Jesensko jadransko čmurjenje 2004

čmurjenje, v.: stanje nedejavnosti z ozko priprtimi očki, običajno pospremljeno z zmerno omotico, povzročeno s prežemanjem telesa z različnimi snovmi^TM; glej tudi čmurček, začmurjen, načmurjen.

Pisalo se je leto gospodovo dvataužent inu četrto, poletje pa je pešalo in bolno pokrehavalo ter občasno že nakašljalo nekaj kosmov jesenske megle, ki so dajali vedeti, da bi se še najmanj zmotili, če se skupaj z jatami kosovk - že v osnovni šoli mi je bilo namreč podarjeno neprecenljivo znanje ornitologije, tako da vem, da na jug letijo le samičke te ptičje sorte, samčki pa se izkažejo za neprimerno večje patriote in zimo pretrpijo na rodni grudi, krutim vetrovom in mokrim krpam snega, ki prinašajo tisto grozljivo trganje v perju, navkljub! - preselimo za spoznanje na jug.

Te dni so sicer naši ljubi sosedje Hrvati izkazovali manjšo mero nasilja nad Slovenci - ta me je, mimogrede, prepričala, da svetu le vlada nek vseprežemajoč red in splošna pravičnost -, a sem se, neustrašni kapitan Jaka, v družbi treh pravih dedcev, Danija, Dejana in Uroša, le odločil kreniti na plenilski pohod nad dalmatinske otočke. Malce prej omenjeno ptičje dejstvo mi je sicer že v rani mladosti prineslo spoznanje, da nas, samčke, odlikujejo vrline, kot so zvestoba, predanost, vztrajnost in potrpljenje - te so na barki še prav posebej cenjene -, medtem ko so samičke bolj po vetru obračajoče se krdelo nepredvidljivih oportunistik, na katere velja ves časa paziti vsaj z enim očesom; navkljub očitnim pomanjkljivostim ženskega rodu smo se odločili na krov vzeti tudi štiri tovrstne primerke: Barbaro, Ivano in Uršo, priležnice kapitana, Uroša in Danija, ter Renato, da bi tudi - sicer samski - Dejan imel svojo boljšo polovico, na kateri bi zjutraj počil svoje očke, krmežljave od vinske omotice in vsesplošne utrujenosti prejšnjega večera.

Z oskrbnikom gusarske barke - ta je sicer last Krokija -, base manager assistantom Krešom, smo bili dogovorjeni za prevzem ob drugi popoldanski uri, tako da je prva polovica posadke malce po pol deseti uri z že znamenito modro Mazdo 3 krenila iz bele Ljubljane proti Zadru, ostali pa naj bi se iz Kostanjevice podali kakšni dve uri kasneje. Pot po belokranjskih ovnikih se je izkazala za neizmerno utrujajočo, tako da so se tik pred schengensko mejo jeli oglašati želodci, pa smo poslednje polnjene tanka pred z bencinskimi postajami zelo slabo obdanim autoputom u Europu združili z manjšim prigrizkom , . Preden gremo, kapitan s pogledom preko Gorjancev še enkrat oceni vreme : zdi se, da bo vožnja potekala v zglednem soncu.

Vreme je res zdržalo, je pa kapitan že na prvi cestninski postaji nasedel na zajetnega policaja, ki je z radarjem poslikal kapitana, ko je brzel kar sto dvaintrideset kilometrov na uro tam, kjer bi se smel plaziti z le šestdesetimi: kapitanu je grozil dvourni izlet v Karlovac k ekspres sodniku za prekrške za glupe turiste, s strani le tega pa takojšnje olajšanje denarnice za dva tisoč kun. Kot bomo videli kasneje, ima to število magične lastnosti in se v naši zgodbi pojavi še enkrat. Kapitan se je izkazal z neskončnim jamranjem in se na ta način le uspel pogoditi za najnižjo kazen za prehitro vožnjo: tristo kun. Policaj je bil celo tako dobre volje, da je s pomenljivim vprašanjem treba li ti potvrda? sto od teh tristotih kun širokogrudno vrnil, da le ni bilo treba pisati potrdila o kazni in da je lahko preostalih dvesto kun - s širokim nasmeškom in iskrenim prijatno na brodici! - vtaknil v žep.

Prevzema seveda - pa čeprav Krešo ni Dalmatinec, ampak Purger, if there ever was one - ni bilo ob dveh. Ni ga bilo niti ob treh in z dvojnikom Petra Polesa sva na barko stopila šele ob četrti uri. No, zamuda se je izkazala za nepomembno, saj je dolenjski del ekipe zgledno zamudil po krivdi poddesetnice Renate in njenega avta, ki se je odločil, da bo na poti iz Ljubljane do Kostanjevice odpovedal na celi črti. Renata se je nemudoma oddolžila s svojimi neprecenljivimi navigacijskimi sposobnostmi, ko je po Sukošanu iskala marino tako, da je na nič hudega sluteče ostarele Dalmatinke, krevsljajoče ob glavni ulici, vpila gospođo, gdje je Krooooki!.

Ekipa je le prispela ob pol šesti uri, tako da smo prtljago ekspresno zložili na našo barko - gre za Jeanneu Sun Odyssey 37.2, po imenu Perry, stalno prijavljen v Kingstownu na Saint Vincentu, na začasnem delu v suvereni Republiki Hrvaški - in še pred šesto izpluli , , kar je še posebej navdušilo Renato , ki je bila že pošteno - gre ji čast, da prav zanjo prvič uporabimo ključno besedo in vodilo naše ekspedicije - začmurjena.

Marina je kaj hitro ostala za nami , , , , mi pa smo špic usmerili preko Pašmanskega Kanala, krmilo podali Barbari, priložnostni krmarki , medtem ko je napad čmurjenja zavdal Daniju . Barbara je spretno obračala krmilo , a ga ob priložnosti vožnje skozi Mali Ždrijelac vseeno podala kapitanu , in tako smo ob prvem sončnem zahodu obrnili okrog Karantuniča ter po vsega nekaj pirčkih in eni sami smotki ob vsesplošnem navdušenju posadke , , ki je bila že resno začmurjena , , sidrali v Mali Lamjani v družbi barke Slovencev, ki so nam vztrajno ponujali vino, in druge, polne Nemcev, ki so na naše grožnje z dalmatinsko muziko odgovorili z Mozartovimi komadi, pa smo jim nemudoma dali kontro z gromoglasnim predvajanjem Bocellijevih popevk. Po večernem kopanju je kapitan pripravil svojo tradicionalno vinsko rižoto in po nekaj flaškah bevande smo se pospravili spat.

Zjutraj sta Dani in Dejan napihnila by-boat , , Ivana pa je sprva zvedavo , potem pa, buh ve, čemu, obupano spremljala kapitana pri načrtovanju poti tega dne. Uliko je navdušila kapitanova odločitev, da se odpravimo preko Srednjeg Kanala do Krknate ob vzhodni obali Dugog Otoka, ki jo je Nejc, priznani krmar iz naše junijske odprave, priporočil kot kopanja vreden kraj.

Medtem ko se je Dani soočil s škoto , so se nekateri kopali , nato pa smo dvignili sidro , in, z Barbaro za krmilom, odpluli , , , med vožnjo pa kolo krmila prvič zaupali tudi Ivani, ,

Na Krknati smo sidrali med njo in Kravo, pa ne enkrat, temveč kar dvakrat, saj je prvo sidranje prineslo krmilo preblizu podvodnim skalam, da bi se kapitan še lagodno počutil, potauhali smo po res odlično zeleno-modrem morju, nekateri pa so raje oponašali zadovoljnega tjulnja , . Ob tej priložnosti smo vam nameravali, proti plačilu, seveda, ponuditi tudi kup slik gole poddesetnice, a jih je nekdo nesramno izbrisal iz flash kartice. Slike golega kapitana so očitno močno podcenjene, tako da se nihče ni niti potrudil zanjo.

Z Urošem za krmilom zapuščamo Krknato in Kravo, ki je še dobro vidna za krmarjevim hrbtom; brodski mali je nastavil soncu svoje junaške prsi in kmalu dobil priložnost, da pokaže svojo možatost pri rokovanju s tangunom, kar je storil še prav posebej graciozno , . Spričo popolnega umanjkanja kakršnegakoli vetra smo jadra zaprli in se odločili za rabo manj ekološkega dizla ter si privoščili eno rundo body-draga. Seveda je moral spretnost prvi prikazati kapitan , nesramna posadka pa si je rada privoščila hitrosti nad petimi vozli, ki so bile za vlečenega izjemno naporne , saj so njegov obraz zalivale z zgledno količino vode. No, ko so si uporni mornarji dali duška, so le upočasnili , , kapitanu pa se je pridružil še Uroš . Kaj hitro sta vlečenca ugotovila, da je pri velikih hitrostih življenje neprimerno lažje, če se pustiš vleči po hrbtu , rezanje vode z nosom naprej, , pa se na dolgi rok izkaže za neprimerno. Baletno navdahnjeni kapitan je izumil še prav posebej elegantno obliko plezanja po vrvi , , nadebudna posadka pa je v lovu za čimvišjimi hitrostmi malce preobremenila motor .

Po zavoju mimo Blitvice in južnega rta Žuta je po Žutskem Kanalu le malce zapihalo, tako da smo lahko dali dizlu voljno in odmetuljčkali proti jugu Kornata. Za krmilo smo postavili Ivano , ki je dobro vozila barko z neverjetno hitrostjo dveh do treh vozlov, ki nam jih je naklonil šibki piš vetra. Nekateri s(m)o bili že dodobra načmurjeni , , , ko je bilo treba pospraviti metuljček, zajeti veter v bok ter obrniti okrog rta Opat; medtem ko so žarki zgodnjevečernega sonca ovijali brodskega malega in krmarko dneva , v mistično avro, smo se pripravljali na prvi napad. Ivana je krmarila , Dani pa dajal Uliki zadnje bojne napotke , medtem ko smo samozavestno spustili mimo sosednjo barko , ki je - namesto, da bi se spustila v zanjo poguben boj - strahopetno motorirala proti uvali Opat, da posvari tamkaj živeče pred prihodom horde krvoločnih pomorskih razbojnikov, tako načmurjenih, da bodo v svojem krvavem besu nediskriminatorno posilili in pobili - pa ne nujno v tem vrstnem redu - tako moške kot ženske in otroke, pa tudi ovcam ne bodo prizanesli.

Nič prej kot zadnji trenutek smo zvili jadra ter v strah vlivajočem hrupu dizla pridrveli v uvalo, se z gracioznim obratom ustavili s krmo le meter pred pomolom, prestrašenemu sivolasemu in sivobrademu artritičnemu starcu izpulili iz rok mooring, se prav na hitro po šolsko vezali nanj ter planili na obalo in naravnost nad oštarijo Opat, ki slovi kot ena boljših na tem koncu. Boj je bil hud in krvav , , , , ; udrihali smo po vinu - v svoji okusnosti netipičnim predstavnikom rdeče podvrste lokalnih glavoboljcev - in kupu raznovrstnega morskega življa, pripravljenega na najrazličnejše načine, za konec pa smo krvoločno raztrgali in použili še romba v pečici s krompirjem. Plenjenje je bilo tako uspešno, da smo na koncu ostali kar brez dva taužent in še za nekaj drobiža kun. Poudarili bi, da si velja na zadnji sliki ogledati Ivanin začmurjeni pogled, utrujen od vseh hudodelstev zadnjih treh ur.

Zgodaj zjutraj je kapitan - slovenski duši so pač gore blizu in si tudi takrat, ko val naraščajočega jutranjega maestrala opljuskava barko, ne more kaj, da je ne bi nerazložjivo vabila bližina kakršnekoli vzpetine - splezal na prvi hrib : prva kamnita tvorba na desni so ruševine prejšnji večer oplenjene oštarije, skrajno levi jambor pa pripada Perryju, kjer se posadka ravnokar prebuja ob pritiskih jutranje polnega mehurja. Spričo površja , ki spominja na oni asteroid, po katerem je nekoč plezal Bruce Willis, vzpon ni mačji kašelj, na vrhu pa lahko pogledamo proti vzhodu , kjer v jutranji meglici leži Murter, ali pa proti zahodu , kjer vidimo na levi Škulj, za njim Kameni Žakan, na desni Lungo in na sredini Ravni Žakan; tam, kjer je oni jambor za njim, pa najdemo uvalo Žakan, kamor bomo prestavili Perryja, ki tule še počiva na skrajni levi , .

Geslo dneva je bilo manj je več , in v vročini, ki je tolkla v sencih, ga je kmalu posvojila tudi krmarka . Drugi se niso slačili, so se pa pustili odeti z emajlom protisončnih maž .

Kapitan je strokovno ocenil ocenil smer vetra, pogledal na karto in nemudoma ukazal razviti jadra . Zapihal je zgleden veter, tako da se je krmarka oblekla , , medtem ko smo neutrudno orcali po Kornatskem Kanalu in se med Piškero in Velim Rašipom prebili na zunanjo stran Nacionalnog parka Kornati. Bili smo vse prej kot sami , ko smo med plovbo mimo Velog Rašipa , Malog Rašipa, Mane, Baluna, Borovnika, Levrnaka ter Velog in Malog Obručana zobali suhe marelice , , ki so s svojim sladkorjem blagodejno polnile akumulatorje posadke za napore, ki jih še čakajo tega dne. Obrnili smo proti Velom Šilu ter med njim in Dragunaro zdrsnili tik ob Kornat in v pojemajočem večernem vetru jadra raztegnili v metuljček. Optimistično pričakovanje, da se bomo lahko ognili tangunu je takoj pokopala že omenjena neverjetna jakost vetra, spričo katere je moral kapitan najprej podpreti metuljček s čakljo , , nato pa se le vdati in za zadnjo miljo še dvigniti tangun : to je, seveda, opravilo za pravega moža, medtem ko minimalistična krmarka ob moralni podpori podobno opremljene poddesetnice ter Urše in Ivane budno pogleduje na karto in skrbi, da ulovimo še zadnje ostanke vetra.

Končno le priplujemo v Šipnate, kjer se v zgodnjem večeru vežemo na bojo izjemno opazne črne barve, Dani in Dejan pa se lotita ribolova: večer ne prinese prav nobenega ulova razen Danijevega prsta, ki pa ga rešimo tako, da v izjemno krvavem posegu kapitan preščipne trnek, Uroš pa ga potisne naprej iz prstne blazinice.

Zjutraj je ribiška sreča večja: naberemo osem šparov, pri čemer izdatno pomaga Renata, ko pa ribe res nočejo prijemati, zavijemo proti uvali Katina, ki pa nam ni všeč, zato produžimo čez Telaščico in Malu Proversu v uvalo Čušica, kjer ulov dopolnimo na ducat šparov, Dejan in Dani jih očistita , , , , na plavanje pa večajoča se gostota meduz nima posebnega vpliva: opečejo le Renato, ki pa se jim nemudoma maščuje tako, da eno eksemplarično ulovi v plavutko in jo zabriše ob Perryjev bok. V Ivani, sicer diplomirani ekonomistki in priučeni fotografinji, ki si služi kruh kot urednica fotografije pri vsem, kar moške zabava, se prebudi duh pionirja in iskalca znanja, tako da si ulovi meduzo v lonec ter po skrbnem preučevanju pride do zaključka, da meduzin klobuk ne opeče.

Čez Lavdarski Kanal se podamo ob Dugem na severozahod: naša miss fotogeničnosti je v plesnem feelingu , kapitan pa si je občutljive programerske ročice odel v svoje skipperske rokavičke , malo, da bi šminkiral, malo pa, da bi mu vrvi ne ranile nežnih prstkov, s katerimi si služi kruh.

Demonstracija tipične slovenske rabe vrvi .

V Saliju privežemo Perryja ter kasneje ob opazovanju nerodnih Švedov ugotovimo, da smo v tem kratkem času postali izjemno uigrani mojstri mooringov. Privoščimo si oddih in čmurjenje v baru Maritimo : kava, travarica in malo pivo privabijo nasmešek na trudno lice kapitana in poddesetnice , .

Zadovoljni kapitan , spretno usmerja plovbo , tako da si lahko posadka oddahe , in se nastavi fotoaparatu , , ; kmalu ob pevski spremljavi ženskega tria , , priplujemo v uvalo Lučina, kjer bomo z raketo proslavili prihod jeseni.

Proslavljanje se je končalo usodno, saj so se nekateri prenačmurili in so večino prihodnjega dneva ter njegovih izzivov prebruhali, drugi pa so začutili prva znamenja potovalne bolezni in pričeli z neutrudnim zobanjem dramin. No, nekateri so še vedno našli dovolj moči za ljubezen .

Zjutraj smo z našo polinvalidno posadko krenili proti Božavi, a se vmes ustavili pri tunelu v uvali Bokašin, ki je nekdaj gostil torpedne čolne naše vrle jugoslovansko-ljudske mornarice, in tam odkrili, da je neki nesrečnik - v imenu solidarnosti ga nismo niti poskusili odkriti - ponoči zamašil WC: zgodilo se je torej tisto, kar je kapitanu še od časov znamenite junijske odprave vlivalo strah v kosti. Žalibog ni bilo druge rešitve, kot da je Jaka, ob izdatni podpori poddesetnice, razstavil napeljavo okrog WC-ja na prafaktorje in iz nje pobral vse ostanke papirja, za nameček pa odkrhnil še nemalo vodnega kamna, ki je dajal vedeti, da teh cevi strici pri Krokiju še niso povohali, odkar je bila barka nova. Ivano bomo na tem mestu strogo ukorili - urednica fotografije, ki ne poskrbi za niti en posnetek tega veličastnega podviga, ki je prav gotovo kulminacija našega potovanja?! Pha! Za konec je med tuširanjem, s katerim sta se poddesetnica in kapitan nakanila sprati svinjarijo s sebe, počil tuš.

V Božavi smo pristali ob pomolu hotela, polnega ostarelih nemških turistov, in jim s tem pripravili najbolj razburljiv dogodek v njihovem žalobnem dvotedenskem pregrevanju na hotelskem betonu. Kapitan se je pri skoku na pomol urezal v podplat , a ga je poddesetnica hitro oskrbela s strokovnim povijanjem, nato pa so invalidi izboljševali svoje počutje s sadnimi sokci, kaveljci in korenine pa smo ostali pri dokazano neprekosljivi mešanici čistega, neokrnjenega zdravja (travarica), vitaminov (pivo, še posebej celotnega B-kompleksa) in energetskih snovi (kofe). Med tem zajtrkom je oko kamere ujelo očebeljeno Ivano .

Medtem ko je hidrogliser pristal , smo mi še v drugo razburili krdelo Nemcev in odpluli čez Zverinački Kanal in Sedmovraće do Molata ter čez Prolaz Maknare do Ista.

Po poti je pritisnil mraz, zato smo se oblekli , , . Ivana se je do zdaj že zaljubila v krmilo , ostali pa smo brali , premlevali temeljne resnice sveta po sebi , ali pa preprosto zrli v daljavo : oboje je priljubljeno početje načmurjenih.

Poddesetnica nam je prikazala še eno od temeljnih spretnosti slovenskega vojaka - praznjenje mehurja na krmi : ah, kok je men kul...

Kapitan je malce pomeditiral nad sveto knjigo - peljarom - in požebral priprošnjo bogovom vetra    Sonce je zahajalo , , ko smo se bližali uvali Široka na Istu - krmilo je za Ivano prevzel Dani , njegova draga pa je, še vedno utrujena, prespala večji del poti. Umirjena in dobrovoljna posadka daje slutiti, da na poti večjih pretresov ni bilo, sonce pa je nezadržno tonilo proti obzorju - pozna ura je nekatere že premagala , ko je zamišljeni - težka je namreč skipperska - kapitan , , ob zadnjih žarkih sonca le priplul do našega cilja , . Ob tej priložnosti bi pohvalili Barbarino redoljubnost in pokazali lične nalepkice na štoperjih, ki so namenjene temu, da bi posadka nemudoma spoznala vsak štrik: no žalibog so napisi kaj hitro zbledeli, a do tedaj je posadka že obvladala štrike v nulo!

Resnici na ljubo je treba povedati, da nista spali le Urša in Renata, dremežu je podlegel , tudi Uroš, ki se mu ni mogel ogniti niti takrat , ko je kapitan že zamooril barko na Istu. No, blagodejna bevandica mu je le pomagala odpreti očke .

Jutro naslednjega dne je prineslo tudi zgleden jugo in mrakobno oblačnost , v Ivani pa je lokalni Garfield prebudil njeno nežno stran . Po jutranji dozi čistega zdravja v eni od iških beznic smo se poslovili od Gospe od sniga , pozajtrkovali - kaj je vendar boljšega od B-kompleksa s hmeljem za poplakovanje zajtrka - in se imeli nasploh radi , . Sledi pomivanje posode in odhod: z jugom v jadrih smo pluli proti Ugljanu in na poti - tako kot je kapitan obljubil - učakali obisk delfinov , , , , , ki pa so se kaj hitro strinjali, da nasploh nismo posebej zabavni, ter se umaknili nazaj v globine.

Urša je olajšano stopila na pomol v Ugljanu na Ugljanu, kjer je Barbara z vajeno roko prikrmarila Perryja ob pomol, da smo se zvezali, in se oklenila Danca , ki je dozoreval v neustrašnega krmarja. Ugljan, ne prav posebej lepo mestece, se izkaže za idealen kraj za pravi mornarski styling , ; občudujete lahko zadnji krik navtične mode , , , , , še posebej pa bi poudarili trpežnost materialov, ki preživijo tudi tovrstno zlorabo . S snemanjem pri kraju smo počasi odšli iskat pizzerijo, saj si je posadka - težka je manekenska - poželela avtohtone dalmatinske hrane; nekateri niso hoteli hoditi, pa smo jih odnesli . Ogledali smo si Ugljan in opazili še skrivnostno morsko žival , - zakaj je fotograf raje slikal kazanje nanjo kot samo bitje, mi bo za vedno ostala skrivnost. Posadka se je podala naprej , kapitan pa je preveril zaklenjenost barke in pribrzel za njo : ni kaj, res je en fejst fant , tale kapitan.

Domorodci so barvali svoje drevake , mi pa smo kupili časopise , , da bi se poučili o masakru Podobnikovega Janeza na meji.

Perry je dobro privezan čakal na nas, medtem ko smo se odpravili na sprehod po Ugljanu, saj picopečoče institucije začnejo z obratovanjem šele po sedmi uri. Pogled Dolenjcev je pritegnila kolekcija vinskih kadi , , Urša, ki je od Danija posvojila navdušenje nad zoologijo, pa pogled na redkega ugljanskega tigra , .

Po skromni, a okusni pizzi smo odigrali še nekaj partij ortomornarskega športa, namiznega nogometa, ter se vrnili k Perryju, ki ga je kapitan ob naraščajočem valu umiril še s špringom ali dvema , nakar smo zaspali - nekateri na barki, Dejan pa se je raje preselil na pomol.

In tako je napočilo jutro poslednjega dne, ko smo se z jugom v jadrih , podali na pot nazaj proti Malom Ždrijelcu. Posadka je bila, mrakobnemu vremenu in napovedi, da bo jugo obrnil na burjo, navkljub, prešerne volje in je dobro uravnotežala barko , medtem ko smo carsko zalagali , , proti jugovzhodu.

Sidrali smo tik pred mostom v Malom Ždrijelcu, tam pa se je kapitan odločil, da to, da v celem tednu nismo naredili nobene spodobne pizdarije, ne gre, pa je promptno pahnil Renato v vodo: poddesetnica si je tako priborila laskavi naziv miss mokre majice , . Na Uršino grozo, ki jo je pokazala z vzklikom Jaz tega ne morem gledat!, smo Ivano, ob splošnem navdušenju posadke , potegnili na jambor , kjer je, seveda, najprej slikala sebe , potem pa še Švede, ki jim je ves čas spuščalo sidro , in bližajočo se jebo , . Damo smo spustili , potem pa čez Pašmanski Kanal pobegnili v marino Dalmacija v Sukošanu. Tako pred nami kot za nami so se jadrnice zgrinjale v marino, kjer je kapitan še zadnjič pokazal svoje mojstrstvo in med resnim sekanjem burje privezal Perryja na mooring z dotedaj še nevidenim manevrom: barko je tik pred privezom elegantno obrnil za stoosemdeset stopinj, z vajenim gibom vrgel motor v ler ter sprednjo stran kobilice pod pritiskom resnega rifulanja burje, ki je špic vztrajno tiščala proti obali, nežno prislonil ob mooring že privezane barke, nakar smo Perryja ob le-tej zvlekli nazaj, zategnili mooring, privezali krmne štrike ter si oddahnili.

Oddahnili?! Naporov še ni bilo konec: po zasluženem tuširanju - kapitan se mu je ognil, saj se mu je zdelo, da bi nežno dehteči vonj mila umazal njegovo mornarsko podobo in okrnil skippersko avtoriteto - je Barbara nakuhala večerjo, potem pa smo se lotili še zadnje naloge: popolnega in dokončnega uničenja preostalih zalog alkohola; alkohol je namreč zahrbtna in nevarna reč in ob misli, da bi znal zaiti v nežne ročice zaupljivih otrok, od tam pa - bognedaj! - v njihove neutrjene želodčke, krvni obtok in slednjič celo v možgane, je posadko zmrazilo.

Kot je ob takšnih priložnostih v navadi, se je začelo zelo zadržano: sprva so vsi igrali intelektualce in buljili v različne publikacije, a kaj kmalu je - pod vplivom vodke in šampanjca, ki sta bila spričo manjše količine prva na udaru - razpoloženje pridobilo na bakhantski dimenziji , lička so pričela rumeniti , medtem ko je kapitan pokadil cigareto s skipperskim kadilnim pripomočkom in uživaško srkal opojni dim . Pogledi so postajali prikovani na točke, ki jim v nenačmurjenem stanju ne bi posvečali preveč pozornosti, ženski del ekipe pa je postajal čedalje bolj izzivalen: od namiznega joškarjenja , do šobljenja v kamero , . Kapitan je DJ-jal , kolega pa sta čmurila .

Sčasoma smo se spravili še nad ostanke refoška, iz katerega je brodski mali pridno pripravljal bevando , Ivana pa je under the influence pričela eksperimentirati z zaslonko in časom osvetlitve ; nekateri smo bili bolj meditativno umirjeni , nekateri so imeli oči široko odprte , drugi pa bolj priprte , za veliki finale smo doživeli še ples na klopi , , , če že na mizi ni bilo prostora, in potem smo se še zadnjič na Perryju spravili spat .

Za konec bi se zahvalili še našemu Perryju , , ki nam je res dobro služil, in že preizkušeni krmarki, ki je varno, pa čeprav je pri Ogulinu le malo manjkalo , da nam ni zmanjkalo bencina, prikrmarila domov.