josipa Broza - Tita, bratskemu hrvatskemu narodu! Takole
ob strani pa bi še izrecno poudarili, da naj vam v pričujočem posnetku
nikar ne uide visoki u-u-u, s katerim naš najljubši basist pokaže,
da zna biti v vlogi back-vokalista tudi nežen kot Palomin troslojni wc
papir, ne le možat, kot sicer operaterju bas kitare priliči!
Medtem ko je z odra donela veličastna žalobnost naše - pardon, njihove!
- Doris in je Ansambel že živel z in za glasbo ter se ji posvečal
z
dušo
in
telesom
,
poslušalci pa so padli v
stanje popolne zamaknjenosti
,
se je
On Sam
pomešal med poslušalstvo in v družbi admirala, ljubiteljskega
fizika, ki so mu zategadelj znane vse skrivnosti valovanja kapljevin,
pazljivo
poslušal
,
če je zvok v dvorani vsaj približno podoben onemu iz monitorjev in ali
je morda potrebno malce več reverba.
Prepričan, da reči tako v slišnem kot v vidnem področju potekajo,
kot se spodobi, kot je prav in zveličavno, je na oder s težkim, počasno
preudarnim korakom človeka, ki v glavi neprestano premleva težave
bivanja na tem našem najboljšem vseh svetov, takoj za tem, ko so
izzveneli poslednji toni tuge, stopil še
frontman
,
drage gostje, dragi gostje in vsi mi, ki nam je kultura blizu, pa smo
vzdrgetali ob pozdravu, ki nam ga je
namenil in s katerim je uvedel nosilno temo večera: približevanje naše
sosede veliki talilnici onih majhnih razlik (ja, they put
mayonnaise on french fries in Holland), Evropski Uniji. Vzhičenosti
ob tovrstnih dogodkih med približujočimi res običajno ni ne konca ne
kraja, a ta sladka potica vključevanja ni posuta le sladkorjem,
ni le polna rozin in jedrc slastnih lešnikov - vanjo je zašla tudi marsikatera
lešnikova lupina, ki grozi zobem evforično grizljajočega naroda, pa tudi plesen se
na njej rada in pogosto zaredi! Zato je tovrstno približevanje velik in
naporen projekt, kvalitetna implementacija vseh rešitev
pa pomeni tudi velik izziv! O projektih,
izzivih in implementaciji je torej
govoril
On Sam
,
medtem ko se je Škerl - znano je, da basisti niso tako tenkočutni, da
bi zaznali jedko grenkobo sveta, ako ta ni res prav posebej očitna -
na široko smejal
zgodbi človeka, ki je življenje pustil v hotelih in na letališčih, ki mu
je bil edini sodrug v najtežjih trenutkih prenosnik, človeka, ki je bil -
dinamičen!
Poučno življensko pripoved je kronal Ansambel, še prav posebej
pa
Teja
s čustveno interpretacijo hita prezgodaj izginule evrovizijke,
Tatjane Matejaš - Tajči, o padajočih zvezdicah. Pisec se ob tej priložnosti
opravičuje za rahlo zamegljene posnetke pevke, a s čustvi nabito ozračje
je tudi njemu zatreslo
roko, dolgi osvetlitveni časi, potrebni za sliko brez fleša, pa s tem
stanjem duha niso najbolj sožitni! V opravičilo lahko pokažemo, da so
čustva prevzela tudi tako nesenzibilne, kot je še malo prej
hahljajoči se
Uroš
,
Mario pa je pod pritiskom frontalnega napada bridkosti
komaj našel pedal efekta
.
Naslednji komad, Vprašanje Časa - poslušalstvo si še ni dobro opomoglo od vsega silnega
čustvovanja, ki je še vedno pobrnevalo v zraku -, je veliki auteur
posvetil svojemu prijatelju, enemu redkih, ki je uspel transcendirati
vsem nam navadnim smrtnikom neljubi pojav gibanja po četrti osi
prostorsko-časovnega koordinatnega sistema,
Davidu Osredkarju
. Ta si
neznosni pritisk minevanja in zavest minljivosti blaži z
ritualizacijo: zbira vinilne plošče in jih skrbno
katalogizira. Kaj moremo - vsakdo rabi berglo, da laže pošepava v krogu po
tesni ječi življenja, v kateri je čas
rabelj hudi! On Sam
pa je ob venčku bolj plesno poskočnih izdelkov hrvatske pop produkcije
pokazal prvo pomagalo, ki jasno razkriva, da
se Ansambel podaja v razburkane vode eksperimentalnega glasbenega
ustvarjanja:
megafon
!
Upehano občinstvo je komaj uspelo zajeti sapo, ko je z mirno roko
izurjenega krmarja On Sam umiril razburkano morje strasti, ki
se je spričo divjih ritmov in grozečega hreščanja megafona vrtinčilo v
Grošu, in počasi, z le njemu samemu lastno preudarnostjo, načel temo, ki
nas vse navdaja z občutji manjvrednosti: govora je bilo o fenomenu
Ljubečega profesionalca, uspešnega na svojem področju, obenem
pa zglednega družinskega moža in očeta! Nedosegljivi romantični ideal,
projekcija vseh želja nas, katerih šibkost On Sam tako sočno
predstavi s konfliktom med željo po uspehu pri ženskah in udobno, a
neproduktivno ležernostjo srkanja kave v brezdelju! Šibki spijemo
še eno skodelico kave in propademo: mož s Klanca je že vedel! Za elegijo
vsem propadlim je kakopak primeren en sam hrvatski
komad, neprekosljivo velepatetična
Ruža Prljavog
Kazališta, ki ima - Kazalište, ne Ruža! -, kot se bo kmalu razkrilo, še prav posebno mesto
v srcih Ansambla. O tej prav posebni priložnosti je Teja
prepustila mesto vokalista
Urošu
,
ki je z zahtevnim mešanjem bobnanja in prepevanja prekosil samega
Phila Collinsa, sama pa se je oprijela
prepasanih klaviatur
,
saj je moral Bojlo poprijeti za kitaro, brez katere udarnega
zvoka bi Ruža ne pritisnila pravega pečata na zveste oboževalce!
Resnici na ljubo je bil za udarno interpretacijo zaslužen tudi
basist
, ki
je na vso moč
pritegoval refrenu
,
čustva pa so premagala tudi Njega Samega
pregovorno trdnost
,
kajti Prljavo Kazalište je usodno zaznamovalo
glasbeno pot pomembnega kamenčka v mozaiku Ansambla,
omniinštrumentalista Maria, ki je
zgodaj pripoznal neponovljivost njihove glasbene izraznosti, Ogrinc bi
rekel, pristne rock'n'roll poetike, in imel že kot negoden,
golobrad mladenič na puščici iz džinsa zapisano:
Prljavci su šefi.
Prihajajoča pesem, porojena iz trka vrhuncev slovenske in hrvatske
popularne poezije, izraža vso bol shizofrenosti današnjega dne, preveva
jo temeljna dvojnost, tezi v podobi
pesmi D. Kozariča, Ljubi
jo nežno se zoperstavi hrvatska antiteza Blago onom ko te ima.
Sinteza? Blagor tistemu. Himna
vseprežemajoči dvojnosti:
melahnolična čustvenost
proti
brutalnosti megafona
,
z veličastnim
zaključkom
.
Res, veličastnost teh nekaj trenutkov si zasluži, da ta vrhunec ustvarjalne
moči Ansambla ponudimo
še enkrat, v celoti!
V žaru koncertne borbe se je primerilo, da je On Sam pozabil komad,
katerega naloga je bila poslušalce nežno pripraviti na shizofreno
atmosfero Blagor tistemu, uvajajoč to temo s prijetno pesmico o
razdvojenosti mlade dame
,
razpete v plus-plus konfliktu med
dvema všečnima samčkoma
,
kjer je vokalne zmožnosti
izkazal kar cel Ansambel.
S to spevno, đuskajočo popevčico se je uradni del koncerta zaključil
in zdaj nam je On Sam zaupal največjo novost ponudbe: Ansambel
je odpravil enega svojih načel, namreč da ne igra bisov, se pravi,
da odslej spet igrajo bise. Zdaj, ko so bile izpolnjene obveznosti
do kluba, bi se lahko začeli bolj sproščeno zafrkavati in
povedali, kaj nam leži na duši, če ne bi član
lokalne satanistične celice
,
ki je ob robu srkala pivo iz litrc, prišel
na dan s ključnim vprašanjem.
Spoštovani gost je s tem vprašanjem presenetil Njega Samega, a ta bi pač
ne bil On Sam, če bi si hitro ne pomagal iz zadrege z napovedjo naslednjega
glasbenega vložka, tokrat dobesedno vloženega pred trenutek, ko bo On Sam
le razkril skrivnost, ki bržkone že dolga leta tare marsikaterega glasbenega
kritika in poznavalca podlepšostranalpske estrade. Skrivnost naj bi se razkrila
skozi obširen trakat, a tega mora On Sam še premisliti, zato občinstvo zamoti
z zgodbo zavarovalniškega agenta, ki jo krona z nesmrtno mislijo o
ljubezni in nenadkriljivo Felicita iz grl
Teje
in Buha
,
ki v Škerlu vzbudi diapazon raznolikih občutij, lepo pozrcaljenih na njegovem
obličju: od
preprostega veselja
,
primerljivega s tistim, ki ga
čuti mlad merjašček, ki prvič zavije na njivo še prav posebej lepega ovsa,
pa tja do vznesene koncentracije
, kakršno
zaslutimo le še pri literatu, ki bo ravnokar pritisnil klicaj na konec presunljivega
preobrata v svoji zadnji drami.
Glasba je potihnila in potihnilo je tudi občinstvo, v pobožni tišini pričakujoč
oznanilo, razglas in proglas, ki bi pojasnil skrivnost Njega Samega. A On Sam
je presodil, da še ni čas, da ljudstvo še ni zrelo, da še ni napočil trenutek,
ko bi si slehernik zaslužil spoznanje: med glasnimi buuuuji in vzkliki
blefer je pojasnil,
kako sledeče milozvočno glasbeno delo, stvarjeno za in zapeto na slovenski Emi,
sodi v koncept Hrvatske.
Tako je Teja, na Emi žuboreč back-vokale konkurenčni popevki, na simbolni ravni
presegla majhne sosedske zamere, zamerljivost in nevoščljivost: dobrodošli sosedje!
Aha, avtor zapetega poglavja iz osnovnošolskega učbenika biologije, ki govori
o metuljih in
krilih,
je, kajpada!, Hrvat, Škerlovo lupino pa je otožno-veličastni zvok
zopet predrl in se dotaknil tistega mehkega v njem:
vztrepetal je in kot metulj razprl krila.
Za konec je On Sam ob krutem, socialno-realističnem napevu Metoda
predstavil Ansambel. Pa ga dajmo še mi, takole:
Ansambel
. No, zdaj pa zares: Ansambel.
V njihovih najlepših trenutkih:
Teja
,
nobena skrivnost ni, da je glavna atrakcija Ansambla, tisti lik, zavoljo katerega
nas je večina prišla na koncert, poučuje glasbo v Cerknici, veseli smo,
da si si vzela čas za ta večer, Teja!;
Škerl
,
rutiniran basist, studijski glasbenik, poleg vsega pa tudi odličen
športnik, maratonec, tekač;
Bojlo
,
na prepasanih klaviaturah, steber ansambla, že v osmem razredu osnovne šole je
na puščici nosil napis Prljavci su šefi;
Buh
,
bobnar in vokalist, kot Phil Collins, ja,
tale Buh je res en fejst fant in to ve še Njega Samega mama!
In, last but not least, Monika Seleš
.
Na oder se je povzpel še predstavnik organizatorja
in frontmanu
povedal, kar že vsi vemo: da za njih ni omejitev! Res jih ni. Slava jim!1
1 Z vzklikom Slava jim! se tale popis in oris dogodka - in ta je le bled in šepetajoč posnetek, mimesis bleščeče in glasno vpijoče resničnosti - prav primerno konča. Občutja hvaležnosti in navdušenja nad Ansamblom, ki ju ta spontani izbruh pisca odraža, bi ne šlo kvariti s kakršnokoli dodatno kramo, in zato ne bomo povedali nič o zadnjem biseru iz glasbene ponudbe tega večera: obdelali smo namreč že južne pa tudi zahodne sosede in bi ne bilo prav, da se ne bi vsaj dotaknili še severnih. Narod, ki sicer slovi bolj po holcarskih navadah, po nageljnih, narezljanih balkonih, germknödlih in spätzlnih, je tudi pop glasbi pritisnil svoj - milo rečeno svojevrsten - pečat. Popu je dal Hansa Hölzla, milijonom popaželjnih mladostnikov bolj znanega pod umetniškim imenom Falco. Prav ta Falco - sam je, pop zvezdniku primerno, hodil po robu, se zapil in umrl, tako kot je živel, hitro, v avtomobilski nesreči - je povrnil zaupanje tisočev avstrijskih najstnic, ko je opozoril na pereč problem avstrijskega vsakdana. Na stotine mladih deklet, ki v avstrijskih deželah vsako leto izginejo neznano kam. Jeannie. Ja, policija ne izključuje možnosti, da gre za zločin. Tudi mi vseh odgovorov le nismo dobili...