Genocid v kalnem

Tam enkrat tik pred dnevom republike se je piscu teh vrstic - dodobra zdelanemu od ravnokar prestalega Običajnega Jesenskega Prehlada® - zazdelo, da bi bilo prav in zveličavno, če bi se lotil uničenja cvetoče civilizacije, ki so jo bolezenske klice postavile v njegovih dihalnih poteh. Kot orožje množičnega uničenja sem torej izbral dobro mero krepkih vdihov morskega zraka ob neugledno kratki obali slovenskega morja, stisnjeni med zloglasni italijanski škorenj in grabežljive brate Hrvate, in ki jo zapovrh pestijo še kuga v podobi Joška Jorasa in občasni vpadi bratov Podobnik. No, tam, ob točno tej obali, živi, združuje delo in kmetovanje moj nekdanji sotlačan v veselem kolektivu Active Tools, zdaj podakademik in asistent na Pedagoški fakulteti Primorske univerze, Jernej; kakopak bi veljalo ob tej priložnosti z možakom sesti, tako na eno kofe, pa malce pokramljati o aktualni družbeno-politični situaciji, o perečih problemih teoretične računalniške znanosti in o praktičnih vidikih le-te, nato pa se odpraviti še na manjše poznopopoldansko žrtje, morebiti v ono oštarijo v Kortah, kjer ti naredijo priznano nenadkriljiv pršut v teranu s polento.

Dan pred načrtovano rehabilitacijsko ekskurzijo pokličem Jerneja in - hudiča! - odkrijem, da me je Tomo, znan tudi iz ene prejšnjih reportaž, prehitel in se že ob zgodnji petkovi zori podal k imenovanemu Primorcu na družabni obisk. Hja, v večji družbi bi znalo biti še bolj veselo, četudi ne nujno bolj rehabilitacijsko, saj so večje družbe znane po tem, da z neko skrivnostno silo privlačijo najrazličnejše, predvsem na alkoholu zasnovane psihoaktivne substance, pa tudi kak cigaret preveč se rad skadi ob teh priložnostih: po tej strani tovrstno druženje ne bi bilo preveč zdravo, vendar pa - kot je bilo rečeno zgoraj - bi bilo toliko bolj veselo, veselje pa je pol zdravja, in s to polovico se da bržkone nevtralizirati oni škodljivi učinek dekadentnih početij.

Tako sem torej tehtal razloge za in proti, ko Jernej navrže, da je zdaj pa le zima pred vrati, pozimi pa mnoge ribje sorte, ki poletje preživljajo južneje, začutijo tisti klic, ki v vseh nas, višje razvitih vretenčarjih, povzroči, da si samčki hotno ogledujemo mimoidoče samičke, te pa - hudobno, kot da bi ne vedele, da gre pri vsem skupaj za eno samo, precej preprosto stvar, ki bi v najboljšem primeru vzela urico ali dve, da pa se opraviti tudi na hitro, v nekaj minutkah - to povečano zanimanje in dojemljivost samčkov izkoriščajo za vrsto najrazličnejših reči, ki niti pod razno niso povezane s primarnim vzrokom. Skratka: celoten Piranski zaliv ali Savudrijska vala, kakor vam ljubo, postane en velik bordel, kjer se godi vsesplošna ribja orgija. Ribe pa so - hmmm! sliši se znano - med fukom samim sploh, v tem razvratnem obdobju pa tudi sicer, mnogo manj pozorne do resničnosti okrog njih, in zato je hitro padla odločitev, da se res povabimo na Andrejino - k tej dami je mojster Vičič efektivno priženjen - domačijo ter si nalovimo in pripravimo večerjo.

Iz čisto zdravstvenih razlogov: da bi bilo namreč veselja in - kot je bilo razloženo poprej - zatorej tudi zdravja čim več, sem na lovsko ekspedicijo povabil še svojo drago in pa dobre hrane nikoli ne zavračajočega Miho, lokalnega matematika in priložnostnega admirala na naših jadralskih ekspedicijah.

Andreja je najprej potolažila Mihatovo in Barbarino lakoto in po poznojutranjem kofetu smo se - okrog pol enajste je moralo biti - odpravili po bencin, kaj hitro naložili prigrizke, vino in vodo ter ribiški pribor na čoln in odpluli:

Ribe niso bile preveč navdušene nad našimi prvimi poskusi, tako da se nas je jelo polaščati malodušje in je celo uradna fotografinja odprave malce zaspala ter za hip zamudila Jerneja, ki je vrgel prvi ulov v vedro : ujel je pritlikavega guata . Sledil mu je skromen fašist , , ki je ravno tako pristal v vedru , nato pa smo se odločili, da niso krive naše ribiške (ne)spretnosti in prav tako ne ribe, ampak je kriv naš položaj, pa smo se premaknili malce bolj proti jugu, proti ostalim čolnom: morda oni vedo, kar mi ne vemo.

Nismo se zmotili - a saj je zdelo, da se ne bomo - in kaj kmalu je Miha potegnil iz vode prvo ribo , mola , ki ga je Andreja hitro snela s pomočjo priročnega kirurškega instrumenta .

Galebi, brihtne, čeprav zoprno kričave ptice, že vedo, kdo je resen ribič in se nam hitro približajo , upajoč na kakšen ostanek. Pomota! Spričo mraza se nikomur ne da čistiti rib sproti.

Andreja prične s krutim masakrom podvodnega življa , uradni fotografinji pa kontraluč povzroča težave pri njenem poslanstvu.

Cefo se sprva specializira za spravilo pridelka , Miha pa kmalu ugotovi, da ena ni nobena, dva pa se - kot demonstrira Andreja - že pozna, zato v bodoče tudi sam raje vleče ven po dva primerka , , Andreja pa spretno osvobaja trnke .

Svašta! Tudi prekaljeni morski maček Jaka je uspel ujeti svoji dvojčici , .

Pridno smo polnili vedro , , in vmes ugotovili, da tudi Cefo dobro povleče, in še Barbaro smo, navkljub temu, da je do tega dne ribe prenašala le v stanju tik pred použitjem, pripravili do tega, da se je poskusila v ribolovu . Sprva ji je vabe na trnek natikal njen nepogrešljivi osebni tajnik in v prostem času tudi priležnik, ko pa so jo prvi uspehi - še posebej kapitalna žival, ki je prijela prva, a se je tik nad gladino snela - opogumili, je tudi sama pomočila svoje prstke v razpadajoče sardele, le snemanje rib je vztrajno delegirala na svojega asistenta .

Resni, moški del posadke je moral prav ornk tečnarit, da sta damici le zaključili z ribolovom in smo lahko zabeležili končni rezultat : šest kil z vedrom , pet kil uporabne vsebine. Brez dvoma - genocid nad ribjo vrsto!

Vsi navdušeni in oblizujoči se nad nadaljevanjem brezsramnega dejanja, smo odpluli nazaj proti Kopru in si med tem privoščili kaj za pod zob , da bi nas ne obšla švohost.

Pristanek je bil - spričo oseke - vsej prej kot lagoden, tako da smo se, balast, izkrcali pred zadnjim delom mandrača in razbremenili čoln tako, da smo pustili na njem Jerneja in Andrejo, ki pa sta vseeno nasedla . Izkaže se, da ni najbolje, če človek takole na kratko priveže čoln . No, z vesli, porivanjem ob privezanih čolnih in mezzomarineom smo le pospravili naše ribiško vozilo v privez.

Miha, Jernej in Jaka so očistili vseh pet kil molov, že vmes pa so Andrejin ata pofrigali prvo dozo pomorjenih in jih pospremili s kuhanim krompirjem , blitvo in, kakopak, vinom , ker pa - tako kot pri ribah - enkrat ni nobenkrat, je večerjo zaključil ribji oktet, ki ga je Jaka natrl s svežim žajbljem, soljo in poprom, pol ure tenstal v pečici pod aluminijasto folijo ter za konec še na hitro zapekel in obdal z kupom krompirja in pustil Mihu, da ga predstavi fotografu: , , .