Izbrana poglavja iz teorije jadnosti: tretje tradicionalno junijsko jadranje 2006

Disclaimer: pričujoče besedilo je - tako kot vsa velika književna dela - obarvano z odtenkom rahle dekadence in zmernega hedonizma. Govora bo o mamilih in alkoholu. Namigovali bomo na fuk, ki ni namenjen prokreaciji. Slikovni material bo neredko postregel s kakšnim koščkom gole kože. Grešnost, tako v besedi kot v sliki, je torej zagotovljena: naj poudarim le, da tu ne gre za piščevo kaprico ali stremljenje k provokativnosti, temveč želimo kar se da verno predstaviti duh časa. Bili ste posvarjeni!

Prolog

Znana ljudska modrost pravi, da dober glas seže v deveto vas, in tako je po prvih dveh tradicionalnih junijskih jadranjih glas o telesu in duši - obe komponenti človeškega bitja po dolgih mesecih, ki so minili od zadnjega dopusta, kar vpijeta po oddihu - prijetnih piratskih početjih dosegel marsikatero uho. Bodisi potiho, kot pritajeni šepet zaljubljencev v kontraluči kičastega sončnega zahoda, bodisi gromoglasno, kot vokal pevca katere od še prav posebej obskurnih zvrsti metala, je glas valoval, interferiral sam s sabo in se odbijal prek podalpskih gričev in dolin pa i šire, naravnost v ušesa nemalokaterega od znancev, prijateljev, ljubic in domačih živali prvotnih protagonistov. Pa tudi v ušesa čisto tretjih oseb, verjetno iz one devete vasi!

Dobrodušni in (dobro)hotni, kakršni kapitani pač smo, smo na široko razprli roke in k svojim nedrjem letos pritisnili kar za slabega pol stota mornarjev in - še pomembneje! - mornark. Nesebično smo z organizacijo tedna zabave zanje ter težkih odločitev in napornega dela za nas pričeli že v pozni zimi: v krčmi, kjer se začasno prizemljeni pomorščaki najraje zbirajo, saj že njeno ime namiguje na njim tako ljubo vodo, pri Povodnem Možu, tam nasproti ljubljanskega templja prokreacije, smo preučevali, s kakšnimi plovili bi veljalo letos opremiti floto in kam usmeriti naše premce.

Na - oh, strašna slepota je človeka, kot se bo pokazalo kasneje! - prigovarjanje tupišočega smo štirje praskiperji najeli Salone: da bomo enkrat po hrvatskem morju pluli na hrvatski barki, sem navdušeno zatrjeval, namigoval, da bi veljalo preizkusiti, kako se obnese športnica z risalnih desk bratov Jakopin, kazal, kako so barke s svojimi sto kvadrati jader na štiridesetčeveljskem trupu že kar razvratno ojadrene, ugotavljal, da so zapovrh še čisto nove in na voljo po zmerni, sprejemljivi ceni.

Kot mu je v navadi, ko beseda nanese na razkošje, še prav posebej pa, kadar je razkošje povezano s kakšnim novcem iz mošnjička več, je admiral jamral in jamral in ponujal raje monotipno jadranje na hordi tristotriintridesetk, nemara je sprva razmišljal kar o kopici znamenitih Elank tridesetjedan es, letnik '87, za bolj asketsko izkušnjo, a sva ga z Bulcem kaj hitro postavila na trda tla resničnosti: ne, Salone bodo! Salone so tudi bile, štiridesetki, lean and mean, za Rebota in zame, ter petinštiridesetki za admirala - admiralska barka le mora vzbujati spoštovanje že s svojo podobo! - in Bulca, znanega po tem, da čez vse ceni udobje in ugodje, le spomnimo se lanskega izleta, ko je na širokotrupni Bavarii 38 gostil le še Kato in Caneta Pet Minut Mlajšega!

Skiperki Vukovi, ki se je - ah, ta mladostna vihravost! - za udeležbo odločila tik pred zdajci, smo izvohali Bavario 36: z za Bavario značilno prostornostjo in nizko last-minute ceno bo kot nalašč za trop lagodja vajenih deklet. Boštjan, poslednji skiper, pa je svojo, nekolikanj manj številčno posadko posadil na Elan 333.

Pred samim dogodkom smo se nekajkrat zbrali... no, nekateri nekajkrat, kakšni pa tudi enkrat samkrat ne in njim v obraz bom prvič v tem literarnem delu vrgel ključno besedo, vodilo letošnje ekspedicije: jadnići! Kakorkoli že, nekajkrat smo se zbrali, ob pivu in prvih tekmah svetovnega prvenstva v nogometu, tega praznika sodobnega človeka, podebatirali o predvideni poti in novicem razložili primernen nabor piratske opreme, intendanti pa so se poučili tudi o prehrambenih in pivskih navadah posadke.

Ne bi imelo smisla še naprej izgubljati besed s tem uvodom. Vem, da ste že nestrpni, vem, da komaj pričakujete tale popis in oris, da vas prijetna tresavica spreletava od trtice proti vratu spričo pričakovanja. V najboljši maniri ruskega realističnega romana vam bodo podani ne le neposredni protagonisti naše Zgodbe, ne le Zgodba sama, temveč tudi širši družbeno-politični kontekst. Sedite nazaj, vzemite si čas, kot si ga vzamete za Vojno in mir ali Brate Karamazove, pripravite si hladno pivo. Polećemo!

Dan: prvi. O kvadraturi kroga ali kako so nekateri srečali kamen in se zraven še smejali!

Tistega težko pričakovanega jutra, zgledna poletna sobota je bila in že prvi žarki so napovedovali resen, vroč poletni dan, je - kakopak! - šlo vse narobe.

Začelo se je z Urošem, ki bi moral v prihodnjih dneh kup papirjev označiti s svojim podpisom, a je zagato - hvala bogu! - hitro razrešil s suvereno odločitvijo, da ga to kratkomalo ne briga, in nadaljevalo z našim Novakovim Maretom, ki je zaspal. Iz spanca - ne dvomimo, da je bil krvavo zaslužen - ga je dvignil že rahlo nervozni Dejč in Mare je nato v svojem značilnem slogu, s pedalom plina na tleh, hitro nadoknadil zamujeno. Pravzaprav kar prehitro, saj jih je na poti proti Vinici, kjer se konča Evropa in začne lijepa naša, presenetil, kaj presenetil, prav zahrbtno naskočil resen kamen, ki je obod feltne na Maretovi dirkalno nastrojeni Alfi kaj hitro preoblikoval iz lepe, gladke krivulje drugega reda v neko drugo obliko, katere odvod se je v več točkah izkazal za nezveznega.

Tudi matematično nepodkovanemu je dobro znano, da zna biti vožnja s kvadratno feltno precej neprijetna, ta resnica pa je bila Maretu, že dolgo skoraj diplomiranemu strojniku, še toliko bolj očitna. Ih, kaj bi, Čo, ob Dejču in Simotu - Španjolcu tretji Maretov sopotnik, je hitro poklical admirala Vuka - a safe bet, saj je dobro znano, da admiral rad veliko in širokogrudno zamuja -, ki je kakopak bil še v beli Ljubljani. Admiral naj bi se zglasil pri starših Čo in tam zaplenil njegovo osebno vozilo, zamenjavo za zdaj invalidno Alfo.

Mare pa je, iznajdljiv kakor pravemu moškemu pritiče, v belokranjskih rovtah izvohal mehanika, ki mu je kvadratno feltno iz prednje osi zamenjal za ono iz zadnje in na ta način ukanil usodo!

Admiral je bil obveščen, da njegovih uslug ne potrebujejo več in da naj že zaseženi avtomobil kar vrne. Bojda je malo bentil, a mi bomo na to porekli, da je prav je tako in zveličavno, kajti večji del njegove posadke je bentil še neprimerno bolj, ko ga je čakal v Kašteli, kamor je prispel dolgo, dolgo pred samim admiralom. Tisti bolj posvečeni v skrivnosti admiralske duše in zategadelj tudi poznavalci fenomena Vukove Kanonične Zamude™ pa smo se le nasmihali in si raje naročili pir . Ipak: na odmoru smo, ne žurimo!

Za trenutek postojmo in si ponovno oglejmo prejšnjo sliko. Na njej se - le kako bi ga prezrli - za pivom mogočno boči sam kapitan Bulc, najbolj možat med kapitani, k čemur nedvomno pripomore tudi neskromni flajštr, s katerim zakriva ponarejeno brazgotino iz gostilniškega pretepa, kakršna pritiče vsakemu pravemu mornarju. Ponarejeno pravim, saj je brazgotina bojda posledica neprevidnega vžiganja izvenkrmnega motorja in ne, kot bi se spodobilo, resnega fajta. Nek fedr naj bi mu jo zavdal in ne razbita steklenica! No, tudi tale zgodba o izvenkrmnem motorju je vprašljiva, piscu se namreč ob poznavanju družinske anamneze zdi jako verjetna špekulacija, da ga je po nežnem ličku ogrizla dr. Kata Strofa, ladijska zdravnica, ki jo lahko opazujemo tule ob Ženji , poleg platojev pira pomembnemu kosu balasta na Bulčevi barki.

Stojmo in glejmo omenjeno sliko še naprej - uprite oči v Bulca, za božjo voljo, ne v pir! -, saj se nam bo razkrila podla laž Bulčeva. Bulc ima namreč hvalevredno navado, da cel teden jadranja običajno preživi v eni sami majici. Tudi tokrat se je držal te svoje navade, le da je vztrajno ponavljal, da je taisto majico nosil že cel prejšnji teden, ko sta s Kato uživala teden mirnega družinskega dopusta na Kornatih, v pribežališču ateta Bulca pred hektičnostjo sodobnega sveta. Kje je zdaj podla laž, se sprašujete? Omenjena ena in edina majica ni tista, ki jo Bulc nosi na tej sliki! Jadnić! Pa še k laži se zateka, da bi jadnost prikril!

Nervoza Vukove posadke je rasla iz trenutka v trenutek, saj so pisec in njegova posadka že davno napolnili Zorano in se pripravljali na odhod , admirala pa še kar ni in ni bilo na spregled .

S samim proviantom smo bili na Zorani nekoliko skromnejši, načrtujoč, da damo odrešilno injekcijo kapitala pešajočemu hrvaškemu gospodarstvu, pa tudi znamenita Žuja se nam je že v svežih majskih dneh tako priljubila, da bi je v ostri poletni vročini nikakor ne mogli pogrešati. Napolnivši barko s tedenskimi potrebščinami smo Mareta dali na posodo mladim damam, ki so Bavario prevzele v Trogirju, sam admiral pa mi je - po bratsko zaščitniško - namignil, ako bi nemara Mare ne pomagal pri prevzemu in prvih stikih poveljnice Vukove z novo barko. Pa smo ga posodili, saj smo dobrega srca, potrebe po Maretovi nepogrešljivi desni roki podobnih mer kot volovsko stegno, ki z dvema potegoma odrola genovo in s tremi dvigne novokrščenega mornarja na drugi križ, pa tega dne, v skoraj bonaci vročega sobotnega popoldneva, takisto nismo čutili.

Pisec - resnici na ljubo je bil vsled peturne vožnje, skromnega spanja v preteklih dneh in pirčkov, s katerimi je kljuboval soncu med prevzemom barke in prenašanjem prtljage, že sam po sebi precej kapitanski - si je nadel še kapitansko čepico , ostalim zaupal, da se pod večer snidemo v uvali Nečujam na Šolti, ukazal odvezati barko in odriniti. Kapitan je bil kapitanski do te mere, da je špic najprej obrnil v notranjost marine, za sveto prepričan, da je izhod v tisti smeri. Dolgo je rabil, da je dojel, čemu so namenjeni začudeni izrazi posadke, pomagala pa je tudi neka barka, ki je suvereno zaplula mimo nas v nasprotno smer. Prav, prav, hiter obrat in že smo na pravi poti . Krmilo podamo prvi častnici , premec že kaže k izhodu iz Kaštelanskega zaliva.

Medtem, ko so nekateri še vedno čakali , se je na piščevo lice že naselil tih, zadovoljen nasmešek v njegovo dušo pa igrivost in zvedavost , kakršni presežeta njegovo naravo nepoboljšljivega cinika le na morju, med vonjem borovcev, tihim plivkanjem vala ob bok barke in vetrom, ki hladi ožgano kožo.

Dvignil se je rahel veter, nemara ga je v zobeh začutila tudi prva častnica , kot priča njen zadovoljni nasmešek . Res ni bil bog zna šta, ta veter, a ravno dovolj ga je bilo, da bi lahko dvignili jadra . No, ja, še zadnji požirek ...

Ivano , ki v prostem času ureja fotografijo na vsem, kar moške zabava, bomo kar takoj pograjali, da tale preosvetlitev naslednjih slik ni podobna ničemur! Jadno!

Kakopak prvi dvig ni šel gladko: nepojmljivo, vendar so bile vrvi krajšav tako neverjetno zavozlane, da kakršnakoli magija okrog štoperjev in onih kaveljcev na jamboru ni pomagala. Jadro dlje od druge krajšave ni prišlo, zato je kapitan rahlo popizdil - kot bomo videli se mu bo to še večkrat zgodilo, a saj vsi vemo, da gre za kolerika, ki svoje ukaze rad posadki deli jako naglas, pa se spodobi, da vpije tudi na barko, četudi bolj potiho in z več spoštovanja, kot kadar gre za mornarje! - in odvezal vse krajšave . Salomonska rešitev je pomagala in poslej je vse šlo gladko , četudi z malce napora . Uroša smo posadili za krmilo , bejbi pa na bok in lagodno zdrseli proti Šolti.

Ne dolgo kasneje so tudi nekateri drugi le izpluli . Brez dvoma je admiral avtoritativno že iz prve zapeljal v pravo smer, jader pa nimamo podokumentiranih, nemara zato - kot je v naslednjih dneh pravil ljudski glas -, ker je imel admiral mnogo težav, da je svoji posadki razložil, kaj jadra pravzaprav so in kako z njimi ravnati, še prav posebne težave pa jim je povzročal postopek dviganja glavnega jadra, tako da so to spretnost za silo osvojili šele proti koncu naše ekspedicije. Jadno! No, tisti, ki admirala dobro poznamo, smo na prve tovrstne šepete le odmajali z glavo, diskvalificirajoč te trače kot zlonamerne babje čenče: kako vendar bi admiral z deveteroglavo posadko ne zmogel biti kos enemu jadru, če pa je že njegova trdna, brezkompromisna avtoriteta sama po sebi dovolj, da se to kar samo dvigne in natrima! No, lagodja tudi njim ni manjkalo in majhnih nežnosti takisto ne!

Pisec je seveda prvi prispel na cilj tistega dne: uvala Nečujam na Šolti je velik, mnogokrak zaliv in na koncu enega kraka se najde tudi majhno selo. Že pred dvema letoma nam je v enem od krakov proti jutru zaoralo sidro, tokrat pa sem našo Zoko odpeljal prav do konca, do vasice, za vsega dobri dve dolžini barke od obale - resnici na ljubo je bila tamkajšnja plaža pretežno prazna že v zgodnjem večeru, tako da se mi je zdelo, da ne bomo nikomur v napoto - in vrgel sidro. Sidro je prvi kos Zorane, ki ga lahko izrecno in glasno pohvalimo: enkrat za spremembo se je rado in dobro vkopalo, kjerkoli smo ga že metali. Te noči je naše sidro držalo celotno floto med bakanalijami prve noči. No, resnici na ljubo na pričujoči sliki le ni celotne flote: manjkajo - koga vedno čakamo, kdo ne ve, da je ob osmih ob osmih in ne ob petnajst do devetih, kdo mora, ko se res mudi, še podaljšat svoje trepalnice za tristo jebenih odstotkov? - pičke. In s pičkami našega Mareta Novaka.

Jasno je, da je potrebno od dolgega pričakovanja, od službene tlake ali od napornega študentskega intelektualiziranja zategnjeno telo čimprej sprostiti in odpeti okove vsakodnevne rutine z uma, da bo izkušnja dopusta čimbolj pristna. Kakopak ga ni primernejšega v ta namen od žura prve noči, ki pa ga je pisec - pretekli dnevi so prišli za njim in ga zahrbtno udarili po zatilju! - že zgodaj zapustil in okrog ene poniknil v podpalubje. Jadnić! No, drugi se niso ozirali nanj, nekateri so dajali vtis zglednega gledališkega občinstva , v drugih spet se je prebudila speča plesalka , da so zaplesali na bumu . Čojev trpeči izraz sugerira na glasbo polno patnje: nedvomno je prepevala Ceca. Mare je oči in objektiv tako pogosto upiral v Janči , znano tudi pod nazivom Žena™, da smo nekateri že postali rahlo sumničavi, a vseeno ga tistega večera ženstvenost Žene še ni zmedla do te mere, da bi ne bil pozoren na druge pribeleženja vredne reči, kot je recimo Keti , ki si za tole prisluži priznanje za Najbolj Fukiš Pogled Tedna™. Nekateri boste nemara oporekali, da motnost očk kaže na ne čisto trezno stanje, a tem bom v obraz vrgel, da je kriv le in izključno Mare, ki je - še nespreten s svojim novim fotoaparatom, morebiti pa tudi rahlo nažgan - slabo poskrbel za ostrino, zapovrh pa alkohol, ako gre za zmerno dozo, dekleta napravi le bolj lahka, mehka in voljna, kar so vse po vrsti jako hvalevredne lastnosti in le prispevajo k elementu fukiš pogleda. Majhen minus bomo k njenemu imenu pripeli le zavoljo čisto neprimerno zakritega razdeljka in naprosili, da se to do naslednje priložnosti popravi!

V obratnem sorazmerju s popitim sta pešali tudi volja in moč in mornarji so eden za drugim jadno izginjali v nepovrat od pijače induciranega sna, le najpogumnejši in najvztrajnejši - kapitan Bulc med temi nikakor ne more izostati - so si privoščili še jutranjo kopel za bistrenje telesa in uma. Prisotnost golih moških teles pa je izpod krova Bavarie pritegnila že počivajočo, češnjevo opižamljeno poveljnico Vukovo , da je še nekajkrat pomežiknila v temo noči, preden se je vrnila k zasluženemu spancu, ki so si ga nekateri privoščili že na palubi .

Admiral kakopak ni mogel mimo osnovne higiene , preden je tudi on izginil v temo, v katero je čez dobri dve urici posijal...

Dan: drugi. Prva znamenja bolezni in prva znamenja pravih tračev.

Tistega jutra je bil pisec - spričo svoje jadnosti prejšnjega večera, bomo takoj samokritično dodali! - čil kot je Drugega Jutra™ le redko. No, so bili pa drugi zato toliko bolj zmedeni . Po zajtrku smo naredili popis vojne škode, iztauhali vse, kar prejšnje noči padlo čez krov, nekaj primerkov kopalk in kakšen glažek, edina resna škoda pa je bila storjena ograji na admiralski barki, ki jo je Simo večkrat in rad pograbil ter obremenil z vsemi svojimi šestinštiridesetimi kilogrami. Ubožica tega pritiska ni zdržala: zanimivo, vedno se mi je zdelo, da so te ograjice namenjene tudi temu, da se korpulenten mornar ulovi zanje, ako ga nemara val huronskega juga kani pomesti z barke. No, na Salonah temu očitno ni tako: ograjice so tu le in zgolj v dekorativne namene.

Okrog desete je moralo biti, ko se je flota pričela redčiti in so barke ena za drugo zapuščale Šolto.

Zorana je ležerno krenila zadnja in nekaj časa motorirala proti Milni, ko so se pojavili prvi znaki bolezni: pri skromnih in ekonomičnih dva tisoč obratih motorja je ta nenadoma začel kašljati, izgubljati moč in je kaj hitro tudi crknil. S prvo častnico in Maretom smo se spogledali, sam sem globoko požrl slino, se sklonil in ponovno prižgal motor. Ubogal je. Nadaljujemo. Po nekaj minutah se zgodba ponovi. Pizda, mi je pozvanjalo v glavi. Ponovimo vajo še enkrat: prižgemo, vozimo, crknemo. Ponovimo še nekajkrat. Sčasoma ugotovim, da se med tisoč šeststo in tisoč osemsto obrati motor obnaša bolje: včasih pokašlja, a sam spet pride do sape in nadaljuje. Zanimivo, si mislim, bomo videli, kaj bodo prinesle prihodnje ure, obenem pa že razmišljam, kako bom pri hitrosti okrog štirih vozlov, kakršno dosegamo pri teh đirih, štirideset milj, kolikor načrtovano Palagružo loči od Lastova in Visa, premeril v kakšnih desetih urah. Pizda, si ponovim v mislih.

Vmes se dvigne prijeten maestralček in na Maretovo prigovarjanje se odločim, da pustimo Milno vnemar, dvignemo jadra , prva častnica pa na veselje kapitana odvrže odvečna oblačila . Veter je jadan, a vseeno za silo razpenja jadri in nas s petimi vozli žene skozi Splitska vrata med Bračem in Šolto. V vratih zapazimo prvi potencialni plen, trajekt Tin Ujevič : sline se mi pocedijo ob misli na zlatnino ostarelih Nemk in telesa njihovih hčera in vnukinj, premec nemudoma naravnam na domnevni impact course , a se ta žal izkaže za napačnega in Tin mirno odpluje mimo . Ah, pa drugič, pa drugič, ipak: na odmoru smo, ne žurimo!

Medtem, ko ostanek flote , na čelu z Varjo liže sladoled v Milni, mi ohladimo Mareta . Nekam brezskrbno prešeren je ta naš Mare, si mislim, čudno, običajno bi ga nesrečna prigoda z njemu tako ljubim avtom bolj prizadela, buhve kaj se mu je zgodilo prejšnjo noč..., medtem, ko orcamo v izi vetriču, z Ivano za krmilom .

Ah, polugola žena i Žuja , mornarju tako ljuba kombinacija!

Z Rebotovo barko ob boku se iz Milne za nami poda tudi sam admiral , ki je tokrat ponudil mesto na svojem krovu še Čoju in Canetu , izvirno sicer Bulčevima mornarjema.

Naslednji cilj je uvala Blaca na Braču, nad katero se bojda najde samostan nekdanjega puščavniškega reda. Admiral, tudi priznan alpinist, se verjetno kani povzpeti do njega, razmišljam in se pri sebi odločim, da bomo mi raje ostali pri cvetočih agavah v sami uvali . Medtem, ko na Zorani že zadovoljno siti pospravimo po prvem resnem obroku tega dne in - dobri gospodinjci, kakršni na Zorani smo! - obesimo tudi mokre krpice , je admiral še na poti in z vmesnim kopanjem ponudi prave razmere za Najbolj Pnevmatičen Posnetek™ tega tedna. Res je David namenil fotografu grd pogled , a je bilo že prepozno. Jader admiral spet ni kaj dosti razpenjal, kot pričajo tile posnetki lepo v vrečo spravljenih cot in zategnjenega lazy jacketa: videti je, da njegova avtoriteta šepa. Naj bomo zaskrbljeni?

Tako je admiral, zaprtih jader, med pogovorom s posadko lagodno motoriral proti Blaci, vmes pa se je z alpskim mlekom že pripravljal na alpski podvig, vzpon do domnevnega samostana. Domnevnega zato, ker ležerni posadki Zorane tudi na kraj pameti ni padlo, da bi mu pri tem podvigu sledili, noge so raje posončili , kot pa jih gnali v hrib, in zato samostan v njihovih glavah še vedno obstaja le kot možnost, kot domneva.

Med čakanjem na admirala je do nas priplaval Čeh, khm, Šved, in nas prijazno pobaral, če govorimo angleško, nato pa nas zaštopal: če gremo proti Bolu, je vprašal, sam pa sem potrdil in mu razložil, da ju bomo - ni namreč potoval sam, temveč s Švedinjo - prijazno opozorili pred izplutjem ter vzeli na krov do Bola.

Admiral je le priplul in se nemudoma jel odpravljati na plezalski podvig, mi pa smo na Nejca povabili na pirček , na svoj krov pa vzeli še Čoja, ki mu vzpon podobno kot nam ni najbolj dišal. Švedoma smo putom Caneta poslali čoln, da sta priveslala do barke, nato pa smo odrinili in v poznopopoldanskem maestralu nemudoma dvignili jadra : jadranje do Bola je resda vključevalo neprestano razlaganje angleško negovoreči Švedinji, kam naj se umakne, da ne bo v napoto, a je vztrajno izbirala lokacije, ki so se ob vsakem naslednjem obratu izkazale kot popolnoma in čisto neprimerne.

Na Bolu smo se vezali pred rahlo opusteli Zlatni rat in počakali na bejbe, da so nam pripeljale še zadnja dva mornarja, Blaža in Jernejo, nato pa smo se - malo zavoljo ure, malo pa zavoljo tečnega lokalca, ki nam je težil, da se moramo spokat, če nimamo namena plačat veza na boji in prenočit - z Maretom za krmilom usmerili proti Vrboski na Hvaru .

Vezali smo na gradsku rivu, nesporedno pred vabečo oštarijo, kamor smo se malce kasneje zatekli pred televizor, da pogledamo fuzbal in ob športnem prenosu malce povečerjamo: hobotnico izpod peke lahko le pohvalim, oštirja pa tudi, saj je pridno nosil flaškone jako pitne malvazije na mizo. Jeziki so se razvezali in tako je Bulc omenil - dobro je znano, da v pogledu čenč dobro vino iz še takšnega dedca naredi babo -, da je slišal, kako so pripovedovali, da je bojda naš Mare, Kapitanova Desna in Leva Roka™, prejšnjega večera vrgel oko na Janči, znano tudi kot Žena™, in da tudi ta ni pogleda ravno obračala stran. Aha, nemara je tedaj nanjo - brez dvoma konsenzualno - vrgel še kaj več: zdaj se mi razjasni njegov nasmeh, ki ga je nosil cel dan, in njemu čisto nepodobna popolna brezbrižnost ob dejstvu, da njegova Alfa s kvadratno feltno čaka v Kašteli! Malce sem pogodrnjal, zaskrbljen nad tem, kako ohraniti avtoriteto na barki, kako ravnati v kritičnih trenutkih, če bo Mare ves čas z mislimi pri obetih ženskega telesa, a se nazadnje sam pri sebi strinjal, da mu res ne gre braniti pregrešnih sladkosti: saj vsi vemo, da jadranju inherentna erotika - od vabljivih oblin bark preko božajočega sonca do golih teles - pa tudi pijača, s katero se gasi vedno prisotna žeja, še najtrdnejšega med nami zamajeta. Ve se, da bi pod takšnim bremenom pokleknil še največji asket! Nek mu bude sa srečom, si mislim, Mareta pa smo vsled dejstva, da mu je oko - pa tudi telo! - pogosto bežalo k posadki, ki je slišala pretežno na pomanjševalnice - Manči, Vehči, oprosti, Tina, tokrat je zadnjič, obljubim!, Janči in Hribči -, prekrstili v Marčija.

Večer se je, očitno so bile posadke še vedno pod vplivom težaškega zaključka včerajšnjega dne, zaključil jako zgodaj. Okrog polnoči je moralo biti, ko je admiral po diktatu bejb podelil rumeno majico za posebne dosežke in črno majico za največjo jadnost preteklega večera. Sam sem, s pogledom že blago zamegljenim od - naj ponovim in poudarim! - res odlične malvazije, ta dogodek opazoval z neprikritim začudenjem, prepričan, da je to nekaj, kar vam predlagajo v Cosmu pod naslovom Popestrite si počitnice, neposredno ob Desetih preprostih korakih, s katerimi ga boste popeljale v nebesa, vmes pa - kadar sta se pogleda srečala - nagajivo pomežikoval Janči, ter jo s tem opozarjal, da naj bo previdna, ko se peča z mojo posadko! Majice so tako dobile nove lastnike, čast zlateničaste barve je pripadla edini skiperki in Simotu , ki sta od samega navdušenja kar zaplesala , nato pa so se bejbe in Reboljeva posadka podali spancu naproti. Jadniči! Neupogljivi izbranci iz treh posadk, Bulčeve, admiralove in moje malenkosti, pa smo na Bulčevi palubi vseeno spraznili še dva jegra, saj bi se po pozni večerji ne spodobilo zaspati brez primernega digestiva, da bi se v drugo jutro ne zbudili s prav nemarno zasvinjanim želodcem!

Dan: tretji. Zdravljenje, recidiv in piratske vaje.

O stanju prebavil drugega jutra ne bomo govorili prav veliko, naj le pohvalim vsevišnjega, da je v svoji brezmejni modrosti napravil - poleg laznine na zemlji in rib v morju in ptic na nebu in kar je še teh reči - tudi jeger v flaši, saj bi bilo brez njega stanje prav gotovo še neprimerno hujše!

Drugo jutro je sonce posijalo na trojico junaških bark ob rivi, na kakšno dodatno lepoto ob njih in tudi na kakšno jutranjo prikazen . Sam sem takoj, že ob rani jutranji uri, okrog devete, po telefonu začel najedati bejs meneđerju Lovorju, da z motorjem ni čisto vse v najlepšem redu, mu podrobno opisal simptome, nato pa mu namignil naj mi najde serviserja nekje v bližini. Po deset minutah je javil, da mojster pride v petnajst minutah. Seveda se je petnajst minut raztegnilo na dalmatinskih petnajst minut, jaz pa sem ponižno čakal v družbi lokalnih ribičev in postopal niz rivo, kjer so bile privezane oddaljene poslovalnice naše flote.

Medtem so ostali z zvedavostjo, kakršna pritiče pomorščakom , oprezali po Vrboski , in v enem od kanalov zapazili morskega psa , preučili lokalne gospodinjske navade , izmenjali izkušnje z Bulčevo posadko in odkrili, kje obnoviti zaloge živeža .

Vrboska, znano univerzitetno mesto, kar na ulicah ponuja vaje iz primerjalne anatomije - Bulčevih šestindevetdeset proti Simotovim šestinštiridesetim kilam - in urgentne medicine: Bulčeva rana dvomljivega porekla .

Med posvetom dveh posadk sem le učakal serviserja, ki sicer ni vzbujal prav mnogo zaupanja: malce je pogledal po motorju, mu prisluhnil, pregledal, kako kaj tesnijo te in one cevi, se zazrl v filter in razglasil, da z motorjem ni prav nič narobe. Seveda sem mu oporekal, nakar je postavil nekaj divjih špekulacij, o tem, da bi bilo morebiti dobro malce odviti pokrov tanka: v tem trenutku sem spoznal, da bi bil nadaljni pogovor nesmiselen, potiho upal, da je možak naš Yanmar ozdravil že samo s svojo brez dvoma za motor blagodejno avro, a si vseeno naredil miselni zaznamek, da bomo pod večer spet klical Lovorja in mu jebali mater i ostalo sve po spisku, dokler ne priskrbi serviserja za motorje, ne pa za pralne stroje! Nato pa sem jutranje utrujen čakal na ostale, da vendar že odrinemo.

Po jutranjem - ura v slabo miljo oddaljeni Vrboski je odbila poldne - kopanju, med katerim je žalostno poginil še zadnji piš vetra, smo s prvo častnico za krmilom odrinili ob obali Hvara. Še preden pa sem dobro načel Žujo in razgrnil karte , je motor ponovno žalostno zakašljal, malce pohropel in - crknil. Bioenergetski, holistični servis, za katerega se je sprva zdelo, da je bil uspešen, očitno ni uspel popolnoma ozdraviti bolnika in revež je ob prvi priložnosti recidiviral. Pizda, si mislim, motor pa spet prestavimo na mizernih tisoč šesto obratov. Zapovrh ni bilo o vetru ne duha ne sluha - pihala je bonaca, kot bi rekla Jolanda Bertole -, pa smo si čas med počasnim pozibavanjem ob Hvaru krajšali z branjem in Žujo ... No, bolj z Žujo...

Malce smo se ohladili , Mare pa je stal za krmilom , pogosto segal po krompirjevih destilatih ter jih užival z dolgimi, globokimi požirki. Brez dvoma je hotel v šnopcu utopiti tisto tiho žalost, ki se zna naseliti v mornarju med dolgimi urami straže za krmilom, a žal nismo vedeli, kdo ali kaj jo povzroča - bolehni motor, pomanjkanje vetra, kvadratna feltna ali nemara koprnenje po svoji več kot miljo oddaljeni jadralski samički -, sicer bi mu poskusili pomagati s pogovorom ali pa bi mu - v najboljši maniri dr. sc. med. Janeza Ruglja - svetovali tek na mestu, branje Borca in Ampak ali kaj podobnega. Tako pa smo mu lahko le podali flašo, iz katere je v prihodnjih dveh urah umanjkalo dobrega tričetrt litra: zavidljiva količina, še prav posebej pod nemarno pripekajočim poletnim soncem. Res je dec, ta naš Marči!

Poudarili smo že, da je žgala res neslutena bonaca, eden od vzrokov Marčijevega prezgodnjega potopa v mlako alkoholizma, a tudi ta ima svoje dobre strani, saj je admiralova posadka končno lahko brez težav rokovala z glavnim jadrom : res je videti nekoliko jadno takšno mahedravo jadro, a opozorili bi na znano ljudsko modrost, ki pravi, da s trdim zna vsak, z mehkim pa je umetnost. Res je in ravno tako je tudi jadrati z ohlapnim jadrom umetnost. Resnici na ljubo te umetnosti niti sam admiral ne obvlada - kar se jader tiče, mehkega pa admiral nima nikdar, četudi se mu avtoriteta, kot je bilo že večkrat poudarjeno, omehča - in si je tule pomagal z motorjem, medtem, ko je Nejc pripravljal laso za prvo vajo iz piratskih spretnosti, lovljenje premca barke z jadnim motorjem v zanko. Žal prva vaja ni uspela, kajti Marči za krmilom se je - maliganom in opešanemu motorju navkljub - dobro izmikal lovcem , dokler niso obupali in se podali k Rebotu , s katerim so složno povezali barki in napeli vrv med njima. Na vrsti je bila druga piratska veščina, desant na ulovljeno barko. Nejc, vedno inovativen, se je sprva ogreval za elegantno rešitev, za pristop vrvohodca , in si je v ta namen že pripravil metlo za lovljenje ravnotežja. Navdušeno smo pričakovali poskus, a z zabavo žal ni bilo nič: nemara jo je s karajočim pogledom Nejcu pokvarila Pika, morebiti se je Nejc ujadnil kar sam. Kakorkoli že, na koncu se je admiralska posadka odločila za klasičen pristop. Nejcu je tudi ta, resda manj eleganten, način šel dobro od rok in nog , le mogočna sila vode se ni strinjala z njegovimi kopalkami . Tudi Žlebotom ni šlo slabo , Lepi Srečo™ si je raje hladil nožice na platformi - za krmilom je, jasno!, nenadkrmljiva Nina -, vmes pa nas je na drugem boku dohitel tudi že Bulc , s Čojem kot maskoto na premcu .

Čas je bil, da se soncu in brezvetrju zoperstavimo z vodnim hlajenjem , med katerim je Marči izumil slog nažgane žabe . To priložnost bomo izkoristili tudi za promocijo novih produktov na trgu, predstavili bomo najnovejši model intelektualke z joški . Počasi smo odrinili , Marčija potrepljali po riti , intelektualke so se pogreznile v spanje , a ne za dolgo, kajti takoj za tem, ko smo Hvar pustili za sabo in ostro zavili proti rtu Pelješca - medtem, ko je Bulc obrnil proti Drveniku, kjer bo barko zapustil Simo, zamenjal pa ga bo Še En Blaž™ - se je dvignil zgleden vetrič, pa smo dvignili jadra, postavili prvo častnico za krmilo , kapitan pa je očitno podlegel kakšni nevarni bolezni, saj mu je odpovedal center za ravnotežje . Nekateri so se sladkali z brinovčkom v toniku , drugi pa so si nadeli izraz, kakršnega lahko izvabi le škatla domačice . Takole smo se srečali z admiralom , a je ta kmalu obrnil barko stran od vetra, zaplul bliže k obali in žrtvoval malce hitrosti ter nas s tem manevrom - če se je že jadno ognil odprtemu dvoboju - taktično nažgal, saj je - admiralski modrosti primerno - predvidel, da bo veter kmalu jenjal. Kapitan je raje vztrajal pri smeri v orco, kolikor je le šlo: navdušen nad z Zokinimi jadri, ki so jo s šestimi vozli potiskala po morju, in zadovoljen s krmarko je počasi srkal Žujo in občasno preveril jadra ter se potrjeval v sicer že dobro znani resnici, da je jadranje res hvalevredno početje. Tokrat je kot dokaz služilo dejstvo, da že blag nagib barke prisili dekleta, da v iskanju tako ljubega ravnotežja hitro in voljno razmaknejo stegna .

Tistega večera smo se vezali v Lovištu na Pelješcu, vseh šest bark smo zgledno postrojili okrog edinega pomola, s sidri v morju in krmami vezanimi na kopno, nato pa malce manj zgledno, že kar rahlo nesramno, zalivček, v katerem je vladal blažen mir, napolnili z glasno glasbo, ki je - empirično preverjeno - šuštela še na obeh oddaljenih koncih zaliva: hja, res ni bilo lepo od nas, ampak če je vojna, je vojna za vse! Nemara bo naša ljubezen do glasbene umetnosti vzrok, da so nam urico ali dve kasneje odrekli Žuju v obližnji - pa tudi edini - pojilnici. To, še bolj pa dejstvo, da se je v miksu tistega večera občasno oglasila tudi Ceca, ki v teh krajih nosi na čelu še prav posebej veliko in domačim plemenom nevšečno etiketo.

Dan: četrti. Bližnja srečanja: z dizlom, ribiškim čolnom in vetrom.

Ob Pelješcu nas je pot vodila mimo Vignja , kjer smo vozili slalom med surfersko zalego in kakšnim kajtom .

Le lučaj naprej od tega sakralnega objekta leži Orebič , prvi cilj tega dne: tam naj bi nas po dogovoru z Lovorjem čakal resen servis. Za dizelske motorje, ne pa za kavne mlinčke. Orebič se ponaša z dolgo zbirko mooringov na notranji strani valobrana: tja smo se namenili, zvezali barko in poklicali servis - Sea Tow, Hrvatska. Naj vam ob tej priložnosti zaupam majhno skrivnost: čeravno je valobran dolg, ne podlezite skušnjavi, da bi se vezali daleč znotraj luke. Malce kasneje se vam bo razkrilo, zakaj, zaenkrat pa le povejmo, da sem sam naredil prav to: kdo pa bi hotel pod vročim soncem s trudnimi koraki meriti valobran?!

Posadka je seveda nemudoma odšla na sprehod po Orebiču , ogledovat si lokalne znamenitosti in prebiti informacijsko blokado zadnjih dni . Pomembne komponente naših jadranj so tudi poglobljene antropološke raziskave, zato je posadka posebno pozornost posvetila navadam drugih narodov in celo privzela običaje avtohtonih plemen pri preživljanju prostega časa .

Ni jim bilo lahko, ko so takole trpeli , medtem, ko sva z Maretom čakala serviserja. Tega dne, že aklimatiziranemu na Dalmacijo, mi je bilo popolnoma jasno, kaj pomeni petnajst minut, tako da sem lagodno srkal bevandico, dokler nisem učakal Maria. Mario, to je bilo jasno že na prvi pogled, je bil no-nonsense guy: povprašal je, kaj je naredil tisti včeraj, pogledal v motor, mu prisluhnil, prijel za lajtngo tu, potresel ono tam in suvereno demonstriral, da je par objemk na cevkah res za nikamor. Prav. Zamenjali smo jih. Za nameček je še preveril filter, čist kot solza je bil, in pogledal sem in tam, to in tisto reč, o katerih sam - ne prav dobro poučen o motorjih z notranjim izgorevanjem - nimam pojma in sem zato njihova imena, še toliko bolj dalmatinske različice le -teh, nemudoma pozabil. Med Žujo in lagodno debato o tem in onem, od neskončno zabavnega dela na Sea Towu do dnevne politike, nas je zmotil žvižg možaka, ki je prišel ucolat za vez. Razložil sem mu, da smo samo privremeno za servis in da samo što nismo: vseeno se ni dal odgnati brez tridesetih kun, povedal pa je, da bo tale veter - res je že prav odlično pihalo - v kratkem še pošteno pojačal in da bo neprijetno izplut, saj je tam na desni strani poti morje prav plitko in bi se znalo dno ob oseki zoperstaviti kobilici. Resnici na ljubo, je bila pot zoprno ozka, za dve dolžini naše Zoke je je bilo, s kupom mooringov, ki so se z leve zahrbtno položno spuščali v morje. Krasn, sem si misli, in mobiliziral posadko, naj se vrne, vseeno pa ji še naročil sveže zaloge Žuje in Ronhil Lajt.

Ob izplutju je veter res že pošteno žgal in rahlo suval, tam nekje med petnajst in dvajset vozli ga je bilo: ponavadi bi ga bil vesel, tam pa me je navdajal z rahlim nelagodjem. Malce sem precenil dolžino in malce preveč previden sem bil s sosednjimi mooringi: da bi jih ja ne zapel sem zavil ven prepozno, komaj pa je barka nastavila malce boka vetru, jo je ta z vso silo potisnil proti pontonom in ribiškim čolnom na drugi strani. Pizda! Malce motanja v rikverc in naprej, a pri ekonomičnih obratih, s katerimi sem se navadil gnati invalidni motor nisem bil kos vetru in nekaj sekund kasneje se je Zoka že prislonila malo na enega od čolnov in malo na ponton. Kot je kapitanu, koleriku, v navadi, sem v tem trenutku že vpil, kaj vpil, tulil na posadko, marš, odrivat, nato pa le s polno močjo motorja in ignorirajoč množico vrvi v morju ob pomolu, nekako izmotal Zorano ven, za dobro mero še enkrat obrnil in po skrajni levi, tik ob mooringih, odplul iz Orebiča. Jadnić!

Napotili smo se slabo miljo stran, pred Korčulo, admiral je namreč le uspel sklicati regato - buhpomagej, šele četrti dan, res mu peša avtoriteta, jadniću - in tam, med otoki pred mestom, naj bi se zgodil štart, a na poti, ravno k jadrom smo se spravljali, se je motor spet - sunce mu kalajsano - vrnil na stara pota. Kratko bolehno pokašljevanje in žalosten pogin. Seveda sem nemudoma zavrtel telefon in Maria pozval, naj se z gliserjem zglasi pri Zoki.

Med čakanjem se je pojavil Bulc , vsi skupaj pa smo čakali Vuka, ki je ravno v teh trenutkih pred Korčulo izvedel manever jadnosti in butnil s krmilom ob dno, ter Maria. Čakali smo - jasno, nenazadnje smo čakali na Vuka in Dalmatinca, kdo bi vedel, kaj je huje! - dolgo, pa smo si privoščili kopel in pirček . Navkljub nesreči z motorjem, so obrazi izžarevali optimizem , na slednji sliki pa odkrijete tudi inovativno rabo sponke za lase za označevanje poravnanega krmila. Prispela sta - kar hitro, pravzaprav - tako Sea Tow kot njegovo admiralstvo , mi smo se lotili motorja - Sea Towov gumenjak , opremljen z dvema tihoprednima dvestokonjskima motorjema, nas je držal stran od kopnega -, admiral in Bulc pa sta dvignila jadra in odregatirala eno hitro osmico.

Mario je zdaj pogledal v tank in tam odkril lep kupček smeti: kapitalne kose silikona, plastične opilke in za dobro mero še dva deci vode na dnu tanka. Vsa svinjarija se je seveda nabrala na dnu tanka, točno pod mestom usisa dizla in ob večjih zahtevah motorja očitno zaprla dovod goriva. Praznenje tanka mi seveda ni prišlo na misel, dovolj časa sem že izgubil in odhod na takšen poseg bi brez dvoma pomenil konec skupne plovbe, in tako je Mario lahko le skomignil z rameni, nato pa se odločil za resen moški poseg in porinil roko v tank , ter pobiral ven smetje. Vodo je potegnil iz tanka skozi improvizirano cev, sestavljeno iz dveh krajših, snetih z motorja. Za silo je očistil tank, a manjši koščki svinjarije, ki jih je v dizlu vsak gib roke pognal v divji ples, so se prespretno ogibali roki. Več se ni dalo storiti, že zdaj pa sem bil nad Mariom lahko le iskreno navdušen. Še zadnjič je potegnil roko iz tanka, jo obrisal, povohal, se nakremžil, ugotovil, da danas neće biti pićke, in veselo sprejel še en pir.

Poslovili smo se, nato pa nemudoma dvignili jadra in se namenili za Bulcem in admiralom - regata se je ravnokar končala in Bulc je nažgal admirala -, dobro miljo pred nami sta že jadrala proti Mljetu. Veter nam je bil mil, še vedno je z več kot petnajst vozli žgal v pol krme, krmilo je nekaj časa držal Marči , nekaj časa pa moja kapitanska malenkost , : Zoka se je odkupila za svoj motorni hendikep in nas z osmimi vozli in pol nosila proti Pomeni na Mljetu. Kapitan je bil navdušen nad občutki, ki jih je vbujalo drhtenje barke, ko se je spodoben veter uprl v polno odprtih sto kvadratnih metrov jader, posadka pa tudi in še pred osmo smo v Pomeni pospravili jadra, vrgli sidro in vezali barko ob Vukovo ter s krmo na kopno. Počasi so se nam pridružili še Rebo, bejbe in Boštjan, Bulc pa je raje vezal na pomol na drugi strani uvale, z vrvjo okrog znaka zabranjeno vezanje: da je to večji izziv, je razložil.

Tistega večera je del flote odčolnaril na obalo, na nogometno tekmo. Admiral je - po zasluženi večerji - svojo skupinico kajpak peljal po alpski poti, direkt v steno ob obali, a je bila v temi, ki so jo preganjale le skromno brleče čelke, strmina le prehuda celo za izkušenega nekdanjega načelnika alpinističnega odseka, tako da so se morali vrniti in ubrati položnejšo, telesu in duhu prijetnejšo pot. Jadnići!

Do nogometa brezbrižni so počasi kapljali na Zoko, ki je tega večera - bejbe, ki so ponavadi skrbele za animacijo, go-go plesalke in podobne hvalevredne reči, so po naporih preteklih dni malce izgorele - služila kot zabaviščni center. Ni bilo treba mnogo - pijače, kajpak, po napornem žgočesončnem dnevu smo bili vsi dehidrirani -, da so dame začetno komorno vzdušje - o piščevem pestovanju meglajtke bi Freud nemara znal povedati kaj zanimivega -, ko so nekateri skoraj zadremali , izboljšale s poplesavanjem in kakšnim pripogibom .

Pisec se je umaknil pred vsem tem hedonizmom, šel pogledat, kaj je zavdalo mladenkam, in tam prav zares naletel na jako žalostno stanje: skiperka se je že umaknila proti postelji, idejni vodja in intelektualec sta debatirala v podpalubju, pa je pokramljal s svojo sestrično Hribči in zapeljivko Janči in spil pirček ali dva. Tačas so se nogometni navdušenci vrnili : tule lahko občudujemo admiralsko-baletno eleganco , popolnoma drugačno od nerodnega krevsljanja drugih. Pogovor je zajel širok diapazon vsebin, od tehtnih debat do lahkotnejših tem , nekatere pa je popadla tudi značilna pomorska pohota : no, kaj bi drugega od žigola internacionalnog značenja smeli pričakovati? Pohota je popadla tudi Ivano, a je bila bolj avtoerotično usmerjena , in seveda Bulca, ki pa jo je usmeril proti svojemu najljubšemu predmetu poželenja, flaši rdečega , ki jo je nesebično delil : tako je prav, ne gre, da bi človek v prekrasni partnerki užival sam in pozabil na prijatelje!

Lagodna debata in počasno pijuckanje bevandice sta se nadaljevala, pogovori so počasi prešli v fazo reševanja sveta - očiten znak, da je žur na dobri poti! -, nekateri pa so to fazo tudi preskočili in se prestavili neposredno v stanje kričavosti ter slednjega celo nadgradili z rabo zoprnega pripomočka , s katerim so jako radi in tudi pogosto zatulili nič hudega slutečemu na uho! Nadaljevalo se je s fazo bratenja in nato s krajšim obdobjem vsesplošnega kaosa . Rebo je imel kratek preblisk čuječnosti , a široko odprte oči niso zdržale dolgo, zato se je raje vrnil k ustaljenemu in predvidljivemu početju, namreč podajanju flaše v krogu . Sledila je druga faza pohote , nato pa so naše poti divergirale: nekatere je zahrbtno ulovil spanec , drugi so začutili - grozn'! - odpor do Žuje , tretji spet smo z vsem svojim posluhom - vrednim Fredyja Milerja, ki se je v teh urah občasno oglasil s kakšno od svojih zimzelenih melodij - zatulili kakšno domačo . Nadrealizem, ki zaveje skozi nočni morski mir, ko Bulc s svojim možatim basom sredi Dalmacije zapoje Planica, Planica, snežena kraljica... res nima para na tem svetu: kar pozabite na Figueras, nadrealizem je doma tam, kjer pluje naša flota! Za pevske poskuse smo kmalu navdušili večji del flote ; roko, ki je na prejšnji fotografiji zašla v hlačke, lahko nemara pripišemo zapoznelemu prihodu druge faze pohote. O morebitni tretji fazi pohote fotomaterial žal ne poroča. Poroča pa o resni entropiji v Zoraninem kokpitu, ki se je v nadaljevanju - entropiji primerno - le večala!

Dan: peti. O čistilni akciji, naravnih parkih in regati, ki je ni bilo.

Naslednjega jutra je kapitan, ko je trudno premeril stopnice v kokpit, lahko ob vsej silni entropiji, ki se je valjala vsepovsod, le nemo pomežikoval. Tikov les, ki je krasil klopi in tla kokpita, se je v jutranjem soncu svetil v kurbiš rdečem odtenku, nedvoumno izdajajočem njegovo poreklo: refošk, ki ga je preteklega večera nemalo steklo po grlih, očitno pa vsaj toliko tudi po tleh, se je brezkompromisno vpil v les. Refošk pa spričo svoje odpornosti na tradicionalna čistilna sredstva slovi kot eno snažilki najbolj sovražnih barvil. Mare, ki je prikolovratil za kapitanom, je takoj začel razpredati svoje brodograditeljsko znanje in razlagati o takšnih in onih čistilih, namenjenih prav tovrstnim nesrečam in prav tiku. V kakšni marini bi jih znali dobiti, je modroval, sam pa sem le prezirljivo prhnil ob obetih tovrstnega high tech čiščenja, počakal, da je posadka še pozajtrkovala, nato pa zaukazal prinesti detergent za posodo, metlo in vedro, dve metli sem izprosil še na sosednjih barkah, in to rudimentarno čistilno opremo - sledeč svetlemu zgledu, ki ga je v preteklih letih dajal admiral, letos je bilo spričo omehčane avtoritete tudi tradicionalnega čiščenja palube na njegovi barki bolj malo - razdelil posadki. Res smo kakšne pol ure drgnili nesrečno Zorano, kleli refoškove kisline, tanin in barvila, a ko smo končali, se je kokpit spet svetil.

Po napornem jutranjem delu smo si zaželeli malce sprostitve, kakršno najbolje ponudi neokrnjena narava, pa smo se s čolni podali proti obali , da si ogledamo jezerje, ki krasi ravno ta konec Mljeta. Med kratkim vzponom smo kaj hitro pobesili glave, saj je dobro znano, da je pravemu mornarju vsakršno kopensko opravilo, še prav posebej pa utrudljivo pešačenje, jako mrzko opravilo, a nas je na poti do selca, ne več kot petnajst minut oddaljenega od mesta našega sidranja, razveselil prikaz avtoličarskih spretnosti domačinov , ki v spregi s tradicionalnim mljetskim krznarstvom in italijansko motoindustrijo pričarajo tudi takšna kosmata čudesa . Na koncu sela nas je ustavila dama, ki je razložila, da nas bo korak čez črto, ob kateri je stala, stal nemalo kun, saj za to črto leži nacionalni park: kakopak nam je bila tovrstna brezobzirna kapitalistična miselnost popolnoma tuja, tako da so se nekateri po balkansko odšuljali v nacionalni park po alternativnih, nezastraženih poteh. Ti so se kasneje igrali skrivalnice , plezali po grmovju in popotni prah izmili v jezeru . Drugi pa smo, še bolj po balkansko, naredili prompten obrat za sto osemdeset stopinj in zavili v senco prve oštarije na jutranje krepčilne infuzije: jezer je vendar tudi doma, na sončni strani Alp, več kot dovolj, tercet dobrega makjata, travarice in male Žuje pa lahko človek s tistim pravim zadovoljstvom srka le v Dalamciji.

Po naporni kopenski ekspediciji se je posadka še osvežila, v morju in z gaziranimi napitki , nato pa smo počasi razvezali skupek bark in odšli na pot. Iz Ljubljane v Porto... Mljeta proti Lastovu. Marčija, ta se je, slep od ljubezni, podal z bejbami na jezerjenje, kar ni in ni hotelo biti nazaj, pa smo ga pustili, saj smo vedeli, da ga bodo mlade dame rade, hitro in voljno vzele na krov, ter odrinili. Res je bil z Maretom tudi naš kruh, a nekaj suhih skorjic je ostalo še od prejšnjega dne, pomembnejšega provianta, Žuje, pa nam ni manjkalo.

Pot mimo vseh Lastovnjakov, gornjih, dolnjih in buhvekaterih še, proti Lastovu je bila predvsem počasna: veter je nihal med dvema in sedmimi vozli, včasih omogočil počasno polzenje pod jadri, drugič spet silil v rabo nesrečnega motorja. Ni bilo posebej razburljivo, pa smo se pretežno posvečali intelektualnim dejavnostim. Branju, na primer. Nekateri, vedno pred časom, so se celo poučili o zimskih športih . Tudi drugod ni bila plovba tega dne kaj dosti bolj dinamična, pa so posadke nabirale moči za prihodnje napore.

Na drugi polovici poti se je po vehaefu oglasil admiral. Pokažimo na že kar prelagodni pristop admirala k svojim dolžnostim: Nina mu je tačas pripravljala kosilo . Bržkone se mu je zazdelo, da flota ob njegovi brezavtoritetnosti že malce godrnja, da je med kapitani, željnimi časti admiralskega čina, slutiti kal insubordinacije, da bi se nemara kdo znal celo upreti. Nemara mu ni dišalo, da bi ga tu, na bolj oddaljenih otokih, postavili na čoln in mu porinili veslo v roke, pa se je odločil, da si bo avtoriteto utrdil z organizacijo regate: ob šestih naj bi se dobili pred Češvinico in eno odregatirali med otočki pred Lastovim. Štart smo sicer večkrat preložili, upanje na povrat avtoritete je počasi plahnelo, a sam sem le potrpežljivo risal kroge pred Češvinico. Veter je rasel, s petnajst, občasno tja do dvajset vozli je žgal, ko je admiral le razglasil, da bo štart takrat, ko pičke zajadrajo proti štartni črti. Prav, pa bodimo galantni in kar je še teh nesmislov, ki na morje res ne spadajo. Vrgel sem oko proti karti in odkril, da je admiral štartno črto potegnil ravno med Golubinjakom Velim in Malim, kjer se sredi preliva jasno zarisuje zgledna čer. Malo popizdim nad to odločitvijo, a ostanem le pri godrnjanju, upajoč, da gre za znak povratka ubegle avtoritete: bo že nekako šlo mimo, si mislim, ko zaznam, da so pičke naravnale špic v ono smer in da se je njihova barka lepo nagnila. Aha, gremo torej! Zategnemo uzde in ostro v veter nažgemo proti domnevnemu štartu, ko se obe barki pred nami, tako pičke kot admiral, odločijo za še en krog. Vsa vera v admirala izgine, avtoriteta je nepovratno šla u kurac, kot bi rekel kolega Bulc, in med glasnim preklinjanjem naravnam špic stran od štartne črte, med Golubinjak Mali in Češvinico, kjer so globine spodobne, po vehaefu še zavpijem, da Zorana odstopa spričo admiralske neresnosti, in odjadram mimo Češvinice in naprej ob Lastovu. Cilj je Pasadur na zahodni obali, med Lastovim in Prežbo. Bulc nam sledi in prav je tako, kajti še slabe pol ure plujemo proti rtu Struga v res krasnem vetru, v katerega Zorana - ostro v orco - preseže magičnih devet vozlov.

Admiral in pičke - slednje že cel teden regatno uniformirane - vseeno nadaljujejo z regato, pred prečkanjem štartne linije pa admiral vklopi najmodernejši detektor čeri . Slednji se izkaže za koristno pogruntavščino, saj admiral tik pred linijo ostro popravlja kurz, ki ga je vodil neposredno čez čer, kar bojda kobilici ni najbolj prijazna poteza. Delitev dela pri bejbah je prignana do popolnosti: pička z napačnim kromosomskim portfeljem z močjo svojih nepičkastih bicepsov vrti ročko za vinč, Keti pa nežno in precizno trima genovo z enim samim prstom .

Veter pade, a vseeno Bulc vztrajno lovi Zorano , zahrbtno se nam približa , sami pa to izkoristimo, da ga prosimo za pir: Žuje nam je namreč ob vročini in počasni poti tega dne zmanjkalo! Prva vržena piksna gre po zlu, Kata jo vrže daleč čez naš krov - kdo vendar je dal pir metati odbojkašici, ko pa imajo na krovu tudi mednarodno priznanega rokometaša?! -, a Bulc izvede očarljiv manever, nas v skoraj bonaci obkroži, da Kata ponovi vajo, in druga ter tretja piksna res pristaneta v našem kokpitu, mi pa ju nemudoma pokončamo .

Veter je tu, ob Strugi , res čudaški, nekaj časa prav močno vleče z otoka in naša lica obliva z vročino razgretih skal, spet potihne, malo zavrtinči, tako da pisec in Bulc po pet minut jadrata na moč, nato pa spet pet minut stojita s povešenimi jadri. Zadnji žarki sonca barvajo strme stene Lastova v rdeče, atmosfera je motna, megličasta, z otoka veter nosi zatohlo vročino, misli nemudoma pričarajo vhod v pekel sredi tistih skal... Vse to je dalo plovbi ob obali Lastova tistega večera prav poseben čar, pridih skrivnostnosti in mistike. Krasn'! Brez dvoma ena najlepših plovb, kar sem jih skusil!

Veter končno potih